Odšel je v tujino, vendar kar pošteno presenetil z izborom države, saj je podpisal enoletno pogodbo z vietnamskim klubom Thanh Hoa. Za 31-letnega Rogatčana to ni prva izkušnja s tujino, v preteklosti je že igral na Islandiji.
IVAN FIRER
rojen: 19. novembra 1984
država: Vietnam (Thanh Hoa)
šport: nogomet
llub: Becamex Binh Duong
Na domači prvoligaški sceni je poleg celjskega nosil še dres Rudarja, v nogometni osebni izkaznici pa ima vpisan tudi en reprezentančni nastop.
Vietnamsko prvenstvo je trenutno prekinjeno in se bo nadaljevalo 19. junija, vendar pa bo Firer takrat že nosil dres drugega kluba. V teh dneh se je namreč za sodelovanje (do konca sezone) dogovoril s klubom Becamex Binh Duong. Slednji je do zdaj osvojil štiri naslove državnega prvaka, zadnja v minulih dveh sezonah in v zadnjem času na splošno velja za najboljšega v državi.
Firer je v dozdajšnjih enajstih nastopih dosegel tri zadetke in ob tem še šestkrat uspešno asistiral, s tem dosežkom pa je tudi najboljši podajalec tekmovanja.
Aktualni prvak bo imel do konca tekoče sezone kar veliko dela, če bo želel ubraniti prvo mesto. Trenutno je namreč drugi, zbral je enako število točk kot Firerjev nekdanji klub, z devetimi več pa je v vodstvu Hai Phong. Zato so se pri Becamex Binh Duongu odločili okrepiti zasedbo, ki se bo v preostalih petnajstih nastopih spustila v lov za vodilnim ubežnikom. Eno pomembnejših okrepitev predstavlja prav najboljši podajalec lige iz deželice pod Alpami.
Kako je prišlo do tega, da ste se januarja odločili kariero nadaljevati v Vietnamu?
Kolega iz Maribora me je že pred zimo vprašal, ali bi šel igrat v Vietnam. Takrat sem mu dejal, da ne vem, toda stanje v Sloveniji ni ravno najboljše. Večina klubov v naši ligi ima težave z denarjem, samo Maribor, Olimpija in Domžale so v tem pogledu v redu. Potem sem malo premislil in si rekel, da bom sprejel ponudbo. Če mi ne bi uspelo, bi se še vedno lahko vrnil domov, tako sem se dogovoril s Celjem, s katerim sem imel podpisano pogodbo do junija. Toda v Vietnamu je vse v redu in sem še vedno tukaj.
Nobene konkretne ponudbe nisem imel.
Jeseni ste bili najboljši strelec Celja, zato je bil odhod v Vietnam kar presenečenje.
V Celju sem se res odlično počutil, tudi odnosi v ekipi so bili dobri, bili smo prava klapa. Vendar je treba misliti tudi na prihodnost, in ko se ti ponudi priložnost za zaslužek, ne vem, zakaj je ne bi izkoristil, navsezadnje vsi delamo za denar.
Zanimivo je, da je bila že vaša prva izkušnja s tujino povezana z 'eksotično' državo, igrali ste na Islandiji.
Res je, kaj naj rečem, treba je poskusiti, saj nikoli ne veš, kje ti lahko uspe, kje koga spoznaš ali lahko celo narediš dobro kariero.
Kje se bolje počutite, v Vietnamu ali na Islandiji?
Moram reči, da je bilo na Islandiji lažje, tam je zrak mrzel in je lažje igrati. V Vietnamu je vlažnost zelo visoka, vroče je, vsak dan imamo okoli 37 stopinj Celzija, tako da so tukaj razmere resnično ekstremne.
Vietnamci obožujejo karaoke, čeprav nimajo posluha (smeh).
Se je bilo težko navaditi na to?
Pozimi je bilo malo hladneje, nato pa se je ozračje počasi začelo ogrevati. V takih vremenskih razmerah je vsakomur težko igrati, ampak se da, samo telo se mora navaditi.
Ste se pri Nastji Čehu pozanimali, v kakšen klub greste, saj je on tam igral v sezoni 2013/14?
Vprašal sem ga za nasvet in dejal mi je, da je vse v redu, čeprav sta se po njegovem odhodu zamenjala tako uprava kluba kot trener. Pogovarjal sem se še z Mitjo Mörcem in Luko Prašnikarjem in vsi so mi povedali samo dobre stvari.
Kakšna je razlika med slovensko in vietnamsko ligo?
Razlika je očitna, vietnamska liga je slabša. Tu se igra bolj na moč, taktika je na veliko nižji ravni kot v Sloveniji, tudi kakovost je na nižji ravni. Recimo od nekaterih soigralcev ne moreš pričakovati, da bodo razumeli, ko jim s prstom pokažeš, da ti podajo žogo v prostor, ker tega preprosto ne poznajo. Tujci smo tisti, ki dvigujemo kakovost, vendar je škoda, ker sta v vsaki ekipi samo dva. Če bi bili trije, štirje, bi bilo precej bolje. Infrastruktura je prav tako veliko slabša, nekateri stadioni so ogromni, toda večina je slabših od naših. Omeniti moram še igralno površino, ki je tudi v zelo slabem stanju, zaradi tega trpi kakovost nogometa. Mogoče imajo trije stadioni normalno igrišče. Trudijo se, vendar težko sprejemajo nasvete od drugod. Glede tega bi se lahko bolj zgledovali po Japonski, Kitajski, Filipinih ali Tajski, kjer imajo tuje trenerje, v vsaki ekipi igrajo štirje tujci. V Vietnamu ni niti enega tujega trenerja, ker jih ne spustijo v državo, zelo so zaprti.
Nogomet je v državi šport številka ena, kateri športi so še priljubljeni?
Nogomet je šport številka ena, Thanh Hoa ima na vsaki tekmi 14.000 gledalcev. Veliko navijačev hodi tudi na gostovanja, čakajo nas pred hotelom in nas spremljajo na stadion. Po tej plati je res dobro, saj je zelo prijetno igrati pred toliko ljudmi. Kar zadeva druge športe, precej igrajo badminton in namizni tenis, ženske pa odbojko. To opazim na televiziji, česa drugega niti nisem videl.
Da, dobro se da živeti od nogometa.
Kako so bila pri Thanh Hoi videti vaša gostovanja?
Ves čas smo bili v karanteni in na poti, dnevi so kar leteli. Najprej smo se z avtobusom tri ure vozili do letališča v Hanoju, potem pa je recimo do Sajgona še dve uri leta. Sledila je še ura vožnje z avtobusom do hotela. Ko je bila tekma v soboto, smo se na pot odpravili že v sredo.
Ali ste spremljali dogajanje v slovenskem prvenstvu?
Prek spleta sem gledal tekme, sploh tiste, ki so se začele ob peti uri popoldne, takrat je pri nas deset zvečer.
Kakšno mnenje imate o tem, da je naslov prvaka osvojila Olimpija?
Če povem po pravici, mi je to všeč in sem vesel, da je Olimpija po 21 letih spet prvakinja. To je dobro za celoten slovenski nogomet, malo se je razbila monotonost zmagovanja Maribora, vijoličasti so bili prvaki pet let zapored, igrali v ligi prvakov in ligi Europa. Dobro je, da je zdaj prišel nekdo drug, da se stvari malo zamenjajo, bolj je zanimivo. Imamo dva močna kluba, ki se bosta borila za naslov, mogoče se jima lahko priključita še Domžale in Gorica.
Sem malo višji od njih in me večkrat gledajo, kot da bi padel z Marsa (smeh).
Kako ste se navadili na življenje v Vietnamu, verjetno se precej razlikuje od tega v Sloveniji?
Precej se razlikuje, vendar nimam težav s prilagajanjem, tako da sem se kar dobro znašel in navadil na tukajšnje razmere. Pri privajanju mi je pomagal nizozemski soigralec Danny, razkazal mi je veliko stvari in mi marsikaj svetoval. Dobro je ob sebi imeti še enega Evropejca, saj se lahko pogovarjava v angleščini, imava podobno nogometno razmišljanje, drugače gledava na nogomet kot Vietnamci.
Koliko vietnamščine že obvladate?
Če govorijo počasi, vem, kaj želijo povedati, obvladam nekaj osnovnih stavkov. Drugače pa imamo v klubu prevajalca, tako da se sploh ne ukvarjam z vietnamščino, ki je zelo težek jezik.
Kako pa je z angleščino v Vietnamu?
Tu, kjer sem jaz, le redkokdo govori angleško. Pa še tisti, ki jo, govorijo zelo malo. V Sajgonu in Hanoju je drugače, tam je ogromno turistov, zato jo skoraj morajo znati.
Vietnam je komunistična država, z enopartijskim sistemom, kot nekoč Jugoslavija.
Življenje je podobno tistemu v nekdanji Jugoslaviji, en človek nekaj reče, in to je zakon. Nič se ne zdi, da bi se lahko kaj spremenilo. Thanh Hoa je na severu države, kjer je zaradi Kitajske še večji vpliv komunizma. Nisem še videl človeka, da bi na primer delal v kakšni tovarni, res ne vem, kaj delajo, ampak vsi so zadovoljni, nasmejani. Strašno so ubogi, mogoče imajo na mesec med 150 in 200 dolarji prihodkov, a imajo tisto, kar potrebujejo za življenje, in to jim zadostuje. Premožni imajo vse, privoščijo si avtomobile za 150.000 dolarjev, na drugi strani pa so ljudje, ki hodijo bosi. To je država velikih razlik.
V državi je prevladujoča vera budizem, ali imajo zaradi tega Vietnamci kakšne posebne rituale?
Glavna vera je budizem, ampak sem opazil, da je veliko ateistov. Kar zadeva kakšne rituale, gredo igralci dan pred tekmo na sredino igrišča, kjer prižigajo sveče in molijo. To sem videl od daleč, toda baje to delajo v vseh klubih. Pa še mogoče to, trener na dan tekme določi igralca, ki gre prvi na avtobus, da bo on tisti dan prinesel srečo. Pred njim nihče ne vstopi v avtobus, in podobne stvari.
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Da, sem malo višji od njih in me večkrat gledajo, kot da bi padel z Marsa (smeh). Na ulici se derejo za mano, se želijo fotografirati in podobno. Vietnamci živijo za nogomet.
Povsem normalen prizor je, ko vidiš celo družino na motorju (smeh).
Kako Vietnamci poznajo Slovenijo?
Tu poznajo Slovenijo že zaradi Nastje Čeha. Ko jim rečem, od kod prihajam, ga takoj omenijo. Drugače pa nimajo pojma, kje je Slovenija (smeh).
Ne. Razmišljal sem o tem, da bi imel motor. Ti so v Vietnamu zelo priljubljeni, avtomobili so ekstremno dragi, tako da si jih ljudje ne morejo privoščiti. Zato imajo motorje, ki jih dobiš po 500 dolarjev. Povsem normalen prizor je, ko vidiš celo družino na motorju (smeh).
Na cesti pa vlada pravi kaos.
Če tega ne vidiš, ne moreš verjeti, da se to dogaja (smeh). Vozijo se v nasprotno smer, vštric, čez rdečo luč in počakajo sredi križišča, noro. Nesreč je precej, videl sem sicer eno ali dve, toda slišal sem, da jih je dosti.
Koliko stane liter bencina?
Mislim, da stane dobrih 50 centov, veliko cenejši je kot pri nas.
Ste se v Vietnamu morda srečali s kriminalom? Ste morda doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana z nogometom?
Ne, nič takega nisem doživel. Zakoni so zelo strogi, zato se ljudje niti ne upajo ukvarjati s kakšnimi nečednostmi.
Je na ulicah dosti brezdomcev, beračev?
V Thanh Hoi še nisem videl beračev. V Sajgonu in Hanoju je veliko ljudi, ki na ulici prodajajo robčke, obeske in druge malenkosti.
Kakšno je nočno življenje v Thanh Hoi?
Ponoči se ne dogaja veliko. Res je, da ima mesto okoli 400.000 prebivalcev, vendar ima samo dve veliki trgovini. Skoraj vsak ima doma malo prodajalno, naredijo jo kar v dnevni sobi ali garaži. Tudi restavracij ni veliko. Ko si zaželiš neki približek evropske hrane, greš lahko samo v dve ali tri restavracije v mestu. Pice ni, če bi jo želel, bi se moral s taksijem peljati tri ure do Hanoja ali pa z letalom v 1600 kilometrov oddaljeni Sajgon.
Taksi je poceni.
Da, za tri kilometre vožnje plačaš 40 centov, tako da se avta niti ne izplača imeti. Če ga kupiš, ne sme biti starejši kot letnik 2010, pa še kaos na cesti je prevelik, da bi se s tem ukvarjal.
Pice ni, če bi jo želel, bi se moral s taksijem peljati tri ure do Hanoja ali pa z letalom v 1600 kilometrov oddaljeni Sajgon.
Kaj počnete, ko imate kakšen dan prosto?
Po navadi gremo v prej omenjeni resort Sam Son, kjer se lahko malo spočijemo, kopamo in obiščemo restavracijo. Ko imamo na primer tekmo v Sajgonu in nato en dan prosto, ostanemo naslednji dan kar tam, gremo jest, v savno, na masažo, pa se šele nato vrnemo v Thanh Hoo. To se dogovorimo s klubom, samo letalsko vozovnico je treba zamenjati za drug termin.
Kako vam je všeč vietnamska kuhinja?
Rad imam pikantno hrano, zato mi je vietnamska kuhinja všeč. Veliko je morskih jedi, govedine, kuhana zelenjava je vsepovsod. Malo pogrešam zeleno solato, puranje meso, ki ga tu še nisem našel, in pražen krompir. Vietnamci imajo kuhan krompir in ocvrt krompirček. Prehrano imamo organizirano v klubu, vsak dan imamo ribe, govedino, testenine, riž, tako da lahko izbiraš.
Ste morda v trgovinah naleteli na kakšne slovenske izdelke?
Ne, mislim, da celo nisem videl nobenega evropskega izdelka.
Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
Strašno poceni je. Recimo za hobotnico na žaru, lignje in zelenjavo je treba odšteti okoli sedem dolarjev.
Ste spoznali kakšnega Slovenca v Vietnamu?
Spoznal sem Slovenca, Matevža, ki že osem let živi v Sajgonu, vendar nisva ravno veliko v stiku.
Morda poslušate vietnamsko glasbo?
Ne. Lahko pa povem, da Vietnamci obožujejo karaoke, čeprav nimajo posluha (smeh).
Kako bi opisali Vietnamce?
Zelo so prijazni, tujce malo čudno gledajo, so zaprti, mogoče malo nerazgledani. Ko te spoznajo, ti z veseljem pomagajo, nič jim ni težko, so pa zelo drugačni od nas.
Kakšne so pa Vietnamke?
Te ženske mi nikoli niso bile všeč. So nižje rasti, včasih vidiš kakšno malo višjo, ampak mi niso všeč.
Vietnam predstavlja samo eno poglavje v mojem življenju.
Kaj vas je najbolj navdušilo v Vietnamu?
Najbolj me je navdušila hrana, prej sem pozabil omeniti, da je ogromno eksotičnega sadja. Pa tudi promet bi izpostavil, ves čas trobijo, za Vietnamce pravijo, da vozijo z ušesi namesto z očmi.
Ne vem, rad bi videl, da bi jim lahko svetoval kaj v zvezi z nogometnimi stvarmi, a se ne mislim spuščati v to. Soigralec je rekel, da se že pet let sprašuje, zakaj treniramo ob treh popoldne, ko je najbolj vroče, in ne raje trenirali ob šestih. Nekdo je rekel, da je dobro trenirati pri 40 stopinjah Celzija, in zdaj se tega držijo, sploh ne razmišljajo o tem, da bi kaj spremenili.
Ali imajo mogoče Vietnamci kakšno navado, ki se nam zdi čudna?
Kolikor sem videl, se veliko zanašajo na srečo, zelo so vraževerni. Ko ti kaj uspe, pravijo, da si imel srečo. Če ti ne uspe, preprosto nisi imel sreče (smeh).
Najbolj čuden ali smešen dogodek, ki ste ga doživeli v Vietnamu?
Joj, težko bi kaj izpostavil, vse mi je malo smešno (smeh).
Stari ste 31 let, kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Dokler mi bo zdravje služilo, bi rad igral nogomet, to se pravi vsaj še tri, štiri leta, zdaj sicer ne vem, kje bo to. Po koncu kariere pa bom skušal ostati v nogometnih vodah. Namen imam narediti trenersko licenco, ampak bomo videli, kaj bo prinesel čas.
V Vietnamu ste sami, brez družine.
Žena in otroka so v Sloveniji, ker hči hodi v šolo. Julija se mi bodo pridružili in bodo z mano ostali ves mesec, tako da se bomo končno malo videli. Čeprav imamo vse mogoče komunikacijske kanale, je kar naporno, ko jih ne vidiš po tri, štiri mesece.
Ste kdaj premišljevali o tem, da bi po končani karieri živeli v Vietnamu?
Ne, ne, za to pa ni možnosti, Vietnam predstavlja samo eno poglavje v mojem življenju.
