Najtrofejnejši francoski klub z desetimi naslovi prvaka je za slovenskega reprezentančnega napadalca odštel 5,5 milijona evrov. Na žalost je njegovo novo pustolovščino novembra za dobrega pol leta ustavila težka poškodba kolena, ki pa je zdaj preteklost. Petindvajsetletni Krčan je pred odhodom na tuje branil barve Krškega, Interblocka in Maribora, nato pa julija 2013 odšel v graški Sturm.
ROBERT BERIĆ
rojen: 17. junija 1991
država: Francija (Saint-Etienne)
šport: nogomet
klub: AS Saint-Etienne
Zakaj ste se avgusta lani odločili za odhod v Francijo?
V tistem času sem dobil nekaj ponudb, ta iz Francije pa se mi je zdela najbolj primerna. Želel sem si igrati v eni izmed petih najmočnejših lig v Evropi. Poleg tega sem malo pogledal še zgodovino in videl, da je Saint-Etienne najtrofejnejši klub v državi. V zadnjih letih je vedno pri vrhu, igra v ligi Europa, in to so nekako ključne smernice, zaradi katerih sem se odločil zanj.
Za vami je bila izjemna sezona v dunajskem Rapidu, tako da vam ponudb ni manjkalo.
Bilo je kar nekaj ponudb, precej klubov pa je nato hitro obupalo zaradi visoke odškodnine. Sicer so bili pripravljeni plačati določen znesek, tako visokega pa ne, zato so odnehali. Zares konkretne ponudbe so bile tri, štiri, odločil pa sem se za to francosko.
Ste kdaj mislili, da bo vaš podpis vreden 5,5 milijona evrov?
(smeh) Ne, nikoli nisem razmišljal o tem. Že ko so se začele dogajati stvari v povezavi z mojim zadnjim prestopom, sem bil kar močno presenečen.
Selitev iz Maribora v Avstrijo se je izkazala za odlično potezo.
Da, v prvi sezoni pri Sturmu sem se nekako privajal na avstrijsko ligo. Pri Rapidu pa smo igrali zelo dobro, imeli smo vrhunsko ekipo, ki je igrala zelo napadalen nogomet. In lahko bi rekel, da sem v tisti sezoni res eksplodiral.
Tujci na splošno podcenjujejo slovensko prvenstvo. Šele ko pridejo, vidijo, da sploh ni lahko zabiti veliko golov. Je specifična, kakovostna in res težka.
Zanimivo je, da ste na avstrijskem prvenstvu zabili 27 golov, v slovenski ligi pa je najboljšim oziroma najučinkovitejšim posameznikom težko priti do številke dvajset.
Vse je odvisno od lige, v nekaterih ligah se igra bolj napadalno, spet v drugih ravno nasprotno. Recimo tudi v Italiji je zelo težko priti do dvajsetice, z izjemo Gonzala Higuaina v minuli sezoni. V Španiji je nekoliko drugače, tam recimo Luis Suarez hitro doseže prek trideset zadetkov. Veliko je odvisno tudi od ekipe in tega, kakšen način igre prakticira.
Slovenska liga je precej specifična, tudi nekateri tujci, ki pridejo igrat k nam, mislijo, da bodo izstopali, pa potem sploh ni tako.
Tujci na splošno podcenjujejo slovensko prvenstvo. Šele ko pridejo, vidijo, da sploh ni lahko zabiti veliko golov. Je specifična, kakovostna in res težka.
Dve leti, ki ste ju preživeli pri Interblocku, sta bili zelo zanimivi. Ste bili presenečeni nad tem, kako je ta klub končal?
Ko sem prišel, nihče ni mogel niti sanjati, da bi klub lahko doživel tak konec, kot ga je. Kar žal mi je, da se je ta zgodba tako končala, saj je imela potencial. To je bil eden izmed redkih klubov, ki je imel vizijo. Joc Pečečnik je želel narediti celoten kompleks, ampak se mu ni izšlo, ker mu nekateri ljudje tega niso pustili.
Iz Interblocka ste šli v Maribor, čeprav se je zdelo, da se boste preselili v Olimpijo.
Takrat je šlo precej igralcev iz Interblocka v Olimpijo in tudi sam sem si želel tja. Toda komunikacija med mano in Ljubljančani je bila na neki zelo čudni ravni. Ko sem obupal nad Olimpijo, je prišel Zlatko Zahović, in nato se je zame vse skupaj fantastično izšlo.
Ali še spremljate dogajanje v slovenski ligi?
Spremljam rezultate, kadar imam čas, si pogledam tudi kakšno tekmo, saj imam tu na televiziji urejene slovenske programe.
Dobro je, da je prišlo do spremembe, ker je tekmovanje postalo že kar malo monotono. Ko sem tretjič zapored osvojil naslov državnega prvaka, je bilo že povsem samoumevno, da bo Maribor prvak, tako da niti ni bilo več tistega pravega veselja. Verjamem, da bo zdaj malo drugače, ker je Olimpija prekinila Mariborov niz. Če bodo Mariborčani zdaj prišli do naslova prvaka, bo tudi veselje večje, kot je bilo včasih.
Ali legionarji čutite, da se slovenska liga dviguje?
Mislim, da se to kar občuti. V zadnjem času se je zgodilo kar nekaj prestopov v tujino, iz Olimpije, Maribora, Domžal, na tem področju se kar dogaja in verjamem, da je zdaj veliko lažje iz slovenske lige oditi na tuje, kot je bilo v preteklosti. Menim, da prej onkraj naših meja slovenskih nogometašev niso tako cenili.
Prvič v zgodovini je bilo lani med prvoligaši tudi 'vaše' Krško.
Izredno sem vesel za Krško. V klubu zelo dobro delajo, saj ni lahko, če prihajaš iz majhnega mesta in imaš poleg tega v primerjavi s tekmeci precej nizek proračun. Odlično je, da so Krčani obstali v ligi, tudi v tej sezoni so dobro startali in upam, da ne bodo imeli težav z obstankom niti tokrat. Še enkrat ponavljam, da sem izredno vesel zanje. V ekipi igra kar precej domačinov in nekaj najboljšega za razvoj mladega igralca je, da igra prvo slovensko ligo, hkrati pa lahko nastopa tudi v dresu svojega matičnega kluba.
Takrat je šlo precej igralcev iz Interblocka v Olimpijo in tudi sam sem si želel tja. Toda komunikacija med mano in Ljubljančani je bila na neki zelo čudni ravni.
Krško je vedno veljalo za spidvejsko mesto, zdaj pa je postalo tudi nogometno.
V Krškem smo vedno imeli spidvej, tudi rokometni klub je bil večkrat v prvi ligi, nekaj časa je bila priljubljena košarka. Nogomet se je igral v nižjih ligah, a se je zdaj dvignil in upam, da bo čim dlje ostal na tej ravni. Pri nas je bilo vedno tako, da se je en šport dvignil, drugi malo padel in tako naprej. Ko je padla košarka, se je dvignil rokomet, pa je šel ta dol in se je povzpel nogomet. Tudi ljudje zelo radi hodijo na tekme.
Kakšen klub je Saint-Etienne?
Preden sem prestopil v Saint-Etienne, sem se tudi malo pozanimal o njem. Vsi so mi rekli, da ima fantastične navijače in da gre za zelo urejen klub, ki je obnovil stadion. V glavnem sem dobil samo pozitivne informacije. Ko sem prišel, sem videl, da so navijači res neverjetni, prav tako je v klubu vse na visoki ravni. Sicer ne poznam ravno razmer v drugih klubih, ampak mislim, da Saint-Etienne po organizaciji sodi v vrh francoskega nogometa, za PSG, Lyonom in Monacom smo verjetno že mi.
Lani ste bili šesti, ob koncu sezone ste zapravili priložnost za višjo uvrstitev, kakšne cilje imate letos?
Cilji so podobni, sezono želimo končati med prvimi štirimi klubi na lestvici, da bi se uvrstili v kvalifikacije za ligo prvakov, če nam to ne uspe, pa vsaj, da bi se uvrstili v ligo Europa.
Prevlada PSG v Franciji postaja že kar malo dolgočasna, bi se to utegnilo letos spremeniti?
Upam. (smeh) Lani je bila prevlada Parižanov res velika, v prejšnjih letih niti ni bila tolikšna in se je o prvaku odločalo v zadnjih krogih. V prejšnji sezoni pa je bil Pariz že skoraj na polovici prvak, zelo zanimiv pa je bil boj za drugo, tretje, četrto mesto.
Kako je bilo igrati proti Zlatanu Ibrahimoviću in druščini? PSG vas je takrat premagal s 4:1.
Videti je bilo, kot da so prišli z drugega planeta. Na igrišču sta bila recimo Cavani in Ibrahimović, na klopi pa Lavezzi in Pastore. Saj sploh ne veš, kdo je boljši, tisti, ki prihajajo na igrišče, ali tisti, ki z njega odhajajo. (smeh) Ekipa je bila skupaj drugo ali tretjo sezono zapored, tako da je bila izjemno uigrana in je igrala fantastično.
Bila je tudi muka. (smeh) Toliko so bili premočni, da nimaš žoge. Nekaj poskušaš in ti ne uspe, zelo so bili močni, tako da si bil proti njim vso tekmo v podrejenem položaju.
V prejšnji sezoni ste drugič v karieri doživeli poškodbo kolenskih vezi.
Da, pred osmimi leti sem imel poškodovano levo koleno, tokrat desnega. Zdaj upam, da je to to. (smeh)
Po grobem startu Jordana Ferrija koleno ni zdržalo. Se vam je opravičil?
Ne, nikoli se ni opravičil niti me ni poklical. Če on čuti, da se mu ni treba opravičiti, prav. Sam s tem nimam težav, sploh nisem jezen. Upam pa, da tega ni naredil namerno in da je do poškodbe pripeljal nesrečni splet okoliščin.
Ste si še kdaj ogledali posnetek?
Posnetek sem si ogledal, nekako mi je ukleščil nogo, da nisem mogel storiti ničesar, in koleno mi je nesrečno obrnilo.
Je bila rehabilitacija po drugi tovrstni poškodbi težja kot po prvi, ker ste vedeli, kaj vas čaka?
Sploh ne, ker sem vedel, kaj me čaka, mi je bilo lažje. (smeh)
Imate zaradi omenjenih poškodb kaj težav s psiho?
Niti ne razmišljam o teh stvareh, toda zdaj imam veliko manj težav. V prvo me je bilo vsega strah. Bil sem mlad in niti nisem natančno vedel, kakšna poškodba je to. Lahko rečem, da me je bilo takrat strah še pol leta po tem, ko sem začel igrati. V drugo mi je bilo dosti lažje, ker vem, da je koleno po operaciji stabilno. Res je, da za rehabilitacijo potrebuješ določen čas, ampak tako je pri tej poškodbi. Bistvena je stabilnost kolena.
Ste se hitro navadili na francoski slog igre, verjetno je ritem nekoliko višji?
Na začetku sem bil malo presenečen. Veliko je poudarka na hitrosti in na fizični pripravljenosti, igralci so zelo dobro tehnično podkovani. To je bila kar ena velika stopnica naprej v primerjavi z avstrijsko ligo.
Francoska liga je torej velika stopnica naprej v primerjavi z avstrijsko, kaj pa slednja v primerjavi s slovensko?
O tovrstni primerjavi bi rekel, da je gotovo majhen korak naprej. Če se še enkrat vrnem na francosko ligo, je tam najbolj šokantno to, koliko je poudarka na telesni moči. Igralci so izjemno močni.
Nogomet je v Franciji šport številka ena, kako so Francozi sprejeli poraz v finalu Eura?
Bili so izjemno razočarani, saj so pričakovali naslov prvaka. Bili so favoriti in tudi sam sem mislil, da bodo z lahkoto prišli na evropski tron. Potem pa so jih Portugalci presenetili s tisto svojo 'neigro'. (smeh) Je bilo pa v Franciji že vse pripravljeno za veliko slavje. Pripravili so odprt avtobus za vožnjo po ulicah, kjer bi jih pozdravili številni navijači, in druge stvari, da bi proslavili naslov prvaka, tako da jih je poraz kar močno prizadel.
V kolikšni meri ste med Eurom občutili strah pred terorizmom?
Saint-Etienne je majhno mesto in tukaj se ne dogaja veliko, tako se tudi terorističnih groženj ne čuti. Mislim pa, da so se Francozi, kar zadeva varnost med prvenstvom, dobro organizirali in da so turnir dobro izpeljali.
V Saint-Etiennu sta priljubljena tudi ragbi in kolesarstvo.
Ragbi je nekoliko izgubil priljubljenost, prej je bil kar popularen, toda tukajšnji klub zdaj tekmuje v tretji ali četrti ligi. Drugače je pa res, da sta ragbi in kolesarstvo na splošno zelo priljubljena po vsej državi.
Kako ste se navadili na življenje v Franciji, se precej razlikuje od tega, ki ga poznamo v Sloveniji?
Niti ne, vse je precej podobno, samo jezik zna predstavljati kar precejšnjo težavo. (smeh) So pa Francozi res pravi gurmani, hrana je odlična.
Ali mogoče obstaja nevarnost, da se zredite?
Ne, pazim, kaj jem, samo to bi rekel, da je tu veliko lažje najti kakšno dobro restavracijo kot drugje.
Na začetku kar precej, saj sem bil edini tujec v klubu, ostali so imeli francoski ali pa afriško-francoski potni list. Tako da je bila glede sporazumevanja na začetku katastrofa, saj jih resnično zelo malo govori angleško. Potem so prišli še dva Norvežana, Nizozemec in vse skupaj je zame postalo malo lažje, ker jih več govori angleško.
Videti je bilo, kot da so prišli z drugega planeta. Na igrišču sta bila recimo Cavani in Ibrahimović, na klopi pa Lavezzi in Pastore. Saj sploh ne veš, kdo je boljši, tisti, ki prihajajo na igrišče, ali tisti, ki z njega odhajajo.
Kako je z vašo francoščino?
Nekaj začenjam razumeti, toda za zdaj še ne govorim. Ko bi rad kaj povedal, ne najdem ustreznih besed. (smeh) Nekaj časa bom še potreboval, da se naučim. Sporazumevamo se tako, da govorim malo po angleško, vmes uporabim kakšno francosko besedo, in tako tudi oni.
Kako pa je z angleščino v mestu?
Angleščina jih sploh ne zanima. Prav nič je ne govorijo, niti v restavracijah. Če ne bi imel google translata, bi v restavracijah pogorel. Že tako je vedno manjše presenečenje, ko naročim hrano. (smeh)
Kakšno mesto je Saint-Etienne?
Mesto je po številu prebivalcev nekoliko manjše od Ljubljane, v njem živi slabih 200 tisoč ljudi. Kar zadeva njegovo površino, pa je kar razprostrto, veliko je hribčkov in z okolico tu živi okoli 400 tisoč ljudi. Sicer pa gre za rudarsko mesto, vendar je rudnik zdaj zaprt. Saint Etienne posledično velja za bolj delavsko mesto, medtem ko za prestiž poskrbi bližnji Lyon.
V katerem delu mesta živite?
Živim na enem izmed prej omenjenih hribčkov, blizu klubskega kampa. Lokacija je zelo dobra, saj gre za mirno okolico. Do strogega središča imam okoli 10–15 minut vožnje.
Živite v stanovanju ali v hiši?
Živim v stanovanju.
Vam je tega priskrbel klub ali ste ga morali poiskati sami?
Glede tega je vse uredil klub.
Je bilo težko najti primerno stanovanje?
Veliko ljudi živi v hišah, ampak sam nisem imel želje, da bi živel v hiši, ker je okoli nje vedno veliko dela. (smeh) Je pa res, da je po teh hribčkih veliko zelo lepih hiš, tako da ni problem najti bivališče, ki ti ustreza.
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Stanovanje je veliko okoli 90 kvadratnih metrov, mesečna najemnina pa znaša tisoč evrov, kar zadeva višino najemnine, lahko dodam, da je Dunaj veliko dražji.
Ne, najemnino plačujem sam. Na splošno je postalo tako, da redkokateri klub plačuje stanovanje in avto, že kar običajno je, da moraš te stroške pokriti sam. V mojem primeru je bilo tako že v Sturmu in Rapidu.
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Kar precej, ker je nogomet v Saint-Etiennu skoraj edina stvar, za katero ljudje živijo. Včasih se malo fotografiramo in dam kakšen avtogram.
Kakšni vozniki so Francozi?
Kar mirni, strpni, vozijo bolj počasi.
Ali so vas kdaj ustavili policisti? Jih je veliko na cestah?
Ne, nisem še imel nobene izkušnje z njimi, sem pa slišal, da so kar strogi. (smeh) Policiste vidim v mestu, na avtocestah pa so postavljene kamere in hitro veš, kdaj te fotografirajo. Bliskavica je tako močna, da te kar zaslepi. Takrat je že prepozno, da bi se lahko kakorkoli odzval, in se samo nasmehneš. (smeh)
Kako so videti vaša gostovanja?
Na gostovanja se odpravimo dan pred tekmo in gremo z letalom. Samo v bližnji Lyon potujemo z avtobusom.
Verjetno je Lyon tudi najbolj vroče gostovanje.
Seveda, ti dvoboji so res vroči, polni čustev.
Kako Francozi poznajo Slovenijo?
Bolj slabo. Nekateri kar mislijo, da smo blizu Rusije, spet drugi nas zamenjujejo s Slovaško. Večkrat se zgodi, da me kdo vpraša, od kod sem, in mu odgovorim, pa reče, aha. In potem vprašam, saj ne veš, kje je to. Pa pravi, da res ne ve. (smeh)
Ste se v Franciji morda srečali s kriminalom? Ste morda doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana z nogometom?
Na srečo nisem imel tovrstnih izkušenj. Vse, kar je bilo povezano s tem, je tisto, kar sem prebral o terorističnih napadih.
Sploh je ne, mislim, da v Francijo ne gre veliko beguncev. Je pa res, da je država polna tujcev, veliko je priseljencev iz Afrike.
Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah dosti brezdomcev, beračev?
Nekaj brezdomcev je, ni jih pa pretirano veliko.
Ste morda v trgovinah naleteli na kakšen slovenski izdelek?
Ne, za zdaj še nisem zasledil nobenega slovenskega izdelka.
Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
Trgovine so v povprečju nekoliko dražje kot pri nas. Odvisno je tudi od tega, kje kupuješ. V restavracijah pa je razlika bolj občutna.
Če kdo iz Slovenije pride k vam na obisk, kaj želijo najprej videti oziroma kaj jim najprej pokažete?
V Saint-Etiennu je bolj malo zanimivih stvari, ki bi se jih splačalo pokazati, veliko bolj pametno se je odpraviti v Lyon, ki je oddaljen približno 40 kilometrov. Tam je precej bolj pestra izbira, Lyon je zelo lepo mesto in ponuja marsikaj zanimivega.
Kakšno je nočno življenje v Saint Etiennu?
Mesto je ponoči bolj mrtvo. Kot sem dejal prej, je bilo to rudarsko mesto, in niti ne vem, ali se da zvečer sploh kam iti. Ne vem, ali imajo kakšen nočni klub, in tu se lahko spet vrnemo k Lyonu. Tam je ponudba veliko večja, precej je restavracij in nočnih klubov.
Kaj počnete, ko imate kakšen dan prosto?
Družim se s soigralci, skupaj gremo na kakšno pijačo. Večkrat se odpravimo v Lyon, tudi morje imamo dokaj blizu. Gremo v Montpellier, Monaco. Do juga države so tri ali štiri ure vožnje. Imamo odlično povezavo s Parizom, kamor pelje hitri vlak, in si tam v dveh urah. Kadar smo prosti, večinoma kam gremo, ne ostanemo v Saint-Etiennu.
Nekateri kar mislijo, da smo blizu Rusije, spet drugi nas zamenjujejo s Slovaško. Večkrat se zgodi, da me kdo vpraša, od kod sem, in mu odgovorim, pa reče, aha. In potem vprašam, saj ne veš, kje je to. Pa pravi, da res ne ve. (smeh)
Ste spoznali kakšnega Slovenca v Franciji?
V Saint-Etiennu je slovenski konzulat, tako da je nekaj Slovencev, ki tam delajo. Včasih se dobimo in kakšno rečemo, na začetku smo se tudi skupaj učili francoščino.
Ali berete francoske časopise?
Bolj gledam fotografije, največkrat v roke vzamem L'Equipe, drugače pa bolj slabo. (smeh)
Kako bi opisali Francoze?
Niso nič kaj drugačni od nas. Zelo so prijazni, mirni, moram pa poudariti, da so veliko bolj topli od Avstrijcev. Pa tudi rek, da se včasih narediš Francoza, tudi ni nastal kar tako, v Franciji sem dobil potrditev glede tega. (smeh)
Kakšne so pa Francozinje?
Kot vsepovsod, nekaj je dobrih, nekaj manj dobrih. (smeh)
Kaj vas je najbolj navdušilo v Franciji?
Najbolj me je impresionirala njihova kulinarika, v tem so res mojstri. Veliko je zanimivih okusov. Hrana je zelo dobra, pokusil sem precej novih stvari. Francozi znajo uživati v hrani, še posebej v vinih in sirih. Ob hrani si tako vedno privoščijo še kozarček vina. Ko gredo v restavracijo, si za to vzamejo čas, pridejo recimo ob osmih zvečer in so tam brez težav do polnoči. Dobra večerja je zanje nekakšen ritual.
Ali mogoče zdaj tudi vi zaužijete kakšen kozarček vina več kot prej?
Ne, sploh ne, nisem ravno ljubitelj vina. (smeh)
Je kaj takega, kar vas tam moti ali morda pogrešate?
Ne, ni ravno veliko stvari, ki bi me motile. Mogoče samo te stvari okoli terorizma, ampak na to nimaš vpliva.
Najbolj smešen ali čuden dogodek, ki ste ga doživeli v Franciji?
Khm, ko prideš v restavracijo in naročiš neko jed, vsaj misliš, da si jo naročil, saj potem dobiš nekaj povsem drugega. Zgodilo se mi je tudi to, da sem pustil celo večerjo. (smeh)
So bili mogoče zaradi tega kaj užaljeni?
Niso, saj mislim, da tudi oni vedo, zakaj je prišlo do tega. Ko sem naročeval, je tudi natakar videl, da ne vem natančno, kaj naročam. (smeh)
Khm, ko prideš v restavracijo in naročiš neko jed, vsaj misliš, da si jo naročil, saj potem dobiš nekaj povsem drugega. Zgodilo se mi je tudi to, da sem pustil celo večerjo. (smeh)
Stari ste 25 let, kakšne načrte za prihodnost imate, s St. Etiennom vas zavezuje še triletna pogodba?
Nerad delam načrte, ker se le redkokdaj izidejo po tvojih željah. Moja želja je, da bi v karieri še napredoval, da bi prišel še na kakšno višjo stopnico. Za to si prizadevam in vsak dan naporno treniram. Skratka, moj cilj je, da bi postal še boljši, kot sem.
Pred nami je nov kvalifikacijski cikel, odločilni tekmi za nastop na Euru ste morali izpustiti zaradi poškodbe. Vam je bilo težko gledati soigralce?
Seveda sem si želel, da bi bil z ekipo, a se je zgodilo, kar se je. Vsekakor sem navijal za fante, vendar se nam ni izšlo, zmanjkalo nam je malo sreče.
Ste kdaj razmišljali o tem, da bi po končani karieri mogoče živeli v Franciji?
Sem, južni del je zelo lep, okoli Nice, Azurna obala je zelo lepa. Ampak zaradi jezika težko verjamem, da bi se to lahko uresničilo. V Avstriji je življenje bolj organizirano, ozko gledajo, povsod sta red in disciplina, v Franciji pa je malo drugače, veliko je improvizacije, nekako podobno kot na naših prostorih. (smeh)
