Dnevnik z Eura: Kako sem postal vzoren občan Amiensa

Doma sem med tednom na nogah že okoli šeste, pol sedme ure, saj je treba pač poskrbeti tako za ženo, ki ima kronične težave z vstajanjem iz postelje, kot tudi za hčerko. Pa potem vrtec na enem in služba na drugem koncu mesta, tako da časa za podaljšano skrivanje pod rjuhami res ni. Za vikend je zgodba malce drugačna, tedaj se v glavnem zgodaj zbujam nehote, ker otrok, ki bi med tednom seveda spal, spal in še enkrat spal, nenadoma stakne hudo obliko nespečnosti in se velikokrat prebudi še pred kurami. In jasno, takoj začne zbujati mene, nikdar mame.

Kakorkoli, ne bom lagal, da mi nekoliko daljše poležavanje povsem ustreza, kljub temu pa sem se včeraj iz postelje dvignil že zelo kmalu. Morda je bilo krivo sonce, ki je posijalo skozi moje okno in ki sem se ga po dolgih dnevih črnih oblakov, dežja, vetra in nizkih temperatur močno razveselil. Prvič, odkar sem v Amiensu, sem lahko oblekel kratke hlače, pulover pa pospravil tja, kamor med poletjem tudi spada – v omaro. Svojo tukajšnjo jutranjo rutino sem tako nameraval opraviti malo prej, a še s toliko večjim užitkom, ker je bilo že ob osmih zjutraj zunaj tako toplo, da mi je bilo na soncu že skoraj vroče. Odkar sem občan Amiensa, grem sicer skoraj vsako jutro malce naokrog po simpatičnem mestnem jedru, si kupim L'Equipe, nekje popijem kavico, zavijem proti domu, v bližnji trgovini kupim slastno "bageto" in odidem nazaj domov na vsakodnevno tlako, če se lahko tako izrazim.

No, toda včeraj je bila moja rutina prekinjena na zelo bizaren in za nekoga tudi neverjetno boleč način. Ko sem stopil iz stanovanjskega objekta, v katerem bivam, se obrnil levo in začel hoditi proti glavni železniški postaji, sem po nekaj minutah pri rdeči luči (ne obsojajte me, verjemite, da bi po nekaj urah v Franciji tudi vi počeli enako in kot počnejo tukaj vsi, saj so semaforji največji misterij te države) prečkal cesto, nato pa prišel do hotela, ki je le streljal oddaljen od kavarne, v kateri sem si že nekajkrat privoščil skodelico kratke kave. In tam se je zgodilo: nenadoma je z veliko hitrostjo izza vogala, kjer sicer stoji trafika s svežim izvidom L'Equipe za 1,4 evra, pridrvel mladenič na kolesu. Očitno se mu je precej mudilo, saj je res divjal. A hkrati je več kot očitno precenil svoje sposobnosti, saj ga je takoj po tem, ko je iz ovinka prišel na ravnino, začelo močno zanašati. Tako močno, da je izgubil nadzor nad krmilom, v navalu panike pa morda celo nevede pritisnil na zavoro, da ga je vrglo čez "balanco" in je v zraku naredil salto ter tako močno telebnil na tla, da so se slednja ob udarcu stresla.

Hkrati je nekaj zelo grdo počilo in hitro mi je postalo jasno, da je fant ni odnesel dobro. Ker sem se tudi jaz nekoč ukvarjal s tekmovalnim kolesarstvom in sem temu primerno večkrat telebnil na podoben način, sem najprej posumil, da si je zlomil kakšno od okončin ali pa je nastradala ključnica. Prej bi rekel, da je bilo slednje, zagotovo pa nekaj drži kot pribito: zagrabila me je panika. Nesrečnež se je pred mano sesul kot le kaj, jaz pa – priznam – nisem vedel, kaj storiti. Predvsem pa: fant je jadikoval, da mi ne bi znal odgovoriti v angleščini, tudi če bi jo obvladal. Vedel sem, da moram poklicati reševalce, toda … Ali vi veste, na katero številko so dosegljivi v Franciji? K sreči me instinkt ni pustil na cedilu; noge so skoraj same stopile v bližnji hotel, kjer sem receptorki na hitro pojasnil, kaj se je zgodilo, in jo prosil, naj pokliče pomoč. Tako si štejem v čast, da sem sprožil uvodni in hkrati ključni del napete reševalne akcije, pozneje pa, priznam, so na sceno stopili nekateri drugi, takšni, ki so bili bolj domači. Jaz sem še malce počakal, a se nisem rinil v ospredje, ko so prišli reševalci, in ko sem se prepričal, da s fantom vendarle ni nič resnejšega, sem se po hitrem postopku pobral. Malce pretresen, ne bom skrival, a hkrati zadovoljen, ker nisem pobral šil in kopit in kot kakšna reva poškodovanega kolesarja pustil samega.

Ko sem se po popiti kavici in s časnikom pod roko vrnil do stanovanja, sem svoj status vzornega občana Amiensa še malce podkrepil s tem, da sem dostavljavcu sveže posteljnine pomagal od kombija do vhodnih vrat odpeljati enega od treh vozičkov vzglavnikov, rjuh in pregrinjal. Do večera in do prve polfinalne tekme sem se nato vseeno raje držal za štirimi stenami svojega stanovanja. Za en dan je bilo akcije in hkrati moje dobrohotnosti vrh glave.