Vprašanje, ki si ga je verjetno postavil in si ga postavlja vsakdo: na kateri točki, kako in zakaj je Dejan Zavec nekdanji boksar in ljubljenec množic postal Dejan Zavec politik?
Zgodilo se mi je povsem naključno. Zgodilo se mi je preprosto ob spremljanju dogajanja v naši državi, pri informiranju o dogodkih in ljudeh, ki oblikujejo naš vsakdan. Kot povsem običajnega spremljevalca me je vse boj srkalo v sfero, v kateri določenih stvari nisem mogel razumeti in se z marsičim nisem mogel strinjati. Kaj se dogaja? Kaj je z nami? Kaj je z našo družbo? In zakaj smo pri tem tiho, zakaj ne spregovorimo, zakaj se ne angažiramo? Strašno me je motil razkroj kulture dialoga in svoboščin, in bolj ko sem se o tem pogovarjal z ljudmi, bolj sem spoznaval, da nisem edini oziroma da je pojav moteč mnogim. In kar je bilo še huje, od ljudi sem prejemal sporočila, da so se s tem sprijaznili, da so izgubili upanje in vero v prijaznejšo družbo, v toplejšo državo. Na tej točki sem se začel počutiti podobno, kot ko sem verjel v svojo boksarsko zgodbo, čeprav marsikdo okoli mene ni verjel. In sem tedaj šel z vsem srcem v to svojo zgodbo, čeprav se nisem zavedal marsičesa, kar me čeka, in čeprav sem zelo veliko tvegal – tako kot se zagotovo ne zavedam zdaj. V smislu, da me bodo doletele stvari, ki jih res ne potrebujem in ki bi se jim s pasivnostjo lahko izognil. Toda nisem hotel biti pasiven. Brez lažne skromnosti sem vedno verjel, da sem tej družbi nekaj dal. Toda hkrati sem vedno čutil, da sem od te družbe še mnogo več dobil in da ji še marsikaj dolgujem. Ta družba me je naredila, dala mi je status, ljudje so me postavili nekam, kamor si nisem upal niti pogledovati, in ob njih sem se vedno izjemno dobro počutil. Ko med temi svojimi ljudmi gledam razhajanja, razdore, egoizem in celo sovraštvo, mi ne more biti vseeno. Začutil sem, da lahko prispevam k temu, da bi se to spremenilo. Začutil sem, da moram poskusiti to spremeniti.
Mar ne bi bilo precej boj preprosto, če bi tudi vi šli po egoistični poti – navsezadnje ste imeli za to sijajno izhodišče? Bili ste junak vseh, nihče ni bil na noben način proti vam, niste imeli enega samega sovražnika, imeli ste popolno, brezmadežno javno podobo – vse to bi lahko zadržali, namesto tega pa ogromno tvegate.
Ko sem se doma začel pogovarjati z mojimi dekleti, z ženo in hčerkama, nato pa še s prijatelji in znanci, sem prišel do vedno enakega zaključka. Ne samo da tega ne potrebujem v nobenem pogledu, tega mi resnično ni treba v smislu izpostavljanja in tveganja na vseh področjih. Tako lepo, kot mi je bilo v tem obdobju po karieri, si nisem nikoli upal misliti, da bi mi lahko bilo. Vau! Kariera je seveda imela drugačne vrhunce, ki jih ne bom nikoli pozabil, toda po svoje je bilo moje življenje še lepše po njej. Imel sem vse, ustalil sem se, srečno sem živel in se dobro zavedal, da imam privilegij sam biti kreator svoje sreče. Vsak dan sem si lahko rekel le to, naj traja in naj se čim dlje nič ne spremeni. Ko me je torej začelo neustavljivo vleči v to, v čemer sem zdaj, sem sam sebe večkrat vprašal, ali sem zdrav. Da ne govorim, kolikokrat so me to vprašali ljudje okoli mene, predvsem moji najbližji. Moja žena je ves čas postavljala točno tisto prej omenjeno vprašanje – kaj mi je tega treba.
In kaj je odgovor na to ženino vprašanje? Kaj vam je tega treba?
Preprosto čutim, da je treba. Ne morem pustiti na cedilu vseh teh ljudi, ki so zame naredili tako zelo veliko. Vseeno mi je, kako te stvari o svoji karieri dojema kdorkoli drug, toda jaz čutim, da so me naredili ljudje. Vsakomur, ki je kadarkoli šel v dvorano, sem hvaležen. Vsakomur, ki bi tisti dan lahko počel kaj drugega, ki se je čemu drugemu odpovedal, ki je jemal dopust ali celo plačeval za pot v tujino. Ne igram ne mučenika ne odrešitelja – preprosto čutim te stvari. Čutim, da lahko nekaj dam v svojem in njihovem imenu. Navsezadnje tudi za svoje in njihove otroke, ki prihajajo za nami in ki si bodo sicer morali krojiti sami svojo srečo, a jim bo lažje v topli in prijazni družbi. Če take družbe ne bo – kako lahko jaz pogledam kateremukoli otroku v obraz in rečem »tako pač je, tako pač imamo, takšen je pač pri nas sistem«? Ko sem dobro premislil, sem ženi na tista vprašanja »Dejan, kaj nam je tega treba« odgovoril točno to. Če je ne bi prepričal in če ne bi dobil njenega soglasja, bi idejo opustil. Toda ko me je poslušala in ko sem na vsa vprašanja, na katera sem najprej moral odgovoriti sebi, odgovoril še njej in otrokoma, me je podprla. Spoznala je, da sem preprosto začutil neki klic, neko poslanstvo. Zavedam se, da nisem dovolj dobro premislil vseh vidikov in da si bom nakopal marsikaj – toda ni mi žal in trdno verjamem, da sem naredil edino pravilno.
Zakaj?
Vedno bom športnik. Tudi če bom uspel postati poslanec, bom poslanec, ki bo v duši športnik. Šport me je naučil zelo veliko, med drugim me je naučil najpomembnejšo stvar – če želiš nekaj imeti, moraš nekaj dati. Moraš se boriti, če se ti kaj zdi vredno tvojega boja; kajti samo od sebe ne bo prišlo. In zdaj se počutim tako. Rad bi imel drugačno družbo, rad bi imel drugačno kulturo sobivanja ter dialoga in rad bi imel drugačne ljudi, ki nas vodijo. Ne bom konkretno o imenih, že tako ali tako se bo po meni zaradi pomanjkanja prej omenjene kulture usulo vse mogoče. Toda spomnim se pred leti, ko sem ne glede na politično usmerjenost kogarkoli videl mojega predsednika države, videl mojega predsednika vlade in pri tem čutil tisto, kar najbolje ubesedi izraz »gospod predsednik«. Oboje z veliko začetnico. To sem čutil. In tega dandanes ne čutim več. Ker se politiki ukvarjajo sami s seboj, s svojo stranko, s svojimi interesi – ne slišijo pa ljudi. Ljudje potrebujemo posluh, ljudje potrebujemo usmeritev, ljudje potrebujemo spoštovanje, ljudje potrebujemo pomoč ne glede na to, kdo smo, kje smo in kakšni smo.
V Sloveniji Luka Dončić ne more dobiti volitev, ni 'šans'! Ko bi enkrat želel kandidirati, bi ...
Težko bi vam kdo očital, da zvenite ideološko. In kdorkoli vas pozna, zagotavlja, da nikoli niste bili ideološki, da nikoli niste bili strankarski. Toda zagotovo se zavedate, da pomemben del slovenske družbe tega ne bo hotel sprejeti in vas bo vlačil po gnojnici trenutne realnosti?
Hočete reči, da me že vlači. Na takšen ali drugačen način. Lahko vam povem, da sem se nekega dne usedel v avto z dobrim prijateljem in je beseda nanesla na mojo odločitev. »Ti že veš, zakaj to delaš,« mi je dejal in najprej sem ga razumel tako, kot sem ga želel razumeti. Nekako tako v slogu, kot sem vam razlagal v prejšnjih odgovorih. Potem pa sem, ko je zadevo ponovil večkrat, ugotovil, da želi povedati nekaj povsem drugega. Da moj dober prijatelj ne more razumeti in sprejeti tega, da bi samo rad nekaj spremenil. Da bi samo rad prispeval k temu, da se v tej državi ljudje ne bi kregali na osnovi take ali drugačne različnosti, različnih prepričanj ali različnih pogledov. Samo to, da bi se spoštovali, pogovarjali in v miru živeli vsak s svojimi mnenji. V tistem trenutku mi je dokončno potegnilo, kaj vse si morajo o meni misliti šele tisti ljudje, ki se z menoj ne strinjajo in niso moji prijatelji. A to me ni odvrnilo – ravno to me je še bolj prepričalo, v kako zelo skrb vzbujajočem okolju želimo. Kako je to mogoče? Kam gremo na takšen način? In čeprav si ob vsaki taki izkušnji še enkrat ponovim tisto ženino »kaj mi je tega treba«, si ravno zaradi tega odgovorim, da je treba. V svoji vasi vidim, kam smo prišli. Vidim to razdvojenost, vidim to grozo, v katero smo prišli v zadnjih dveh letih. Edina svetla točka so mladi, ki temu v veliki meri vendarle kljubujejo in ki te norosti ne dovolijo. Toda mi v srednjih in zrelih letih smo se tako močno razšli, tako tako močno razdvojili, nekateri celo skregali.
Zagotovo vas je kdo iz vaše okolice vprašal tudi, zakaj mislite, da lahko svoje dosežete ravno na tej listi, na kateri ste? Zakaj niste – če ne razmišljate o levih in desnih – poiskali kakšne drugačne, tudi bolj lokalne opcije?
Ves čas me sprašujejo točno to, a je moj odgovor vedno enak. Odločil sem se za tisto, kar se mi zdi najboljše v smislu, da se najbolj poistovetim in najbolj najdem. To mi je najpomembnejše. Poslušal sem vse, razmišljal sem o vsem in se odločil za tisto, v kar sem verjel in za kar sem bil prepričan, da mi lahko ponudi poligon za dosego svojih ciljev. Potem pa sem poslušal kritike svoje odločitve in so mi o gospodu Robertu Golobu znali »slabega« povedati le to, da je imel visoko plačo. Kako zelo slovensko! Ivo Boscarol je nekoč dejal, da Slovenci oproščamo vse, samo uspeha ne. In če z uspehom pride višji dohodek, še toliko manj. V šali pravim, da v Sloveniji Luka Dončić ne more dobiti volitev, ni »šans«. Ko bi enkrat želel kandidirati, bi njegov zdajšnji uspeh in njegova zdajšnja plača kar naenkrat postala nekaj slabega. Požrli bi ga. Vsi bi govorili le o tem, koliko je zaslužil in koliko zdaj še namerava zaslužiti v politiki. To me šokira. In šokira me, ko me vprašajo, koliko lahko v politiki zaslužim jaz. Ker odgovor je, da nimam pojma. Še ženi nisem znal povedati. In me v resnici niti ne zanima. Jaz nisem tukaj zaradi tega. In jaz nisem tukaj, ker bi bil levi ali desni – ker nikoli nisem bil ne eno ne drugo. Jaz sem Dejan, jaz sem ljudski, jaz sem človek veselja in spoštovanja. Verjamem, da me družba potrebuje s takim pristopom. Ne verjamem pa, da aktualna politika takšen pristop dopušča. In točno to bo treba spremeniti, to je moje poslanstvo.
Se bojite, da bo Mister Simpatikus zgolj zaradi politične angažiranosti ljudi razdelil na tiste, ki imajo Zavca radi, in na tiste, ki ga ne marajo ter jim ni več simpatičen?
Absolutno. Ne samo da se bojim tega, to se je že zgodilo in je bilo neizbežno. Zato sem to tudi pričakoval in sem zadevo vzel v zakup. Bila je ena od tistih, o katerih sem moral premisliti in se vprašati, kako se bom s tem spoprijel. Kristalno jasno mi je bilo, da bo tako – vendar pa sem verjel in verjamem, da bo tako zgolj v nekem obdobju. Kratkoročni efekt je neizbežno tak, hkrati pa je tako močan, da se ljudje težko odločijo za to, za kar sem se odločil jaz. Moral sem verjeti v dolgoročnost. Da mi bo čas dal verodostojnost in da bo po tem ključu čas tudi spremenil našo družbo. Če danes rečem, da sem nekaj in da bom naredil nekaj, v tej družbi nasprotnikom moje opcije ne morem pokazati in dokazati tako, da bi mi verjeli. Čas pa je na moji strani, čas je naš prijatelj. Do zdaj smo čas porabljali za pesimizem in razdvajanja – prišel je trenutek, ko ga moramo absolutni nameniti za umirjanje, za premišljenost, za korake nazaj, za iskanje strpnosti in spoštovanja. Verjamem, da nas politiki ne razdvajajo nalašč ter da niso nalašč nestrpni in nespoštljivi: oni taki pač so in počnejo pač, v kar verjamejo in kar znajo. Zdaj pa je čas za ljudi, ki so drugačni in ki verjamejo v drugačne stvari; ki so spoštljivi do vsakega in do vseh. Ne bi se rad primerjal z njim in ne bi rad jemal njegovih besed, a veliki jugoslovanski boksarski šampion Mate Parlov je nekoč dejal, da ne more biti nacionalist, če pa je svetovni prvak. Kako naj bo torej Dejan Zavec nacionalist ali karkoli podobnega? Kako naj bo neki moj sodržavljan zame manj kot kakšen drugi? Naj ne zvenim prepotentno, a jaz sem bil svetovni svetovni prvak v imenu vseh in s pomočjo vseh. In samo za tako družbo se znam zavzemati, samo taka rast naše države in ljudi v njej me zanima.
Tisti, ki užalijo slovenskega športnika na nacionalni osnovi, niso sposobni niti tega, da bi ...
V ringu ste prejeli udarce, a ste jih lahko tudi vračali. Če vas prav razumem, ste jih zdaj pripravljeni zgolj prejemati, da bi nekega dne živeli v državi, v kateri udarcev ne bi bilo?
Bo kar držalo. Pri tem je dobro, da sem iz časov kariere udarcev resnično vajen – pa ne samo tistih vidnih v ringu. Vajen sem tudi tega, da sem do vsakega znal ostati spoštljiv. Do nekoga, ki me je premagal, tako ali tako, pa tudi do koga, ki mi je metal polena pod noge. Če mi je uspelo vse to, resnično verjamem, da bom z vsemi temi učnimi urami športa in življenja zdržal tudi to, kar me čaka zdaj. Imam dovolj debelo kožo, pripravljen sem na udarce, pripravljen sem potrpeti karkoli in pri tem z iskrenimi nameni predstavljati drugačno pot – ki bo združevala ljudi in preprečevala, da bi še naprej hodili v smeri, v kateri družba hodi zdaj oziroma vanjo drvi. To pa je smer, kjer demokracija obstaja zgolj še v teoriji in kjer potrebujemo čim več podobno mislečih, ki želijo to spremeniti. Politiki in oblasti vrniti spoštovanje in čast, ki sem ju bil vajen iz boksa in športa nasploh. Če sva namreč že govorila o udarcih v ringu – kljub temu na zunaj nasilnemu elementu je boks šport spoštovanja in časti, slovenska politika pa je trenutno nasprotje tega. In moja misija je to spremeniti. In če nas je več takih, ki bomo razmišljali tako, bodo naši pogledi prevladali. Morajo prevladati. In zagotovo nas je več takih, zagotovo smo v resnici država spoštljivih, prijaznih, svobodomiselnih optimistov. Naj se sliši njihov glas.
Z več mislimi ste že pogledovali v tej smeri, a naj vas vprašam povsem konkretno: smo po vašem mnenju v Sloveniji izgubili svobodo?
Nismo izgubili svobode v smislu iti ven, v smislu prostosti. Zagotovo pa korak za korakom hitro izgubljamo svobodo govora, svobodo razmišljanja, svobodo izražanja lastnega mnenja. Človeštvo je doseglo najvišjo točko svojega razvoja, v Sloveniji pa se igramo z omejevanjem tega, kaj kdo lahko reče in česa kdo ne sme reči. In drvimo v smeri omejevanja pogledov, mišljenja, svoboščin. To je nedopustno in to je treba spremeniti.
Boste na svoj račun morali poslušati žaljivke?
Kako to mislite, ali jih bom? Saj jih že. Razpaslo se je namreč podpihovanje žaljenja. Nekateri so spoznali, da se je najlažje spustiti na to raven. Da ti vzame najmanj časa, da zahteva najmanj truda, da te po najkrajši poti javno izpostavi, da te hitro naredi zelo velikega in da tudi zahteva najmanj intelektualnih sposobnosti. Kar poglejte, kako delujejo ti ljudje – sploh jim ni treba poslušati, kaj jim sogovornik govori, niti jim ga ni treba poslušati, kaj šele razumeti. Njihov odgovor je že pripravljen, njihov odgovor je žaljivka v živo ali na spletu, ker jim v njihovem svetu to z najmanj truda največ prinese.
Pa četudi potem športnik, čigar oče posluša žaljivke na nacionalni osnovi, s svojim uspehom postane junak vseh in ga nato, kot denimo prej omenjenega Dončića, vsi trepljajo, vsi hvalijo, vsi hočejo biti del njegovega uspeha?
Da, tudi to je zelo značilno za tako družbo in lahko si predstavljam, kako se ti ljudje počutijo. Saj ni pomembno, ali gre za očeta ali kogarkoli, s katerim se lahko poistovetiš in ki je moral poslušati kakršnekoli tovrstne žaljivke. Je pa pač tako, da tisti, ki žalijo, niso sposobni niti tega, da bi si bili zvesti. Tako kot niso sposobni reči »oprosti«, ali »žal mi je«, ali »ne vem«. Slovenija je tudi v tem pogledu res eno čudo – ne morem verjeti, da lahko v tako krasni državi in med tako krasnimi ljudmi obstaja tudi nekaj takega. Si pa predstavljam, da tem škodoželjnežem ni lahko. Lahko se družijo le z omejenim številom ljudi iz tega njihovega sveta in s tem njihovim razmišljanjem, hkrati jih zagotovo razjeda, ko si niso zvesti in ko ne premorejo plemenitosti besed in dejanj, ki te notranjo bogatijo.
Bil bi zelo vesel, če bi bili politiki na športnike ljubosumni. Ker potem bi vedel, da to ni prezir
Ste vi tudi čutili v športu, da politika pride zraven le, ko se je treba fotografirati ter zajahati populistični val evforije in pozornosti? Da politika vzame šport, ko ga potrebuje, in ne obratno – torej ko šport potrebuje njo?
Da. Lahko, prosim, napišete zraven tri klicaje? Da!!! Šport ne dobi marsičesa, kar potrebuje. Hkrati pa so vsi vedno zraven, ko pridejo največji uspehi in ko je treba izkoristiti veselje, srečo, ponos ljudi.
Je, kot pravijo nekateri, država med epidemijo res pozabila na slovenski šport in ga pustila na cedilu?
V prvi vrsti smo pozabili drug na drugega, smo pa v poplavi ukrepov nedvomno pozabili tudi na slovenski šport oziroma ga pri sprejemanju odločitev odgovorni niso postavili tja, kjer glede na svoj pomen in glede na neskončne uspehe mora biti. So znali vmes sem ter tja prileteti se, kot sva rekla prej, fotografirat, nato pa ga pri naslednjem paketu ukrepov spet pustili ob strani. Saj vemo, kako je bilo pri nas – stroka je bila tam nekje ob strani in je potrdila, kar je rekla oblast; namesto da bi bilo obratno. Šport jo je pri tem zagotovo skupil, predvsem so jo dejansko skupili prihodnji rodovi, generacije mladih športnikov. In to sem videl čisto od blizu, kajti moja dvorana, v kateri vadijo mladi boksarji, je bila v dveh letih zaprta praktično leto in pol. Kar velja tudi za dvorane, v katerih vadijo mladi judoisti in tako naprej. Zdaj bo kdo rekel, da gledam na to ekonomsko, pa sploh ni tako. Čeprav lahko gledamo tudi z zornega kota, da so kot še v mnogih panogah tudi v tej ljudje ostali brez dela in brez dohodka. Toda še bolj gledam z zornega kota razvoja športnikov, perspektive in smisla. Obstaja možnost, da marsikdo ni vedel, kaj dela. A če je bilo tako, bi lahko pogledal v kakšno državo, kjer na šport dajo toliko, kolikor bi glede na uspehe morali dati tudi mi, in kjer so ga pri sprejemanju ukrepov postavili na precej pomembnejše mesto.
Kaj vi v politiki lahko naredite za slovenski šport?
Zagotovo je delati za slovenski šport in mu pomagati eden od mojih političnih ciljev. Želim se truditi vzpostaviti sistem, v katerem bi država znala prisluhniti potrebam aktivnih športnikov, a tudi poskrbela za športnike po koncu njihovih karier. Morda tukaj velja izpostaviti panoge, ki v času kariere niso tako finančno donosne, so pa zahtevale enako odrekanja kot donosnejše, uspehi pa so prav tako razveseljevali prebivalce naše države in jo risali na svetovni zemljevid. Taki športniki pogosto ostanejo preveč sami in bi neko podporo, neko potrditev, neko pomoč pri iskanju samega sebe potrebovali tudi, ko so stari 50 let in ko nase več ne lepijo množic. Marsikdo dobi občutek, da je med kariero zaradi svojih uspehov bil vse, nato pa postane en velik nič, za katerega ni nikomur mar. Ko pogledamo na slovenski šport kot celoto, politični vrh do njega kaže premalo spoštovanja, premalo dostojanstva – resnično ga ima samo za tiste trenutke priložnostnega izpostavljanja. Fotografiranja, če hočete.
So slovenski politiki ljubosumni, ker se zavedajo, da v svetu ne pomenijo praktično nič v primerjavi s tem, kar pomenijo Dončić, Oblak, Dragić, Pogačar, Roglič …? In da so ti priimki z vsem, kar pomenijo in naredijo, v resnici edini pravi ambasadorji Slovenije?
Bil bi zelo vesel, če bi bilo to ljubosumje. Ker potem bi vedel, da to ni prezir z občasnim oportunizmom. Vedel bi, da z naslova države pač prihaja ljubosumje – tako pa mislim, da gre v resnici za aroganco.
Hkrati je zelo malo športnikov, ki so pripravljeni karkoli od tega iz vaših zadnjih odgovorov povedati na glas. Ali nasploh povedati, kaj jih v družbi moti, kaj ni prav, kaj bi moralo biti drugače. Ne se politično izpostaviti, morda pa pozvati na volitve. Pozvati ljudi, naj si na prazniku demokracije vzamejo, kar si želijo.
Bil sem iskren do politikov, in če sem iskren do športnikov, bi jim jih na eni strani vsekakor lahko napel. V marsikateri demokratični državi pogosteje spregovorijo, ko gre za družbeno pomembne teme. Se izpostavijo, povedo svoje mnenje in svoj pogled na svet, se zavzamejo za nekaj, kar mislijo, da je prav. Oziroma obsodijo nekaj, za kar menijo, da v družbi nima česa iskati. Ker iz te družbe dobijo zelo veliko, tako kot sem dejal zase. Po drugi strani jih seveda razumem, zakaj tega ne delajo. Morda so bili prevečkrat izigrani s fotografiranjem in podobnim, da bi verjeli komurkoli. In morda se zavedajo, da trenutno v Sloveniji ni fair-playa, kot ga poznamo v športu – poznamo žaljivke, poznamo maščevanje, poznamo obračunavanje. In nekako se mi zdi, da se ti ljudje, ki to počnejo, ne bi ustavili ne glede na to, kdo bi bil na drugi strani. Poziv na volitve, pravite? Sliši se super, sliši se kot pozivanje k uveljavljanju najlepše demokratične pravice. Pozivanje, za katerega se sploh ni treba politično izpostaviti. A morda smo v Sloveniji dosegli točko, na kateri bi že poziv na volitve sprožil maščevanje tistih, ki v tem vidijo nekaj slabega. Zato lahko razumem, če želi kdo ohraniti svoj mir in se maščevalni diskreditaciji povsem izogniti.
