V kadru, ki ga ima na voljo trenerka Marta Bon, že drugo leto najdemo tudi izjemno nadarjeno temnopolto najstnico. Gre za 19-letno Elizabeth Omoregie, ki bi jo po priimku takoj razglasili za Nigerijko.
ELIZABETH OMOREGIE
rojena: 29. december 1996
država: Bolgarija (Pleven)
šport: rokomet
klub: RK Krim
Vendar je stvar vseeno nekoliko bolj kompleksna. Njen oče sicer prihaja iz najbolj obljudene afriške države, a je mama Bolgarka in tudi rokometašica ima tam svoje domovanje. Živi namreč v Plevenu, mestu s približno 110 tisoč prebivalci na severu države. Igranje za Krim je njena prva izkušnja s tujino.
Kakšna je vaša življenjska zgodba?
Rodila sem se v Atenah, kjer smo z družino živeli šest let. Nato smo se preselili v Bolgarijo, saj je moja mama Bolgarka, in tam sem tudi hodila v šolo. Živela sem povsem običajno življenje, a le s to razliko, da smo v družini štirje otroci. Imam še dve sestri in brata, jaz pa sem druga po vrsti.
V Bolgariji ste nato začeli igrati rokomet.
Tako je, vse skupaj se je začelo v drugem razredu. Bila sem na šolskem atletskem tekmovanju, kjer sem v skoku v daljino in teku na šestdeset metrov osvojila nekaj medalj. Tam me je opazil neki rokometni trener in me povabil na trening. Takrat niti nisem vedela, kaj je to rokomet. (smeh) Vseeno sem poskusila, ker sem tak človek, da mi je to zanimivo. Na začetku sem na treninge hodila skupaj s starejšo sestro in moram priznati, da mi je bil rokomet kar malo čuden. Ni mi bil zanimiv, a sem vseeno nadaljevala, ne vem, nekaj me je gnalo v to. Zdaj pa ga igram že deset let in rokomet je tisti, ki me je tudi pripeljal v Ljubljano oziroma v Krim.
Rojeni ste v Atenah, živite v Bolgariji, oče je iz Nigerije, kje sploh je vaš dom?
Moj dom je Pleven v Bolgariji. Tam živi moja družina in to je moj dom. Prav tako sem se zdaj zelo navadila na Ljubljano. V Bolgariji lahko ostanem samo en teden, potem se začnem dolgočasiti, ker ni treningov in podobno. Zato lahko brez zadržkov rečem, da je Ljubljana moj drugi dom.
Kako to, da ste se lani poleti odločili za prihod v Slovenijo?
To je bila prva priložnost, da se preizkusim v tujini. Na začetku niti nisem želela iti, ker sem morala končati srednjo šolo. Vedela sem, da bo zelo težko, ampak vedno se lahko vrnem v Bolgarijo, zato sem se odločila sprejeti ponudbo. V domovino sem se nato vračala, da sem opravljala izpite v šoli, tako da je vse v najlepšem redu. Kar zadeva Slovenijo, pa sem tu zelo zadovoljna.
Vzrok za moje neigranje je bil, da sva se sprli z nekdanjo trenerko, ki je malo nora. (smeh)
Preden ste prišli v Krim, dve leti niste igrali rokometa, zakaj?
Vzrok za moje neigranje je bil, da sva se sprli z nekdanjo trenerko, ki je malo nora. (smeh) Ni bila zadovoljna z mojo igro in takrat sem se odločila, da ne bom več igrala, to je to.
Kaj ste vedeli o Sloveniji, preden ste prvič prišli sem?
Nič, vedela sem samo to, da je Slovenija evropska država. Seveda sem potem na spletu takoj poiskala določene informacije o državi.
Ste poznali kakšnega Slovenca, preden ste prišli?
Ne, nikogar nisem poznala.
Kakšna je razlika med rokometom v Sloveniji in Bolgariji?
Joj, slovenski rokomet je kar nekaj razredov pred bolgarskim. V Bolgariji je obupno, glavna težava pa tiči v tem, da ni denarja. Glede teh stvari, se pravi denarja, infrastrukture in na splošno organizacije klubov, je v Sloveniji mnogo bolje.
Tukaj sem se navadila poslušati balkansko glasbo.
Stari ste 19 let, kakšne načrte za prihodnost imate?
Zelo vesela bi bila, če bi mi uspelo narediti še korak naprej v karieri. Nekega dne si želim osvojiti ligo prvakinj.
Ste tudi članica bolgarske izbrane vrste.
Da, ampak naša reprezentanca ni preveč kakovostna. (smeh) Vendar zelo rada igram za izbrano vrsto, to mi je v čast. Poleg tega se takrat srečam s svojimi prijateljicami v reprezentanci in zaradi tega je vse toliko bolje.
Kaj so o vaši selitvi v Slovenijo menili vaša družina in prijatelji?
Bili so zelo zadovoljni in hkrati tudi žalostni, ker sem zapustila dom. Vedno so mi govorili, da bo nekega dne prišel čas, ko bom odšla v tujino. Ko je prišla ponudba, so mi dejali, da je mogoče to moja priložnost.
To je vaša prva izkušnja z igranjem v tujini. Se je bilo težko privaditi na Ljubljano in slovenski način življenja?
Lahko rečem, da je življenje drugačno. Prvo leto v Ljubljani je bila z mano še ena bolgarska igralka Gloria Pavlova, zato je bilo veliko lažje. Zdaj je ni več z nami in posledično se več družim z drugimi soigralkami, tako da je vzdušje v ekipi zame drugačno kot lani. Vendar se počutim zelo povezano z dekleti, mislila sem, da bo težje, toda vse je v najlepšem redu.
Vedela sem samo to, da je Slovenija evropska država. Seveda sem potem na spletu takoj poiskala določene informacije o državi.
Na kaj ste najprej pomislili, ko ste prvič prišli v Slovenijo?
Najprej sem pomislila na to, da mi bo zelo težko, ker sem tako daleč od družine. Vendar je po drugi strani normalno, da sem morala nekega dne narediti velik korak naprej v svojem življenju in sem ga.
Katere jezike govorite?
Govorim bolgarsko in angleško, razumem slovensko, grško pa sem že pozabila, nekaterih besed se še spomnim, ampak ne veliko.
Katera je bila prva beseda, ki ste se jo naučili v slovenščini?
Joj, bolje, da je ne povem. (smeh)
Ali imate najljubšo slovensko besedo?
Največ uporabljam besedno zvezo 'dej, nehi'. (smeh)
Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
Obožujem Ljubljano, stari del mesta, Ljubljanski grad. Kako naj se izrazim, mesto je videti kot iz pravljice, zelo je lepo. Ko sem prvič prišla, sem rekla, joj, kako lepo je tu. Tudi zelo mirno je, kar mi je izjemno všeč.
Kaj vam tu ni všeč?
Včasih ne vem, kaj bi počela. Ljubljana ni velika, zato nekatere stvari počnem že precej rutinsko, grem na grad, sprehodim se po mestu ali pa se odpravim v kakšno nakupovalno središče. Včasih mi kar malo zmanjka idej, kaj bi lahko počela, ampak na srečo imam prijatelje. (smeh)
V čem smo si Slovenci in Bolgari najbolj podobni in najbolj različni?
Ljudje v Sloveniji so precej bolj odprti za šport. Na naših tekmah dvorana sicer ni nabito polna, toda vidim, da je veliko ljudi denimo na košarkarskih tekmah. Prav tako so Slovenci zelo prijazni, v vsakem trenutku so pripravljeni pomagati. V Bolgariji je to malo drugače, ker je kultura drugačna. Če pogledate mene, se že na videz nekoliko razlikujem od drugih ljudi, kar je v Ljubljani povsem običajno. V Bolgariji niso navajeni na drugačne ljudi, no, ja, v mojem mestu Plevenu ni tako, ampak drugje pa. Kar zadeva podobnosti med Slovenci in Bolgari, se ne spomnim nič takega, kar bi lahko izpostavila.
Ali imamo Slovenci kakšno navado, ki se vam zdi čudna?
Ne vem, kaj bi odgovorila. Nekoliko so mi čudni nočni klubi v Sloveniji, niso taki kot v Bolgariji. V domovini so precej večji, poleg tega se ljudje tu drugače zabavajo. (smeh) Tudi glasba je drugačna, te stvari so mi bolj všeč v Bolgariji.
Še nikoli nisem bila v Nigeriji. Tam imam del družine, zato načrtujem, da bi šla tja, toda za te stvari potrebuješ malo več prostega časa.
Ali ste tu spoznali kakšnega Bolgara?
Lani je za Union Olimpijo igral bolgarski košarkar Hristo Nikolov. Veliko smo se družili z njim in njegovo ženo, ki je bila v tistem času noseča. Zdaj ju ni več tu. Nekoč sem na avtobusni postaji srečala dve Bolgarki, več Bolgarov pa v Sloveniji nisem spoznala.
Ali poznate nogometaša Sunnyja Omoregieja, ki igra za Celje?
Soigralke so me že spraševale o njem. Ne, ne poznam ga, mogoče pa imava kakšne skupne prednike v Nigeriji. (smeh) Omoregie je tam kar pogost priimek.
Če bi nekdo prišel k vam na obisk, kaj bi mu pokazali v Sloveniji?
Moja mama, brat in mlajša sestra so me obiskali v Ljubljani. Tu so bili en teden in takrat sem jim razkazala mesto, šli smo na Ljubljanski grad, tudi v živalski vrt, po nakupih. Na žalost nisem imela več časa, da bi jim pokazala še kaj, ker imam dvakrat na dan treninge. Zelo zanimivo mi je bilo, ko je mama rekla, da ji je Ljubljana bolj všeč zvečer, ko so prižgane luči.
Kateri je bil najbolj čuden ali najbolj smešen dogodek, ki se vam je zgodil tu?
Lani sva se s prijateljico večkrat izgubili v Ljubljani. (smeh) Večkrat sva zamešali avtobuse in prišli na napačen konec mesta. Potem pa sva odkrili mestna kolesa (BicikeLJ) in se velikokrat prevažali s kolesom. En dan sva zamenjali pet koles, in ko sva prišli na trening, sva bili že kar pošteno utrujeni. Od Stožic do Fužin je s kolesom kar dolga. Večkrat sva bili povsem prepoteni, tako da sva morali preoblačiti majice. (smeh)
Ali se v prostem času več družite s tujci ali s Slovenci?
V prostem času se želim dobro spočiti. Včasih ne vem, ali bi spala ali šla ven, to je odvisno tudi od vremena. Precej časa se družim kar s soigralkami, gremo na kavo in podobno.
Kako vas kličejo soigralci, ali imate kakšen vzdevek?
Kličejo me Liza ali Lizica. (smeh)
S kom živite tu?
Živim sama.
Ljubljana je videti kot iz pravljice, zelo je lepa. Ko sem prvič prišla, sem rekla, joj, kako lepo je tu. Tudi zelo mirno je, kar mi je izjemno všeč.
Ali vas pesti domotožje?
Navajena sem biti daleč od svojih staršev. Oče dela v Nemčiji, mati je veliko delala v Grčiji, zato sem precej časa preživela pri babici ali starejši sestri. Še najtežji so tisti dnevi, ko se vrnem po obisku družine v Bolgariji. Sicer pa doma ne pogrešam preveč, navadila sem se na to. Z mamo se prek telefona slišiva vsak drugi dan, ne moreva ves čas klepetati. Sva pa veliko na viberju. (smeh)
Kako pogosto se vračate domov?
Lansko sezono sem bila precej doma, ker sem morala v šoli opravljati izpite. Letošnjo sem bila samo med božičnimi prazniki, tri dni.
Greste kaj tudi v Nigerijo?
Še nikoli nisem bila v Nigeriji. Tam imam del družine, zato načrtujem, da bom šla tja, toda za te stvari potrebuješ malo več prostega časa.
Če bi želeli povedati eno zanimivo stvar o Bolgariji, kaj bi rekli?
Bolgarija je zelo lepa država. Po mojem mnenju je najlepši del obala. Prav tako imamo veliko hribov in posledično smučišč. Poleti gre veliko turistov na morje, pozimi pa jih je precej na smučanju. Poleg tega je Bolgarija občutno cenejša od Slovenije. V vsakem mestu lahko najdete kaj zanimivega, zato se vam izplača obiskati Bolgarijo.
Vedno so mi govorili, da bo nekega dne prišel čas, ko bom odšla v tujino. Ko je prišla ponudba, so mi dejali, da je mogoče to moja priložnost.
Če bi vam nekdo iz kakršnegakoli razloga ponudil slovensko državljanstvo, bi ga sprejeli?
Ne, mislim, da je vendarle še malo prezgodaj, da bi sprejela kakšno tako pomembno odločitev v svojem življenju. Imam bolgarsko državljanstvo, lahko bi zaprosila še za grško, kar zadeva nigerijsko, pa ne vem, kako je s tem.
Ali morda veste, kdo je predsednik Slovenije?
Ne vem, žal mi je.
Ali mogoče poznate kakšno slovensko narodno jed?
Poskusila sem jih že kar nekaj, vendar ne poznam imen.
Ali poslušate slovensko glasbo, morda poznate kakšnega glasbenika, skupino, pesem?
Tukaj sem se navadila poslušati balkansko glasbo. V Bolgariji je bolj popularna folk glasba, jaz pa sem najraje poslušala hip hop.
Kaj menite o slovenskih moških?
Lahko rečem samo to, da sem samska. Slovenski moški niso ravno moj tip. (smeh) Mogoče pa samo nisem imela sreče.
Oče dela v Nemčiji, mati je veliko delala v Grčiji, zato sem precej časa preživela pri babici ali starejši sestri.
Ali ste poleg rokometa tu obiskali še kakšno drugo športno prireditev?
S soigralkami smo šle večkrat navijat na košarkarske tekme, ker smo se dobro razumele s košarkarji.
Ste se preizkusili še v kakšnem drugem športu?
Da, pred tremi, štirimi leti sem igrala ulično košarko. Všeč mi je bilo, zdaj pa je ne igram več. Včasih sem poleti po več ur skupaj s fanti igrala košarko, niti nisem bila slaba, ampak vse skupaj je bila le dobra zabava. Na treningih pa zdaj z dekleti večkrat igramo nogomet in se 'pobijamo' med sabo. (smeh)
Ali spremljate nogomet, za kateri klub navijate?
Ne gledam nogometa.
Včasih sem poleti po več ur skupaj s fanti igrala košarko, niti nisem bila slaba, ampak vse skupaj je bila le dobra zabava. Na treningih pa zdaj z dekleti večkrat igramo nogomet in se 'pobijamo' med sabo. (smeh)
Kaj bi sporočili bralcem Ekipe?
Rada bi rekla, da je rokomet pomemben del mojega življenja. Še veliko bolj bom vesela, če bo še več ljudi prišlo na naše tekme in nas spodbujalo. Vzdušje v dvorani nam bo pomagalo pri tem, da bomo še lažje zmagale. Hvala.
