Dnevnik z Eura: Jutri bom šel raje kar na kebab

Biti nogometni novinar pomeni tudi to, da moraš na vsake toliko časa spakirati kovček in se podati na tuje. To ti ponuja idealno priložnost odkrivanja sveta in držav, ki jih morda sicer nikdar ne bi obiskal. Pred šestimi leti sem tako dobrih 14 dni preživel v Južni Afriki, kamor bržčas nikdar ne bi odšel, če me tja ne bi odpeljala služba. Pred dvema letoma sem bil tudi v Argentini, od blizu sem videl Urugvaj, v Evropi pa tako ali tako ni veliko držav, v katerih še nisem bil. V glavnem sem "štampiljke v potnem listu" zbiral zaradi nogometa, saj sem sicer precej len turist in poletni dopust najraje preživim v Dalmaciji, zimskega pa v sosednji Avstriji.

Prav tako žena ni kdo ve kako naklonjena dolgim letalskim poletom in mi dejansko še vedno ni jasno, kako mi jo je uspelo prepričati o obisku New Yorka. Skratka, nogomet in predvsem služba na Ekipi sta mi dala možnost, da sem razširil svoja turistična obzorja, skupaj s tem pa tudi kulinarična doživetja. V tem pogledu sem z naskokom najbolj užival v Južni Ameriki, kjer smo se vsakodnevno mastili z gorami zares čudovitega govejega mesa, in to za smešne zneske. Odkar sem doživel Buenos Aires, domači pikniki zame niso več enaki kot prej … Tudi Južna Afrika je bila v tem pogledu zelo pestra, z Andrejem in urednikom Goranom smo poskusili marsikaj, tudi živali, ki sem jih poprej videl zgolj v šolski knjigi, poučni oddaji na Animal Planetu.

V Johannesburgu so bila fenomenalna predvsem goveja rebra; bila so tako dobra, da še vedno kdaj sanjam o njih. Ko sem zapustil Johannesburg in odšel na zadnjo tekmo Slovenije v Port Elizabeth, sva si z Andrejem dala obljubo, da se spet srečava v tisti restavraciji in si za slovo od Južne Afrike spet privoščiva slastna rebra. Imel sem jih že pred očmi, ko je tisti prekleti Landon Donovan v 91. minuti tekme med ZDA in Alžirijo zabil gol, zaradi katerega naslednji dan moje letalo ni šlo nazaj v Jo'burg, ampak kar v Ljubljano. Jaz pa nanj z večnim obžalovanjem. In nogometnim in kulinaričnim.

Prepričan sem, da bi si duška s hrano lahko dal tudi v Franciji, kjer pa obstaja ključen problem, ovira, težava, kakorkoli pač želite, zakaj ni tako. Restavracije so namreč brutalno drage, tako zelo, da sem jim bil najbližje, ko sem pred vhodom na tabli s cenami iskal jed, ki bi bila primerna globini mojega žepa, debelini moje denarnice. No, sedel nisem še v nobeni. Še najbližje temu, da bi jedla kot gospoda, sva bila z Andrejem v Arrasu, ko sva se v zelo prijetnem pubu med spremljanjem tekme Anglija – Islandija močno spogledovala z idejo, da bi si privoščila kakšno poslastico z lično urejenega menija, a naju je kaj hitro ohladila misel, da bi morala v tem primeru na koncu odšteti vsaj 50, 60 evrov.

Pod 20 evri jedi skoraj ne dobite, okoli tega zneska se tako ali tako vrtijo preproste zadeve, kot so pice, malce boljši hamburgerji, solate. Zrezki so še precej dražji, kakšne lokalne specialitete pa tako zasoljene, da te hitro mine tek. Tako sem obsojen na dve vrsti prehranjevanja: ali hitra prehrana ali to, kar si skuham v stanovanju. Kebabov in podpovprečnih burgerjev ter postanih hot dogov (vse to je tudi železni repertoar hrane pred stadioni) z obveznim krompirčkom, ki ga tukaj tako ali tako tlačijo povsod, sumim, da tudi k sladicam, sem se že malce naveličal, zato sem si v zadnjih dneh, sploh pa od takrat dalje, ko sem ostal sam, kuhal doma.

Ne da bi se hvalil, za štedilnikom sem kar spreten, tako da s tem nimam težav, večje so z domišljijo. Saj veste, človek se hitro nasiti makaronov, riža in podobnih jedi, za kaj več pa tudi oprema v skromni kuhinjici ni primerna. Za nameček mi je včeraj, ko sem ravno pomival posodo, začel še zamakati umivalnik, da sem skoraj telebnil na glavo, ko sem bos stopil na lužo, pred tem sem, ker sem bil preveč zatopljen v delo in sem pozabil na dogajanje v kuhinjskem loncu, razkuhal raviole, ki jih je v hladilniku pustil še Dejan. Kosilo je bilo tako vse prej kot okusno in odločil sem se: jutri bom šel vseeno raje kar na kebab; saj je kar okusen, predvsem pa te ne boli glava, ko plačaš račun. Hkrati seveda odštevam dneve, ko se bom vrnil domov ter brez slabe vesti in predvsem brez razmišljanja, ali mi bo potem ostalo dovolj za kredit, odšel v restavracijo pojest, karkoli mi bo poželelo srce oziroma želodec.