Da se zdrav človek odloči trenirati in tekmovati na tekaški dirki, je potrebno nekaj motivacije. Verjetno pa ni človeka, ki bi se udeležil tekmovanja Wings For Life World Run in ne bi pomislil na to, koliko volje je potrebne, da se človek, ki izgubi hojo in pristane na vozičku, pobere in nadaljuje z življenjem. Že ob tem se tisti ščepec motivacije, ki jo rabimo, da se odlepimo od kavča, računalnika in podobnih reči, zdi nepomemben. In potem so tu še ljudje, priklenjeni na voziček, ki ne le živijo dalje, ampak so ob vsem še resno športno aktivni. To pa je motivacija, tista prava, ki močno navdihuje tudi druge.
Ena takšnih je Tanja Cerkvenik, 41-letna paraolimpijka, mama 17-letne Nike, ki se ji je svet obrnil na glavo pred 14 leti. Takrat je v hotelu padla nekaj metrov globoko in si trajno poškodovala hrbtenjačo. Hči je bila stara manj kot tri leta in časa za razmišljanje kaj narediti z življenjem ni bilo. Morala se je postaviti na noge in živeti dalje.
Že kot osnovnošolka je trenirala met kopja, a je atletiko v srednji šoli postavila na stran. Po poškodbi in končani rehabilitaciji je za kopje znova prijela in postala članica slovenske paraolimpijske reprezentance. Na paraolimpijskih igrah v Pekingu in Londonu je osvojila 5. in 7. mesto, nato pa profesionalno športno kariero zaključila.
Danes je Tanja, ekonomistka po poklicu, zaposlena v zavarovalnici Adriatica Slovenica, ena od ambasadork globalnega teka Wings For Life World Run. Pove, da ji je to tekmovanje zares pri srcu: “Ko sem bila prvič na startu Wings For Life World Run, ko sem videla iz oči v oči vse moje prijatelje, ki so me prišli vzpodbujati, me je spreletel večji srh kot na prvih olimpijskih igrah v Pekingu. Mogoče se sliši neverjetno, vendar ta tek čutim bolj, kot same paraolimpijske igre, ki sem jih doživela v Pekingu in Londonu.”
Kaj pa motivacija za življenje po poškodbi? “Bistvo je v tem, da iz vsake situacije, ki se ti zgodi, skušaš potegniti maksimum, pa je lahko še tako slaba. Tako, kot vedno pravim - nižje padeš, višje lahko odletiš. Verjetno kar drži, da takrat, ko nekaj izgubiš, kot jaz hojo, začneš na življenje gledati drugače. Tega se nisem zavedala takoj, potem pa sem opazila, da me situacije, zaradi katerih bi me pred padcem pobralo od živciranja, ne spravijo več iz tira. Življenje je tako veliko lažje in lepše. Se vidimo 7. maja v Ljubljani, pridružite se mi v teamu Adriatic Slovenica.«
