Začelo se je leta 1991, kmalu po osamosvojitvi Slovenije. Skupina športnih zanesenjakov je 1. septembra 1991 zagnala športno znamko Ekipa in izdala tednik. In od tega datuma naprej je Ekipa postala stalnica v slovenskem športnem prostoru. Najprej kot tednik, potem dvakrat na teden, vmes je izhajala še revija, a 'začetniki' so cel čas gledali naprej, saj so imeli izvorno željo, da tudi v Sloveniji na svetlo spravijo športni dnevnik. In uspelo jim je. Prva številka športnega dnevnika Ekipa je luč sveta ugledala 2. oktobra 1995. Od skromnih začetkov do medija nacionalnega pomena, kar so na koncu priznavali vsi – od politike, športnih zvez, drugih medijev in predvsem vas, bralcev in bralk. Od tedaj je minilo debelih 28 let. Športni dnevnik Ekipa je bil zraven ob vseh velikih trenutkih slovenskega športa – od prve uvrstitve nogometne reprezentance na evropsko in svetovno prvenstvo, do kolajn na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih, do velikih uspehov smučarjev in skakalcev, do neverjetnega zmagoslavja košarkarske reprezentance v Istanbulu, ali pa do zadnje velike kolajne – sobotnega zlata Janje Garnbret na igrah v Parizu.
Športnik dnevnik Ekipa je bil, tako kot vsi ostali športni dnevniki na svetu, predan športu in posebno pozornost posvečal nogometu. Naši novinarji so verjeli, da lahko tudi nogomet, ki v slovenskem okolju ob naših začetkih ni imel prave vrednosti, naredi korak, dva, tri ali celo več naprej. Podrobno smo spremljali slovenske nogometne lige, še bolj podrobno reprezentance in z izbrano vrsto ter klubi doživeli najbolj evforične trenutke slovenskega športa. Obenem seveda nismo zanemarili drugih izjemnih uspehov slovenskega športa, saj smo bili ob Brigiti Bukovec, Primožu Peterki, Iztoku Čopu, Rajmondu Debevcu, Sari Isaković, Tini Maze, Petru Prevcu, Urški Žolnir, Tini Trstenjak, slovenskih odbojkarjih, hokejistih, rokometaših, Krimu, Celju, Primožu Kozmusu, Benjaminu Savšku, Primožu Rogliču in Tadeju Pogačarju, Žanu Kranjcu, Glorii Kotnik, Andreji Leški, Anžetu Kopitarju, Luki Dončiću … in še in še bi lahko naštevali. Novinarji športnega dnevnika Ekipa smo imeli res srečo, da smo (in bomo) delali v času, ko o slovenskem športu lahko govorimo samo o superlativih.
8711
Do danes smo vam, dragi bralci, šestkrat na teden v skoraj 29 letih pripravili 8711 izvodov športnega dnevnika Ekipa. Ni bilo enostavno. Vsi mi – od prve številke do danes je na redakciji še pet istih ljudi: glavni in odgovorni urednik Goran Obrez, novinarji Robert Pogačar, Robert Balantič in moja malenkost ter nepogrešljiva Jasmina Komić – smo delali z neverjetno predanostjo, mladostnim zagonom (pa čeprav smo se vmes precej postarali), nabirali izkušnje in znanje ter vsako leto okrepili redakciji s kakšnim novim sodelavcem, ki je bil vedno dodana vrednost ekipi in Ekipi.
Športni dnevnik Ekipa je na slovenskem trgu uspel obstati toliko časa samo zaradi zaljubljenosti v šport in izjemnega zanesenjaštva tistih, ki smo jo ustvarjali. Delali smo dobro, kaj dobro, vrhunsko in bralcem v skoraj 29 letih ponudili ogromno ekskluzivnih vsebin, res posebnih intervjujev, odmevnih komentarjev … Predvsem pa smo bili, kot je naš slogan, darilo športu in športnikom. Nikjer drugje slovenski športniki in športnice niso dobili toliko pozornosti kot ravno v Ekipi. Zakaj? Ker so si zaslužili, ker so z odrekanjem, delo in neverjetnim talentom, postavili Slovenijo na svetovni, ne samo športni, zemljevid. Toda …
Boj
Vedno ta prekleti 'toda'. Tri desetletja smo se borili na slovenskem trgu, pa so nam mnogi metali polena pod noge. Od največjih slovenskih medijev, do države in oglaševalcev. Morda bi bilo danes drugače, če bi vsi cenili to kar smo naredili. Toda v medijski džungli je bilo ob porastu vseh stroškov, od dela do tiska, nemogoče vzdržati ob tem, da si moral za vse poskrbeti sam. Država in Fundacija za šport nam nikoli nista namenili pomoči, pa čeprav so bili milijoni namenjeni izključno za to. Pomoč so dobile publikacije, ki so bile (in so) same sebi namen, ker so politični in gospodarski lobiji poskrbeli, da so si nekateri napolnili žepe. Tudi oglaševalci, ki so glavni vir prihodka vseh medijev, so, razen redkih, ki so nam stali ob strani in nam stojijo še danes, raje pogledali stran in so šli po direktivi drugam. Oglašujejo se kot največji podporniki slovenskega športa, a se ne zavedajo, da so z ukinitvijo športnega dnevnika zadali največji udarec prav slovenskemu športu. Pa ne tistim največjim, ampak tistim, ki bi lahko postali največji. Kje boste zdaj lahko brali o nogometnih Beltincih, pa o nadobudnih kolesarjih in atletih, mladih hokejistih, košarkarjih in rokometaših, ki se z neverjetno predanostjo prebijajo naprej, da bi nekoč nasledili velike junake slovenskega športa? V tej medijski slovenski džungli, v kateri lahko počne vsak, kar mu je volja, pa je verjetno najbolj zaskrbljujoče to, da so od nas 'prepisovali' vsi po vrsti. Brezsramno so vzeli novico iz Ekipe in jo objavili na enem ali vseh od 'stotih' spletnih portalov, pa včasih niso niti navedli vira. In Ekipa, ki je v to vložila trud in denar, ni imela od tega nič. Oni drugi pa je samo prepisal in objavil. V razvitih sredinah, kjer državi ni vseeno za red na medijskem področju, dobijo izvorni avtorji in publikacije pomoč od države, če njihove novice povzemajo drugi. In to ne malo. Tako lahko preživijo in celo zaslužijo, drugače pa ... Zanimivo, da so nas za verodostojne partnerje vzeli kolegi iz tujine, ki delajo v največjih športnih časopis9ih in institucijah. Da, cenijo nas v tujini, doma pa ... Nočemo se obnašati cmeravo, samo opozoriti hočemo na to, kaj se dogaja, ko nekateri (razne agencije, ki skrbijo za kliping) zaslužijo več kot tisti, ki ustvarjajo originalno vsebino, ko spletni portali prekopirajo tekst in ga objavijo kot svojega, ko podjetja, ki se hvalijo, da so največji sponzorji slovenskega športa, izberejo za oglaševanje nekoga, ki je najbolj poceni in ne nekoga, ki piše o tem, ko države ne zanimajo mediji, razen tisti, ki jih iz proračuna izdatno hrani ona sama.
Nismo izdihnili, samo prilagodili smo se
V zadnjih tridesetih letih pa so se bralne navade v svetu in tudi v Sloveniji močno spremenile. S prihodom in uveljavitvijo novih tehnologij, od svetovnega spleta do družbenih omrežij, se je število bralcev časopisa vztrajno manjšalo. Mladi večinoma ne potrebujejo več časopisa. Ni več v njihovi zavesti, da je to kredibilen vir novic. Že dolgo nazaj smo časopisi nehali tekmovati s spletom ob objavi novic. Ostalo nam je le še zaupanje v naše delo in kredibilnost, ki smo si jo pridobili po desetletjih ustvarjanja. In to boste imeli, dragi bralci, na voljo še naprej. Dvakrat na teden in časopisni obliki in vsak trenutek na spletu.
Seveda te stisne pri srcu, ko ugotoviš, da realno ni več mogoče ustvarjati dnevnega časopisa. Da realno ni več mogoče, da bi vsak večer znova in znova naredil 'novega otroka' in ga zjutraj ob kavici pobožal in dobil duševno vsebino, ki te napolni z novo energijo. Toda svet gre naprej in mi z njim. V naših začetkih, ko je bila mobilna telefonija še v povojih, svetovni splet se je komaj prebujal, smo delali časopis tako, da smo si novinarji sami ustvarili bazo ljudi, ki smo jim zaupali. Danes, danes je v isti sekundi, ko se nekaj zgodi, že vse na spletu. Danes je pomembna kredibilnost in zaupanje, kar je v poplavi lažnih informacij enako težko pridobiti, kot je bilo pred desetletjema dobiti hitro in zanesljivo informacijo. Zato smo na Ekipi tudi danes najboljši – tako kot smo bili takrat.
In čeprav nas ne boste zdaj več vsak dan brali, hvalili in kritizirali, boste to počeli dvakrat na teden v tiskani obliki oziroma vsak dan na spletu. Mi, ki delamo na Ekipi, smo odločeni, da stopimo v korak s časom in še naprej delamo to, kar smo počeli do zdaj, najboljše mogoče. Vedno smo se znali prilagoditi novim izzivom in tudi zdaj je tako. Jutri bo izšla že prva številka časnika Ekipe, kot časnik, ki bo izšel dvakrat na teden. Vsebine? Več boste izvedeli jutri. Sicer pa, naš splet je že drugačen in bo še boljši, bolj raznolik, z več različnimi vsebinami, z več intervjuji, komentarji, z več ekskluzivnimi novicami …
In ne pozabite – športni časnik Ekipa je še vedno tu – drugačen bo, a za mnoge boljši in še vedno bomo to, kar smo bili prvi dan – darilo športu in vsem vam dragi bralci.
