Simpozij je bil razdeljen na tri sklope. Prvi dan je bil bolj globalnopolitični. Že v začetni debati so se srečale tri izredno pomembne države za razvoj e-mobilnosti; Združene države Amerike, Nemčija in seveda vodilna svetovna e-mobilnostna velesila Norveška. Na odru se je predstavnicam ambasad Susan Faletko (ZDA), Eve-Ricarda Willems (Nemčija) in Trine Skymoen (Norveška) pridružil še Primož Lemež iz Društva Emobility. Veleposlanice in namestnice so bile na pogovor izredno pripravljene in udeleženci so res lahko dobili vpogled v politike posameznih držav. Šele tako se lahko res vidi, kako strokovno in mentalno zaostaja za temi državami slovenska politika. Velika prednost Norveške je predsvsem v tem, da so že pred mnogimi leti dosegli zelo širok družbeni konsenz, da gredo intenzivno na pot e-mobilnosti in da želijo, da se po letu 2025 na Norveškem prodajajo samo še avtomobili brez izpustov toplogrednih plinov. Čeprav takrat električni avtomobili še niso bili tako razviti, Norveška pa nikakor ni dežela, ki bi bila za e-mobilnost najprimernejša. Ampak zdaj so daleč najuspešnejša država na svetu in verjetno jim bo cilj 2025 uspelo doseči, saj že danes prodaja električnih avtomobilov tam dosega okoli 70 odstotkov vseh prodanih avtomobilov!
V Ameriki je s prihodom Bidnove administracije zavel povsem nov veter. Zdaj je v Ameriki e-mobilnost hit, poleg Tesle pa Američani spodbujajo tudi druga podjetja k razvoju in raziskavam na področju e-mobilnosti.
Malo drugačna situacija je v Nemčiji, kjer čakajo volitve in kjer se čaka, kako bo sestavljena koalicija in katera stranka bo dobila kateri resor. Vsaka stranka ima namreč na razvoj e-mobilnosti nekoliko drugačen pogled, najbolj zagnani za e-mobilnost pa so seveda Zeleni.
Primož Lemež seveda ni bil najbolj zadovoljen s svetovnimi premiki v e-mobilnostno smer (seveda je bilo to povsem pričakovano); državam in Evropski komisiji je predlagal, da prepove vožnjo vsem avtomobilom z motorji na notranje izgorevanje do leta 2040. To bi spodbudilo tako industrijo kot potrošnike k hitrejšemu prehodu na e-mobilnost. V času korone je v Sloveniji, po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije, namreč umrlo skoraj enako število ljudi za korono, kot za posledicami onesnaženega zraka. Po njegovem mnenju bo tudi ta (kot še vsaka do zdaj) epidemija minila, okoljska kriza in onesnaženost zraka pa ne bosta minila sama od sebe.
Norveško zgodbo o uspehu in uspehu največjega svetovnega združenja lastnikov avtomobilov Elbil je predstavil simpatični Lars Godbolt. Zelo jasno je povedal, da se Norvežani za nakup električnega avtomobila odločajo predvsem zato, ker se jim to finančno izplača, s tem pa še pomagajo pri varovanju okolja. Predstavil pa je tudi delovanje društva, ki ima okoli 100.000 članov in že več kot 40 zaposlenih.
Aaron Fishbone iz slovaško-poljskega GreeeWaya se predvsem boji, da ne bo Evropa na dveh e-mobilnostnih vlakih; na hitrejšem zahodnoevropskem in skandinavskem ter počasnejšem srednje- in vzhodnoevropskem. Zaradi razlik v BDP in (še vedno) relativno visokih cen električnih avtomobilov je to namreč povsem pričakovano. Vendar je udeležence poljski minister za okolje in klimatske spremembe Michał Kurtyka v začetnem nagovoru vseeno malo potolažil, kajti Poljska v prihajajočem obdobju za razvoj e-mobilnosti namenje res znatna sredstva za pospešitev prehoda na e-mobilnost. Poljska je bila tudi letošnja partnerica Simpozija. Od tam prihaja tudi Katarzyna Drgas iz poljskega podjetja Solaris, kjer izdelujejo električne avtobuse. So največje podjetje za izdelavo teh avtobusov, ki jih je po evropskih mestih že kar precej; samo v Berlinu več kot 200! Upam, da bo uspelo Katarzyni tudi v Slovenijo čim prej pripeljati čim več teh avtobusov.
Kaj v prihodnosti pričakuje svetovni rekorder v poletih z električnimi letali ter futurist Morell Westermann, je zanimalo predvsem tiste, ki imajo radi letala. Izredno zanimivo predavanje, ki odpira še eno dimenzijo e-mobilnosti. Človek težko verjame, kako hitro se tudi v svetu letalstva stvari premikajo.
Naslednji dan je bil bolj tehnični, v glavnem pa se je vse vrtelo okoli infrastrukture. Že takoj na začetku se je razburil kdo drug kot Primož Lemež. Iz davkoplačevalskega denarja smo zapravili na desetine milijard evrov, zdaj pa je ta infrastruktura praktično neuporabna in zato tudi neuporabljena. Infrastruktura ob avtocestnem križu je v Sloveniji uporabljana samo 0,5 odstotka časa! Problem je cena električne energije na teh polnilnicah ter zanesljivost in preprostost uporabe. Če bi polnil samo na teh polnilnicah, bi bila lahko energija v Sloveniji tudi še enkrat višja kot za enako pot z dizlom! Drug problem pa je komplicirana uporaba. Pa ne samo v Sloveniji; potovanje z električnim avtomobilom po Evropi je izredno komplicirano in še vedno skoraj na ravni avanture. Seveda, če ne potuješ s teslo! Komu je v interesu, da se ta davkoplačevalska infrastruktura ne uporablja, pa je stvar razmisleka.
Vendar pa sta Lemeža vsaj malo pomirila predstavnika “dizel” industrije Boštjan Bertalanič iz madžarskega MOL-a, ki zdaj v Sloveniji prevzema tudi OMV, ter Simon Kregar iz Shell Adrie, kjer se res intenzivno pripravljajo na prehod na e-mobilnost. Izredno zanimiv pa je bil tudi pogovor Morell Westermanna s Simonom Kregarjem ter panelna diskusija o prihodnosti polnjenja na poti.
Pri slovenskem Petrolu se e-mobilnostna ekipa sicer trudi, vendar ne doseže prav veliko posluha pri upravi. To je do neke mere tudi jasno, saj so prihodki iz naslova e-mobilnosti zdaj res skoraj neopazni, investicije v to pa so precej velike. Veseli pa dejstvo, da so bili na simpoziju vsaj prisotni.
Izredno zanimivo predavanje je udeležencem pripravil eden izmed največjih strokovanjkov na področju baterij doktor Robert Dominko. Njegovo glavno sporočilo pa je bilo, da se baterije še vedno hitro razvijajo in da bodo imeli tudi njegovi nasledniki še veliko dela. To pa je za e-mobilnost izredno dobra novica. Doktor Dominko predvideva, da čez tri do pet let avtomobili z motorji na notranje izgorevanje sploh ne bodo več konkurenčni sodobnim električnim avtomobilom.
Seveda ne moremo mimo dveh že napol Slovencev; predstavnika BEM (največjega nemškega poslovnega združenja za e-mobilnost), Franka Müllerja, ter Nizozemca Baerteja de Breya, ki je bil na simpoziju kar v treh vlogah; kot predstavnik nizozemskega električnega operaterja Elaad, svetovnega združenja AVERE, kjer je podpredsednik, ter Nizozemske, saj je tretji dan predstavil tudi vladno in Elaadovo strategijo na področju e-pomorstva.
To je bila namreč tema tretjega dne. Uf, kje je šele tu Slovenija. Tako v Nemčiji, predvsem pa na Nizozemskem, so se elektrifikacije pomorstva lotili izredno resno. Na simpoziju je Lemež predstavil tudi idejo o e-marini na slovenski obali, ki bi bila hkrati tudi pilotni projekt za celoten Mediteran. Da so spet Norveška (z električnimi trajekti), Nizozemska in Nemčija spet daleč spredaj, je jasno, saj imajo te države izredno veliko velikih pristanišč, ki zelo onesnažujejo okolje.
Škoda, da si predstavitev in panelne diskusije ni ogledal kdo izmed predstavnikov Luke Koper.
Pa niso bili Koprčani edini, ki so manjkali. Pogrešali smo predstavnike ministrstev, Evropske komisije, državnih podjetij, ki bi jih to moralo zanimati, kot sta na primer DARS in SODO, je pa sodeloval ELES, ki je izredno aktiven v različnih evropskih konzorcijih, ni bilo pa niti elektrodistribucijskih podjetij …
Organizatorji so na Simpozij resnično pripeljali vrhunsko zasedbo predavateljev in udeleženci so Simpozij ocenili izredno pozitivno, Baerte de Brey celo meni, da je to eno izmed strokovno najkakovostnejših e-mobilnostnih srečanj na svetu.
In s takim odnosom ministrstev in državnih podjetij in agencij ne moremo računati na kaj več kot na predzadnje mesto v Evropski uniji. Ja, prav ste prebrali, Slovenija je na področju e-mobilnosti druga najslabša država v Evropi.
Za to si politika in birokracija zaslužita skoraj čestitke!
