Ekipa, v kateri igrajo kar tri slovenske reprezentantke: Eva Lisec, Sandra Piršić in Maja Erkić. Kapetanka slovenske izbrane vrste je na Madžarsko prišla pred začetkom sezone, prej je v tujini igrala tudi v Italiji in Španiji.
MAJA ERKIĆ
Rojena: 13. maja 1985
Država: Madžarska (Szekszard)
Šport: košarka
Klub: Atomerőmű KSC
Kako je prišlo do tega, da ste se poleti odločili kariero nadaljevati na Madžarskem?
Poklical me je trener Željko Đokić, s katerim sva se bežno poznala že od prej. Na kratko mi je predstavil njihov projekt, ki mi je bil všeč, in takoj sem se odločila, da bi rada bila del tega.
Ste imeli v tistem času še kakšno ponudbo?
Nekaj ponudb je bilo, a ni prišlo do resnih pogovorov in od vseh se mi je najboljša zdela prav madžarska.
Pred tem ste igrali v Španiji in Italiji, kjer ste bili tudi državna in pokalna prvakinja, zato je bilo precejšnje presenečenje, da ste se odločili za Madžarsko.
Tudi sama sem imela nekaj pomislekov, vendar je splošno mnenje o madžarski ligi zmotno. Letos je liga drugačna, kot je bila v prejšnjih sezonah, narejen je bil velik korak naprej. Zveza je bila klubom pripravljena dati določeno vsoto denarja, da bi se postavili na svoje noge, in prišlo je nekaj kakovostnih igralk. Poleg dveh evroligašev so tu še štirje klubi, ki so igrali pokal Fiba. Kakovost košarke še zdaleč ni slaba, ni vrhunska, a je na precej visoki ravni, s prestopom na Madžarsko nisem naredila koraka nazaj.
Kakšen klub je Atomerőmű, kam sodi v madžarskem prvenstvu?
Veliko ljudi je povezanih s klubom, zato lahko rečem, da so kot ena velika družina. Maksimalno se trudijo za boljši jutri, so pravi entuziasti in pred njimi lahko samo snamem klobuk. Atomerőmű nikoli ni bil v ospredju, vedno se je uvrščal nekam v sredino lestvice madžarske lige. Pred dvema letoma so se odločili, da bi radi naredili nekaj več. Povečali so denarni vložek, sredi prejšnje sezone pripeljali trenerja Đokića in vse skupaj je postalo malo bolj resno. Želja se je uvrstiti med najboljše štiri po rednem delu, da bi prihodnje leto igrali v Evropi. Dve leti pred tem sem to okusila v Celju in zdelo se mi je, da sem prava za to zgodbo. Mislim, da smo veliko presenečenje lige, prvi del tekmovanja smo končale na tretjem mestu, dvakrat smo izgubile, obakrat po podaljšku. Zdaj se borimo za čim boljše izhodišče za končnico, upam, da bomo vanjo krenile s prvega ali drugega mesta.
Kakšna je madžarska liga, če jo primerjate s slovensko?
Težko ju primerjam, že dve leti me ni v slovenski ligi in jo spremljam le od zunaj. Bojim se, da bom naredila krivico obema tekmovanjema. Madžarska liga je konkurenčna, igra se dobra košarka, tudi fizično je recimo na višji ravni od italijanske lige, v kateri sem igrala lani. Če jo primerjam s slovensko, je v madžarskem prvenstvu širši vrh, več je izenačenih ekip, v Sloveniji je to nekoliko drugače. Vsako leto se mogoče tu in tam kje naredi korak naprej, ampak je vrh doma ožji. Na Madžarskem se vlaga več denarja v žensko košarko in tu nastane razlika.
Niso vse, ker je precej mladih igralk, ki hodijo v šolo.
Dejali ste, da ste presenečenje sezone, kakšen pa je sploh vaš letošnji cilj? Osvojitev naslova prvakinj ali kaj drugega?
Prvotni cilj, ki mi je bil na začetku tudi predstavljen, je bil, da se uvrstimo med štiri najboljše, kar bi prineslo igranje v Evropi. Čeprav se ni vedelo, kako bo vse skupaj videti, je bila že od vsega začetka želja uvrstitev v vrh lige, da naredimo čim večji uspeh. Apetiti se sčasoma samo še večajo, vidimo, da smo blizu in če se bo ponudila priložnost za naslov prvaka, jo bomo zagrabile z obema rokama. (smeh)
Kako ste zadovoljni s svojo vlogo v ekipi in dozdajšnjimi igrami?
Mislim, da svojo vlogo opravljam kar dobro. Upam, da so tudi oni zadovoljni z mano in da izpolnjujem tisto, kar smo se dogovorili. Glede na rezultat mislim, da je to to. Če je ekipa zadovoljna, sem zadovoljna tudi sama, kakršenkoli doprinos ji dam.
Slovenski ženski reprezentanci se do zdaj nikoli ni uspelo uvrstiti na veliko tekmovanje, je bilo zaradi tega težje dobiti delodajalca v tujini?
Verjetno bi bilo lažje, če bi bile na košarkarskem zemljevidu Evrope. A to ne pomeni, da smo bile do zdaj ravno v senci, je pa res, da bi se bilo s kakšno uvrstitvijo na veliko tekmovanje gotovo lažje prebiti v tujino. Glede na to, koliko nas je in koliko težav smo imele, mislim, da si z uvrstitvijo na evropsko prvenstvo zaslužimo spoštovanje. Navsezadnje se bomo tam merile z državami, ki imajo več igralk, boljše pogoje in podobne stvari.
Sandra Piršić je naš mini poliglot
Kako ste se navadili na življenje na Madžarskem, se močno razlikuje od tega v Sloveniji?
Ni velike razlike, mislim, da smo se vse tri Slovenke hitro vključile v njihov sistem. So razlike, a niso tako drastične, da se ne bi mogle hitro prilagoditi.
Ste imeli kaj težav s sporazumevanjem in koliko madžarščine že obvladate?
Drugi jezik Madžarov je bolj nemščina kot angleščina. Na srečo imamo dobre soigralke, ki so nam vedno pripravljene prevajati. Prednost je, da naš trener govori srbsko, madžarsko in angleško, zato je komunikacija veliko lažja. Odkar je prišla Sandra, je še lažje, ona je naš mini poliglot in se že uči madžarščino. (smeh) V trgovini se že nekako dogovorimo z angleščino, kakšno nemško besedo in gre, ni tak problem. Mladina še kar obvlada angleško, starejši manj, ampak se znajdemo.
Kakšno mesto je Szekszard?
Manjše mesto z okoli 35 tisoč prebivalci, nič posebnega. Pravzaprav je ženska košarka središče tukajšnjega športnega dogajanja, saj smo edine, ki igramo v prvi ligi. Imamo še rokometašice v drugi ligi in nogomet. Glavni cilj našega kluba pred začetkom sezone je bil, da ljudi vrnejo v dvorano, včasih so to počele rokometašice, zdaj pa me. V mestu smo naredile kar manjši bum, ljudje nas spremljajo, podpirajo, hodijo tudi na gostovanja. Dvorana sprejme okoli 1500 ljudi in navijači v njej naredijo dobro vzdušje.
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Mislim, da ljudje kar vedo, kdo smo.
V katerem delu mesta živite?
Mesto je tako majhno, da je vse blizu, tudi jaz živim blizu središča.
Živite v hiši ali v stanovanju?
Imam stanovanje v bloku.
Ste si stanovanje našli sami ali vam ga je našel klub?
Vse je uredil klub.
Tega ne vem, sem pa slišala, da stanovanje v Szekszardu, veliko šestdeset kvadratnih metrov, stane okoli trideset tisoč evrov.
Imate na voljo klubski avto?
Od letos so na voljo tudi klubski avtomobili. Ker je mesto tako majhno, so nama z Evo Lisec uredili avto za skupno uporabo. Vendar je ona prišla s svojim avtom, jaz s svojim in klubskega zdaj uporablja Sandra.
Kakšni vozniki so Madžari?
Prav nič jih ne morem kritizirati, vozijo po omejitvah, nobenih slabih izkušenj nisem imela. (smeh) Njihove avtoceste so zelo neobremenjene, zato se je prav užitek voziti po njih.
Ali so vas kdaj ustavili policisti?
Policistov je precej in so me tudi že ustavili. (smeh)
Koliko stane liter bencina?
Malo cenejši je kot v Sloveniji, sicer ne vem natančne cene, a za poln tank goriva plačam manj kot doma. (smeh)
Kako so videti vaša gostovanja?
Na najbližja gostovanja gremo s kombijem, na tista, ki so oddaljena vsaj dve uri vožnje, se odpravimo z avtobusom. Smo pa edina ekipa, ki je šla na dve tekmi celo dan pred srečanjem. To je tudi za njih novo, a glede na to, da imamo take rezultate, so naredili vse, da nam malo olajšajo potovanja.
Najbolj vroče gostovanje?
Najbolj peklensko vzdušje je bilo na gostovanju v Cegledu. V tem primeru gre za veliko rivalstvo med kluboma že od lani in na tej tekmi je precej čustvenega naboja. Je pa kar nekaj klubov z veliko gledalci, ki naredijo dobro vzdušje.
Kako Madžari poznajo Slovenijo oziroma kako gledajo na vas kot na Slovenko?
Mislim, da je ne poznajo ravno dobro. Mogoče kraje ob meji, Prekmurje, ostalo jim po mojem mnenju ni tako znano. Mogoče jim delam krivico, saj imam tukaj večinoma stik z mlajšimi ljudmi.
Vidiš tudi ljudi, ki brskajo po smeteh
Ste se na Madžarskem morda srečali s kriminalom? Ste doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana s košarko?
Ne, nič takega nisem doživela in upam, da bo tako ostalo. Je kar mirno.
Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah dosti brezdomcev, beračev?
Standard je tukaj nižji in se da opaziti berače in brezdomce. Prav tako vidiš ljudi, ki brskajo po smeteh, a na žalost je tako.
Res je, Madžari so zaprli meje. Kolikor so mi povedali, imajo sicer precej težav z Romi. Veliko jih je, v zakonu pa imajo člen, ki omogoča, da družina z določenim številom otrok prejema nadomestilo, kar se tu izkorišča.
Kakšno je nočno življenje v Szekszardu?
Joj, nisem pravi naslov za to. Odkar sem na Madžarskem, še nisem bila zunaj, o tem boste morali povprašati koga drugega. (smeh)
Kaj počnete, ko imate kakšen dan prosto?
Ko imam prost dan, grem v drugo madžarsko mesto Körmend, kjer zaradi trenerja Gašperja Potočnika spodbujam moško ekipo. (smeh)
Madžarska kuhinja. Ali obstaja kakšna jed, ki vam je še posebej pri srcu?
Malo je drugačna, imajo sladke juhe in sladke solate, na kar pri nas nismo navajeni. So pa zelo dobri kuharji, odlično pripravljajo rečne ribe, to je njihova specialiteta. Njihova hrana je začinjena, imajo tudi tipično sladico, ki je podobna naši grmadi. Edina stvar, ki mi pri njih ni všeč, je, da imajo veliko cvrtja, to obožujejo.
Ste morda v trgovinah naleteli na kakšne slovenske izdelke?
Videla sem izdelke Afrodite, gotovo se najde še kakšna stvar, ampak to mi je prvo prišlo na misel.
Kakšna je razlika v cenah v primerjavi z našimi trgovinami in restavracijami?
Cene v trgovinah so podobne kot v Sloveniji. Mesnica in tržnica sta cenejši kot trgovina, tako kot je bilo včasih pri nas. Restavracije so na Madžarskem cenejše, prav tako so veliko cenejše tudi storitve. Recimo frizer, masaža, kozmetični saloni, vse je približno polovico ceneje kot v Sloveniji. Seveda je razumljivo, da se cene v Szekszardu razlikujejo tudi od tistih v Budimpešti.
Ste spoznali kakšnega Slovenca na Madžarskem?
Nisem ga še srečala, ampak sem prvi dan, ko sem prišla v Szekszard, opazila avto s slovensko registracijo. Povedali so mi, da gre za človeka, ki ima tu kebab ali nekaj takega. Prihaja iz Maribora in zdaj dela na Madžarskem.
So dobri in iskreni, občutek sem dobila, da so zelo zaupljivi ali pa smo mi malo previdnejši. Mogoče je tako zaradi tega, ker je to majhno mesto in se vsi med sabo poznajo. Sicer pa so zelo odprti, pripravljeni pomagati. Karkoli obljubijo, držijo besedo, vsaj sama imam takšne izkušnje.
In kakšni so na Madžarskem moški?
Slovenski so mi bolj všeč, zato jih niti ne gledam, ne oziram se kaj dosti za njimi. To bi morali vprašati samska dekleta. (smeh)
Kaj vas je najbolj navdušilo na Madžarskem?
Budimpešta. Res je zelo lepo mesto, v katerem lahko vidiš veliko zanimivih stvari. Še jo moram obiskati, da jo malo bolj raziščem.
Je kaj takega, kar vas tam moti ali pogrešate?
Verjetno bi se kaj našlo, ampak mi nič ne pride na misel. (smeh)
Ali imajo kakšno navado, ki se nam zdi čudna?
Edina stvar, ki se je zdaj spomnim, je, da pred glavno jedjo jejo sladko juho. To je, kot da bi jedel kompot pred glavno jedjo. Pri nas to ne gre skupaj.
Stari ste 31 let, kakšni so vaši načrti za prihodnost?
V bližnji prihodnosti si želim zaigrati na evropskem prvenstvu. Kakšnih dolgoročnih načrtov nimam, vse odločitve bom sprejemala po občutku in na osnovi zdravstvenega stanja. Za zdaj s tem nimam nobenih težav in mislim, da je moje telo še zmožno igrati. Nočem delati nekih velikih načrtov, ker ne vem, kaj bo jutri. Glede kariere je vse odprto, tudi če se stvari obrnejo v drugo smer, mi ne bi bilo težko zaključiti enega obdobja in odpreti novega. O tem pa še nisem razmišljala, osredotočena sem na klubsko sezono in nato na evropsko prvenstvo, po tem bom pa razmišljala, kako naprej.
Ste se s klubom že kaj pogovarjali o podaljšanju sodelovanja?
Nekaj smo govorili, a smo se odločili, da to pustimo ob strani, da vidimo, kaj bo še prinesla prihodnost.
Ste kdaj premišljevali o tem, da bi po končani karieri živeli na Madžarskem?
O tem nisem premišljevala, ampak ne bom rekla ne, ker ne vem, kaj se bo še dogajalo.
