Nekateri tečejo za čas, drugi za občutek svobode, tretji zato, ker si brez teka preprosto ne predstavljajo več svojega življenja. Tek zna biti tih pogovor s samim seboj, spopad z mislimi ali trenutek popolne jasnosti, ko se vse postavi na svoje mesto.
V pripovedi Vita Paniča, direktorja prodaje v podjetju GEN-I, d.o.o., se odpira iskrena zgodba o človeku, ki v teku ne išče le rezultatov, ampak notranje ravnovesje. To je zgodba o tem, kako postane vsak korak majhna zmaga in vsaka pot učenje potrpežljivosti ter kako tek sčasoma preraste iz gibanja v način razmišljanja – v način bivanja.
Ko se večer spusti in se mesto počasi umiri, obujem superge. Jutra niso moj najljubši del dneva, nikoli niso bila, pa čeprav si še vedno želim, da bi enkrat postala (smeh). Ker se dan prehitro odvije, je zvečer, ko je svet tišji, zrak mehkejši, misli jasnejše, moj čas za tek. Takrat sem jaz res jaz. Takrat tečem.
Tek se je zame začel kot čista rekreacija. Nekaj, kar delaš za sprostitev, za zdravje, da porabiš energijo in kalorije. A hitro sem spoznal, da mi daje veliko več, kot mi vzame. Tek ni postal le hobi, postal je del mene, del moje identitete. Moja meditacija, moja disciplina, moj prostor svobode.
V zadnjih petnajstih letih sem pretekel 77 uradnih maratonov, tistih 42 kilometrov dolgih preizkušenj, kjer prvo polovico teka kilometre seštevaš in drugo polovico teka kilometre odštevaš vse do cilja, kjer na koncu ne zmagaš nad drugimi, ampak sam nad sabo. Moj prvi maraton sega v leto 2009, kjer sem se v Ljubljani prvič postavil na cilj. Sodeloval sem tudi na 12- in 24-urnih tekih, preizkusil sem trail teke in vmes celo zmagal na nekaj polmaratonih.
A če bi moral izbrati en podvig, ki ga ne bom nikoli pozabil, bi izpostavil dan, ko sem pretekel dva maratona v enem dnevu in to v dveh različnih državah. Zjutraj start v eni, zvečer v drugi, vmes pa malo počitka in vožnja z enega prizorišča na drugega. Noro, vem. Ampak občutek, da si presegel meje možnega, je neprecenljiv.
Potem sem dvakrat tekel tudi pot iz Ljubljane do Kopra. Prvič sem imel občasno spremstvo vozila, v drugo pa svojega prijatelja na kolesu, kjer sva skupaj sledila cilju. Čeprav … v glavi sem pa bil največkrat sam, brez velikega plana, ampak z jasnim fokusom. Samo jaz, cesta in cilj v glavi. Po dobrih sto kilometrih sem se obakrat skopal v morju, pojedel večerjo in živel dalje. Telo je bilo prazno, duša pa polna.
Z leti sem spoznal, da v teku ne štejem več kilometrov, ampak zgodbe. Vsak maraton ima svojo. Včasih so to boji s samim sabo, drugič prebliski miru, ko se vse v tebi uravna. Tek te nauči potrpežljivosti, vztrajnosti in ponižnosti. Nauči te, da se prava zmaga zgodi znotraj tebe, ne na ciljni črti.
Tek mi je vzel nekaj časa, nekaj parov superg in ogromno energije. Ampak mi je dal neprimerljivo več. Dal mi je notranji mir, disciplino, fokus in tisto čudovito tišino, ko misli utihnejo, srce pa bije v ritmu korakov.
Ne tečem zato, da bi bežal pred nečim. Tečem zato, da sem bližje sebi. In dokler bom lahko obul superge, bom tekel. Po cesti, po gozdu, po življenju in tudi v družbi srčnih ljudi, ker tek ni le gibanje naprej, je moj način življenja.
