Na televizijskih zaslonih Jerce Zajc Šušteršič trenutno ne morete zaslediti. Nekdanja voditeljica informativne oddaje na nacionalni televiziji, ki se je preselila na Planet TV, je na porodniškem dopustu. Mami tri in pol leta stare Viktorije in nekaj mesecev stare dojenčice Glorije si je vseeno vzela čas za pogovor o temi, ki ji je zelo pri srcu. V šport je hočeš nočeš precej vpeta. Poleg tega, da je z dogodki na tekočem po službeni dolžnosti, je simpatična in zgovorna diplomantka španskega jezika in sociologije kulture, ki se zdaj pripravlja na zagovor magistrskega dela na FDV, tudi žena predstavnika za medije naše biatlonske zveze Tomaža Šušteršiča, obenem pa jo šport spremlja že od mladih nog.
Koliko vam v življenju pomeni šport? V kolikšni meri je del vašega vsakdana in ali se sami s kakšnim rekreativno ukvarjate?
Kakšen profesionalni športnik se najbrž pogosto nasmehne ob naših odgovorih, a šport je zame zelo pomemben del življenja. V bistvu si ne znam predstavljati življenja brez športa. Je pa res, da odkar imam drugega otroka, ni več del mojega vsakdana. Seveda vsakdan tekam za predvsem starejšo hčerko, hodim na sprehode z vozičkom, zdaj že tudi na Šmarno goro, vse poletje sem plavala, saj je to eden od mojih najljubših športov. Drugače celo leto tečem, čeprav med drugo nosečnostjo zaradi težav nisem. Pri prvi mi na primer tudi po deset kilometrov ni bilo težko odteči. Ob otrocih lahko ugotoviš, da lahko živiš brez športa, a moja filozofija je malo drugačna. Tek najbolj potrebujem, ko hodim v službo. Ob fizični sprostitvi mi pomeni tudi čiščenje glave, telesa in duha. Velikokrat med tekom delam načrte, prihajam do idej, rešujem težave. Letos poleti sem ves govor za štiridesetletnico moža sestavila med plavanjem. Lani sem se pripravljala na maraton na 42 kilometrov, a sem zanosila in nisem šla.
Med tekmo Litva – Slovenija sem med prvim polčasom dajala otroke spat, drugi polčas pa ni bil tako zanimiv in sem jaz zaspala zraven (smeh).
Ste kot otrok kaj trenirali?
Trenirala sem veliko stvari, a pri nobeni nisem dolgo vztrajala. Začela sem s plesom v Kazini, potem pa sem bolj resno šest let trenirala gimnastiko. Treningi so potekali v Medvodah, kjer pa pogoji niso bili najboljši in smo bili postavljeni pred možnost, da grem trenirat v Šiško. To bi prineslo štiriurni trening vsak dan in za ta preskok se nisem odločila. Mogoče so me pri tem malo zavirali tudi starši, ki so me pri športu sicer vzpodbujali, a na prvo mesto seveda postavljali šolo. V gimnazijskih letih nisem živela zdravo, takrat nisem počela nič športnega, potem pa sem kar naenkrat začela teči. Mislim, da sem prvič zmogla teči le sedem minut.
Bi se danes še enkrat odločili za gimnastiko ali bi se preizkusili v čem drugem?
Vedno me je privlačil, a je bil bolj kot ne nedosegljiv balet, nimam pravih predispozicij. Vedno sem bila bolj atletski tip, sem vzdržljiva in v gimnastiki sem se kar našla. Od nekdaj mi je bilo všeč tudi umetnostno drsanje in vedno sem se spraševala, zakaj nisem trenirala tega. Oče je včasih treniral hokej, in ko sem bila majhna, sva veliko hodila drsat. Ob torkih in petkih je v Tivoliju potekalo rekreacijsko drsanje in z očetom sva vedno šla. Ko so zamrznila jezera, smo drsali po njih. To so bili najini trenutki, to sva počela veliko let. Preden sem se poročila, sem bila prepričana, da bova to z očetom gotovo počela do konca življenja, a zadnja štiri leta nisem stopila na led. Letos bo verjetno Viktoriji božiček pri dedku prinesel drsalke, tudi sama si jih bom kupila in spet bomo začeli drsat.
Ko je potekalo SP v nogometu, sva z možem druženje ob večerji celo prestavila na naslednji dan.
Menite, da ste taka oseba, ki bi ob resnem delu lahko postala profesionalna športnica? Imate tak značaj?
Pogosto se vprašam, zakaj res nisem česa bolj resno trenirala, včasih sem bila zaradi tega kar jezna. Mislim, da sem športen tip, da bi lahko bila res uspešna, res pa, da skozi moževe oči, ki je dan in noč ob biatloncih, vidim, da če se hočeš temu res posvetiti, imaš zelo težko hkrati še drugo kariero in otroke in ostalo. Profesionalni šport ti lahko veliko da, a hkrati tudi veliko vzame, vsekakor pa se mi zdi super, da sem vseeno nekaj trenirala, saj sem se skozi to naučila neke discipline, odgovornosti. Me je pa tako privlačil, da se zdaj z njim ukvarjam rekreativno.
Kako pa kaj spremljate šport? Ste na tekočem z dogajanjem?
Da, seveda, mogoče malo manj, odkar imam otroke. Evropsko, svetovno prvenstvo, liga prvakov v nogometu, v košarki, rokomet, odbojka, pozimi vsa tekmovanja v smučanju in seveda biatlon, diamantna liga v atletiki. To vedno spremljam in navijam. Ko smo gostili EP v košarki, sem šla na dve tekmi. Naše nogometne lige ne spremljam ravno, a vsak večer po poročilih pri nas doma počakamo tudi na šport. Spremljam skoraj vse, ne zanima me na primer boks. Zanimivo je, da zelo uživam v igranju tenisa, vendar ga ne gledam rada. Ko sem bila majhna, sem gledala vsa svetovna prvenstva v gimnastiki, umetnostnem drsanju, še revialne nastope. Zdaj ni več toliko časa. Recimo med tekmo Litva – Slovenija sem med prvim polčasom dajala otroke spat, drugi polčas pa ni bil tako zanimiv in sem jaz zaspala zraven (smeh).
Klobuk dol pred Mariborom. Prinaša več pozitivnih evropskih izkušenj kot pa kdorkoli drug iz Slovenije.
Si urnik mogoče kdaj priredite čemu, kar vas res zanima?
Vem, kdaj so recimo kvalifikacijske tekme v nogometu in podobno, in gledam na to, da bom doma. Ko je potekalo SP v nogometu, sva z možem druženje ob večerji celo prestavila na naslednji dan (smeh). Ni pa več tistega, da povabimo ljudi, da pridejo k nam ob pivu gledat kakšno tekmo.
Ali za kakšen klub navijate še posebej?
Seveda navijam za Ljubljančane, če se pomerita Olimpija in Maribor. Navsezadnje sem Ljubljančanka, a po navadi slovenske lige, razen rezultatsko, ne spremljam. Seveda klobuk dol pred Mariborom. Prinaša več pozitivnih evropskih izkušenj kot pa kdorkoli drug iz Slovenije. Hvala bogu za to, da ni samo negativnih signalov, kot so bili še posebej prejšnji teden. Spomnim se, da smo v osnovni šoli v hokeju navijali za Jesenice, in to ves razred.
V španski ligi navijam za madridski Real. Pravi nogometni navijači bodo zavijali z očmi, se mogoče smejali temu, a zanje navijam, ker imam Madrid rada in sem se v njem vedno počutila doma. Bila sem že na stadionih Camp Nou in Santiagu Bernabeu, v slednjem tudi v muzeju z vodenim ogledom. Enkrat sem se tudi zelo trudila, da bi mi pustili posneti njihov trening. Takrat je Slovenija ravno predsedovala Evropski uniji in smo delali oddajo Evropa.si, želela pa sem predstaviti, kako evropski je Real, koliko igralcev različnih narodnosti igra tam. Žal je bil odgovor kluba negativen. Navijam za Real, a ni tako, da jočem od sreče, če dvigne pokal. Seveda sem bila vesela naslova v ligi prvaka. Z možem povrhu navijava za nasprotne ekipe, zato sem imela še večji razlog za veselje (smeh).
Seveda sem bila vesela naslova Reala v ligi prvakov. Z možem povrhu navijava za nasprotne ekipe, zato sem imela še večji razlog za veselje (smeh).
Si kdaj kakšno tekmo ogledate v živo?
Zdaj ne. Nazadnje sem bila na EP v košarki, bila sem na nekaj nogometnih tekmah. Ker sem študirala španščino in sem občasno v Madridu živela tudi dva meseca, sem razmišljala, da bi si ogledala el clasico. Žal nikoli ni bilo tako, da bi se Real in Barcelona pomerila prav takrat.
Sem si pa ogromno tekem ogledala na olimpijskih igrah v Pekingu, kjer sem mesec in pol delala tako za RTV Slovenijo kot OKS. Trenutke, ko nismo delali, smo izkoristili za ogled tekem naših športnikov. Tako sem v živo videla, kako je srebro Sloveniji priplavala Sara Isaković, ki je bila prva punca, to mi je še posebej ostalo pri srcu. Bila sem zraven, ko je zlato kolajno osvojil Primož Kozmus, pri ponesrečeni vožnji Petra Kauzerja in padcu z bradlje Mitja Petkovška. Ob Kozmusovem uspehu smo bili tam zelo ponosni, da smo Slovenci. Na tem ogromnem stadionu je bila majhna skupinica Slovencev, ki je navijala in kričala. Kozmus nas je kar malo postrani gledal, ko smo tam skakali kot zmešani (smeh). Šla sem si ogledat tudi sprintersko preizkušnjo, a sem takrat zaradi hude utrujenosti v Ptičjem gnezdu zaspala in zato zamudila tek Usaina Bolta (smeh).
Kakšna ste kot navijačica? Tekme spremljate umirjeno ali srčno in temperamentno?
Nekdaj, to je v obdobju pred otroci, smo zelo srčno navijali. Spomnim se tekme med Slovenijo in Jugoslavijo, ki smo jo s prijateljicami, bile smo še najstnice, gledale doma. Ob vodstvu s 3:0 smo dejale, da te tekme res ne moremo gledati doma, in se ob polčasu usedle v avto in se odpeljale v Ljubljano. Na žalost je v tistem času Jugoslavija uspela izenačiti na 3:3, ampak smo v lokalih še naprej veselo navijali. Pa saj še vedno tudi danes doma glasno navijamo, kričimo, izgubljamo živce ali smo čisto navdušeni. No, kakšnih hujših izpadov pa res nimam (smeh).
Ali ste lastnica kakšnih navijaških pripomočkov, dresov?
Imamo veliko biatlonskih dresov. Starejša hčerka se igra, da je Jakov Fak, da tekmuje, in potem teka po stanovanju (smeh). Drugih dresov pa nimam. To mi ne pomeni nič. Ne dres Lionela Messija ne koga drugega. Nikoli tudi nikomur nisem rekla za avtogram, ne športniku, ne književniku, ne igralcu, ne pevcu.
Oče je včasih treniral hokej, in ko sem bila majhna, sva veliko hodila drsat. Ob torkih in petkih je v Tivoliju potekalo rekreacijsko drsanje in z očetom sva vsakič šla.
Na svetu je veliko odličnih športnikov. Obstaja kdo tako v Sloveniji kot v tujini, ki je vas je še posebej očaral, do katerega gojite globoko spoštovanje?
Seveda občudujem Leona Štuklja, pa ne samo zaradi športnih uspehov, temveč tudi zato, ker je, ko je bil star sto let, na OI v Atlanti z lahkotnim korakom skakal po stadionu in navduševal ves svet. Krasen človek, na katerega je lahko ponosna vsa Slovenija. Da bi izpostavila še koga, se mi zdi malo nehvaležno. Bolj se me mogoče dotaknejo, me ganejo malo drugačne športne zgodbe. Recimo, zasledila sem zgodbo o neki tekačici, ki je bila zaradi bolezni ob obe nogi, a je danes paraolimpijka. Take zgodbe me navdihnejo, ker je zraven tudi huda življenjska izkušnja.
Vas v športu sicer kaj moti?
Slovenci smo odlični športniki, kakšni rezultati so res veliki. Razumem, ker sem tudi sama novinarka, da moramo nove zgodbe odkrivati, da moramo biti ostri. A da pa po enem porazu vsi iz kavča vedo več .. Na splošno se mi zdi, da je to slovenska lastnost, da znamo biti vsi pametni, da hitro pozabimo na uspehe. Morali bi se bolj zavedati, da smo za dvomilijonski narod neverjetni.
Starejša hčerka se igra, da je Jakov Fak, da tekmuje, in potem teka po stanovanju.
Ali v vaših očeh obstaja športni dogodek, ki vam je ostal v spominu in bi ga radi podoživeli v živo?
Glede na to, da živim ob biatloncih (smeh), se zelo spomnim Jakova Faka, ko je postal svetovni prvak. Še zdaj ga imam v glavi. Na televiziji sem gledala, kako je čakal v cilju, da tekmo končajo tudi ostali tekmovalci. Vedel je, da bo osvojil kolajno, iz tega televizijskega prenosa pa se še posebej spomnim njegovega izraza zadovoljstva, zmagoslavja. Super bi bilo biti tam. Tudi Teji Gregorin sem zelo privoščila bron na olimpijskih igrah v Sočiju. Skoraj nisem verjela, da bo iz šestega mesta prišla na tretje. Joj, pa seveda tek Petre Majdič z zlomljenim rebrom. Solze so mi tekle po obrazu, tako sem se vživela v njeno kožo. V teh krogih se bolj gibljem, zato mi je to bližje.
Ali obstaja kakšen športni dogodek ali tekma kjerkoli na svetu, ki bi si ga nadvse radi ogledali, doživeli?
Joj, če bi bila mlada in še brez otrok, bi šla v Brazilijo na olimpijske igre. Dokler sem delala na nacionalni televiziji, sem pokrivala Latinsko Ameriko, in kot sem takrat šla na OI v Peking, bi šla zdaj z veseljem v Rio de Janeiro, ampak to je zdaj na stranskih tirnicah.
