Šestindvajsetleni Celjan je na Poljskem že leto in pol, pred poletnim prihodom k velikanu tamkajšnjega nogometa Wisli pa je bil član drugoligašev Tychyja in Olimpie iz Grudziadza. Za igralca zvezne vrste to ni prva izkušnja s tujino, njegova prva postaja po igranju za Celje in Koper je bila namreč Grčija in tamkajšnji klub Panthrakikos.
DENIS POPOVIĆ
rojen: 15. oktobra 1989
država: Poljska (Krakov)
šport: nogomet
klub: Wisla
Kako je prišlo do tega, da ste se marca lani odločili kariero nadaljevati na Poljskem?
Poleti 2013 sem iz Kopra odšel v grški Panthrakikos, kjer sem bil sedem mesecev, a v tem času zbral samo pet nastopov. Sicer sem imel pogodbo s klubom sklenjeno še za eno leto, vendar je želja po igranju prevladala, zato sem klub zapustil. Ponudila se je možnost, da bi odšel v Wislo; zanimivo je, da me je Wisla hotela že enkrat prej, ko sem bil še član Kopra. Tako sem prišel v Krakov, kjer bi moral samo še podpisati pogodbo, ampak se je zataknilo. Zadnji dan se je klub raje odločil za Semirja Štilića, ki ga je trener poznal že od prej, ko sta sodelovala pri Lechu. Tako sem v drugi polovici marca ostal brez kluba. Vendar se je moje ime v časopisih pojavljalo v povezavi z Wislo, tako da sem prejel kar nekaj klicev iz različnih poljskih klubov. Odločil sem se za odhod v drugoligaša Tychy, s katerim sem podpisal enoinpolletno pogodbo, a je bila v njej zapisana tudi odškodnina ob predčasni prekinitvi pogodbe. Ostal sem do konca sezone, v tistih treh mesecih odigral zelo dobro in poleti me je pot vodila v Olimpio Grudziadz, ki je bila pripravljena plačati odškodnino. Slednja je imela visoke ambicije, sestavila dobro ekipo in se želela uvrstiti v prvo ligo. Podpisal sem za dve leti, imel prav tako določeno odškodnino, v prvi sezoni odigral zelo dobro in letos poleti me je odkupila Wisla, s katero sem se dogovoril za enoletno sodelovanje z možnostjo podaljšanja še za dve leti.
Ste imeli poleg Wisle še kakšno ponudbo?
Poleg Wisle so določeno zanimanje pokazali še trije klubi iz najmočnejšega poljskega prvenstva, precej konkretna ponudba pa je prišla iz Švice. Vendar sem želel ostati na Poljskem, kjer sem se dobro znašel, poleg tega pa je Wisla velik klub, ki se ga ne zavrne.
Poleg Wisle so določeno zanimanje pokazali še trije klubi iz najmočnejšega poljskega prvenstva, precej konkretna ponudba pa je prišla iz Švice. Vendar sem želel ostati na Poljskem, kjer sem se dobro znašel, poleg tega pa je Wisla velik klub, ki se ga ne zavrne.
Kakšna je razlika med poljsko prvo in drugo ligo ter slovenskim prvenstvom?
Kar zadeva medije, stadione in navijače, je Poljska veliko pred Slovenijo, glavna razlika pa je denar. Tekmovanje je močno in velja za dobro odskočno desko za kaj boljšega. Na tekmah je veliko skavtov iz nemških klubov. Poleti je bilo kar nekaj velikih prestopov, ko so fantje iz Poljske lige odšli v Nemčijo, Turčijo, Italijo. Prva poljska liga je močnejša, medtem ko je druga po kakovosti bližje slovenski. Ampak moram poudariti, da se v Sloveniji igra zelo dober nogomet. Denimo Maribor in Olimpija ne bi igrala obrobne vloge v najmočnejšem poljskem prvenstvu, zelo verjetno bi bila uvrščena v zgornjo polovico ali vsaj v sredino lestvice.
Navijači Wisle so precej vročekrvni.
Res je, zelo so vročekrvni, radi imajo svoj klub in v velikem številu hodijo na naše tekme. Zdaj smo imeli gostovanje blizu Belorusije, približno 600 kilometrov od Krakova, in na tekmo jih je prišlo tristo ali štiristo. Da o domačih tekmah sploh ne govorim, ker vedno pripravijo izjemno vzdušje. V kratkem bo pri nas krakovski derbi, kmalu še dvoboj z Legio, in na teh tekmah bo 35 tisoč ljudi.
V tujini ste igrali v Grčiji in na Poljskem, kje se počutite bolje?
Nogomet igram, ker ga imam rad, in s tega vidika se bolje počutim na Poljskem, saj tu redno igram. Kar zadeva življenje, pa mi je bolj na kožo pisano tisto v Grčiji, sonce, morje, plaže ... Toda Krakov je izjemno lepo mesto, zelo priljubljeno tudi med turisti, tako da je življenje tu ugodno in sem se nanj zelo hitro navadil.
Wisla je trinajstkratni državni prvak, zadnji naslov je osvojila leta 2011 ... Za kakšen klub gre?
Wisla, Legia in Lech so trije najboljši klubi na Poljskem, ki imajo največ navijačev. Pri njenem zadnjem naslovu prvaka je sodeloval tudi Andraž Kirm, nato pa je klub zašel v manjše denarne težave. Zaradi tega so se zamenjali nekateri ljudje v klubu, ki želijo poravnati dolgove, postaviti nove temelje in z zdravimi koraki zakorakati naprej. Na tekmah imamo v popvrečju med 15 in 20 tisoč ljudi. Vsi poznajo Wislo, poljski klubi v dvobojih z nami dajo resnično vse od sebe.
Kako ste zadovoljni s svojo vlogo v ekipi in dozdajšnjimi igrami? Na trinajstih tekmah ste dosegli en zadetek.
Ob prihodu sem igral na vseh prijateljskih tekmah. Nato sem v prvem in drugem krogu odigral celotno tekmo, dvakrat smo remizirali in že se je začelo govoriti o krizi. Trener se je odločil za nekaj zamenjav v ekipi, tako da sem na naslednjih petih tekmah v igro prihajal s klopi. Moram povedati, da je bil trener vedno korekten, pogovarjala sva se o teh stvareh, o moji vlogi v moštvu. S trdim delom na treningih sem si spet izboril mesto v udarni enajsterici. Igram na mestu defenzivnega vezista, nimam nobenih pritožb, pomembno je, da sem zdrav. Skratka, z vlogo v ekipi sem zadovoljen, z igrami prav tako, ampak vedno je lahko še boljše.
Cilj je uvrstitev na eno izmed prvih treh mest, torej v Evropo. Trenutno se vsi strinjajo, da igramo najboljši nogomet na Poljskem. Na vsaki tekmi je žoga nekje med 60 in 70 odstotki v naši posesti, vendar imamo težave z realizacijo. V trinajstih nastopih smo kar sedemkrat remizirali; če bi kakšno od teh tekem dobili, bi bili zelo blizu vrhu. Pomembno je, da dobro igramo, in verjamem, da se nam bo odprlo, saj imamo kakovostno ekipo.
Maribor in Olimpija ne bi igrala obrobne vloge v najmočnejšem poljskem prvenstvu, zelo verjetno bi bila uvrščena v zgornjo polovico ali vsaj v sredino lestvice.
Ali igralci Wisle občutite velik pritisk?
V prvem krogu smo igrali zelo dobro in remizirali z Gornikom. Nato pa nas je v drugem krogu čakal mestni derbi s Cracovio. Tri dni pred tekmo so na trening prišli vodje navijačev in imeli smo sestanek. Dejali so, da moramo v derbiju dobro igrati in če zmagamo, potem imamo eno leto mir. Na derbiju je treba vedno zmagati; če ti to uspe, si bog v mestu. Z navijači nismo imeli večjih težav, tudi ko smo izgubili, so nam peli, nas bodrili. Mislim, da večji pritisk čuti trener. Po vsakem porazu mediji že pišejo o njegovi zamenjavi, tako da je on veliko bolj na udaru.
Nogomet je na Poljskem šport številka ena, zelo priljubljeni pa sta tudi košarka in odbojka.
Res je, ampak Poljaki so nori na spidvej. Na primer, ko sem bil član Olimpie Grudziadz, je bilo pol mesta navdušenega nad nogometom, druga polovica pa nad spidvejem. Na derbiju druge lige se je na tekmi zbralo pet tisoč ljudi, naslednji dan jih je bilo na spidveju kar 15 tisoč. (smeh) Zdaj se malo čuti evforija tudi okoli rokometa, saj bodo Poljaki naslednje leto gostili evropsko prvenstvo, vendar bi vseeno rekel, da je šport številka dve spidvej.
Kako so Poljaki sprejeli četrtfinalni poraz s Slovenijo na odbojkarskem svetovnem prvenstvu?
Pred tekmo smo bili v karanteni in v hotelu smo imeli sestanek, na katerem trener navadno pove, kdo bo igral in podobno. Sestanek je začel z vprašanjem, ali je vse v redu in ali smo vsi pripravljeni na igro. Potem pa je vprašal, kaj pa vidva, Slovenca? Z Jovićem nama ni bilo nič jasno. Trener je nato dejal, da se Slovencem to, da premagamo Poljsko v odbojki, zgodi enkrat v življenju. Pa sem mu odvrnil, da nas je samo dva milijona in kaj bi šele bilo, če bi nas bilo 40 milijonov, tako kot njih. Vsako leto bi bili prvaki. Trener se je zasmejal in rekel 'dobro, dobro, upam, da boš tudi na igrišču tak'. No, tako smo se malo pošalili glede tega. (smeh) Ni pa jim bilo ravno vseeno.
Kako ste se navadili na življenje na Poljskem?
Dobro sem se navadil na tukajšnje življenje, ki se niti ne razlikuje veliko od tistega v Sloveniji. Ljudje gredo zjutraj v službo, popoldne so z družino, tako da je podobno kot pri nas. Je pa življenje precej cenejše. Zdaj me predvsem zanima, kakšna bo zima; te znajo biti na Poljskem zelo hude. Eno sem tukaj že preživel, vendar ni bila ravno mrzla. (smeh)
Nogomet je zelo priljubljen, kjerkoli se pojavimo, nas ljudje prepoznajo, želijo avtogram, fotografijo in podobno, ampak ni pretiranih težav, niso vsiljivi. Še najbolje je iti v središče mesta, kjer se pomešaš med turiste in nisi tako vpadljiv.
Ste imeli kaj težav s komunikacijo?
Na začetku sem imel nekaj težav. V drugi ligi je angleščina problem, vendar sem bil takrat v mestu, ki je bližje meji z Nemčijo, tako da je bila ljudem bližje nemščina. V Wisli pa vsi govorijo angleško, tako da ni težav z jezikom. Tudi v večjih mestih večinoma govorijo angleško.
Koliko časa ste potrebovali, da ste se naučili poljščine?
Poljščino sem začel govoriti po štirih, petih mesecih. Zdaj sem tu leto in pol, tako da razumem vse; ko govorim, verjetno ni ravno popolno, ampak tudi intervjuje dajem v poljščini in nihče se še ni pritožil. (smeh)
Kakšno mesto je Krakov?
Bil sem že v veliko poljskih mestih in za Krakov bi rekel, da je za Varšavo drugo najlepše mesto v državi. Mogoče je slednja zame celo malo prevelika, Krakov je glede tega bolj obvladljiv. Gre za študentsko mesto, v katerem je veliko znamenitosti, turistov. Kdorkoli bo prišel v Krakov, mu ne bo žal, imel bo kaj videti.
Prej ste živeli v Grudziadzu in Tychyju.
Tychy je od Krakova oddaljen približno sto kilometrov, deset kilometrov stran so Katovice, ki so zelo lepe, in tam sem preživel veliko časa. Grudziadz pa ima sto tisoč prebivalcev. Za poljske razmere je to majhno mesto, v njem pa je 25 odstotkov brezposelnih, kar se močno opazi. Zjutraj sem šel ob devetih na trening in na ulici videl ljudi s pivom v roki. Velikih težav ni bilo, toda ljudje so izhod iz težav iskali v alkoholu. To je res žalostno.
V katerem delu Krakova živite?
Ne izplača se živeti v strogem središču mesta, ker je prevelika gneča, zaradi katere potrebuješ pol ure vožnje, da sploh kam prideš. Živim malo ven, približno kilometer od stadiona, do središča mesta pa imam deset minut vožnje. Gre za mirno okolico in sem zelo zadovoljen. Tudi hotel, kamor gremo v karanteno, je oddaljen približno dvesto metrov.
Živite v hiši ali v stanovanju?
Živim v stanovanju v bloku.
Vam ga je uredil klub ali ste ga našli sami?
V klubu je človek, ki igralcem pomaga tudi pri iskanju stanovanja. Ker sem že znal poljsko, sem zaprosil, da mi predstavijo kakšnega nepremičninskega agenta, in tako sem se iskanja lotil sam.
Včasih mi kdo reče, da je bil v Sloveniji, toda ko ga vprašam, kje je bil, mi odgovori, da je šel na Hrvaško na morje in se vozil skozi našo državo. (smeh) Drugače pa Slovenijo poznajo bolj študentje, ki radi obiščejo Ljubljano. Od drugih ljudi nas bolj poznajo tisti, ki spremljajo smučarske skoke.
Je bilo težko najti primerno stanovanje?
Odvisno je, kaj iščeš, najemnina se vrti nekje med 500 in 1500 evrov. Sam sem iskal malo večje stanovanje, ker me obiskujejo punca, starši, prijatelji, zato moram imeti prostor, da lahko prespijo. Videl sem približno deset stanovanj, a izbral tega, v katerem sem bil najprej. Je novo in z njim sem zelo zadovoljen.
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Stanovanje je veliko 70 kvadratnih metrov, čez poletje plačujem približno 600 evrov, pozimi pa nekje do 750 evrov. S tem sem imel kar malo sreče, poleg tega sem še malo znižal prvotno postavljeno višino najemnine. (smeh)
Ali drugi sosedi vedo, da ste nogometaš?
Občutek sem imel, da niti niso vedeli, normalno smo se pozdravljali. Vendar sem nekega večera po tekmi prišel domov in videl družino z otroki, odeto v šale Wisle. Zelo toplo so me sprejeli, večkrat pravijo, naj kar pridem vprašat, če kaj potrebujem.
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Nogomet je zelo priljubljen, kjerkoli se pojavimo, nas ljudje prepoznajo, želijo avtogram, fotografijo in podobno, vendar ni pretiranih težav, niso vsiljivi. Še najbolje je iti v središče mesta, kjer se pomešaš med turiste in nisi tako vpadljiv.
Kako dobro Poljaki poznajo Slovenijo?
Včasih mi kdo reče, da je bil v Sloveniji, in ko ga vprašam, kje je bil, mi odgovori, da je šel na Hrvaško na morje in se vozil skozi našo državo. (smeh) Drugače pa Slovenijo poznajo bolj študentje, ki radi obiščejo Ljubljano. Od drugih ljudi nas bolj poznajo tisti, ki spremljajo smučarske skoke.
Imate na voljo klubski avto?
Nimam, ampak na splošno poljski klubi tega ne prakticirajo, tako da imam svoj avto.
Kakšni vozniki so Poljaki?
Kar v redu, držijo se prometnih predpisov. Na cesti še nisem imel neprijetne izkušnje.
Ali so vas kdaj ustavili policisti?
Ne, niso.
Jih je veliko na cestah?
Da, še posebej v Krakovu. Točno vemo, kje stojijo vsako nedeljo zjutraj, ko se vozimo na trening. Naredi se kolona vozil, petnajst, dvajset, policisti pridejo do vsakega voznika, ki pihne v neko napravo, s katero preverjajo alkoholiziranost. Prav tako jih je veliko na avtocestah, kjer patruljirajo v civilu.
Kako je urejen javni prevoz?
Zelo dobro, po mestu vozijo tramvaji in avtobusi.
V mestu so tri taksi službe, ki imajo normalne cene. Popolnoma drugače je z zasebniki, saj ti zaračunajo res veliko. Drugače pa so zelo visoke predvsem nočne tarife. Včasih srečaš kakšnega taksista, ki je navijač Wisle in ti da telefonsko številko, da ga lahko pokličeš; pri teh so cene povsem normalne.
Soigralec mi je povedal, da je bil enkrat v predelu, kjer so navijači Cracovie. Tam mu je nekdo zagrozil, da je prišel prvič, zadnjič in nikoli več; če bi ga videl še enkrat, bi se znašel v težavah. Zaradi svoje lastne varnosti se nato tja ni več vrnil.
Ali obstajajo deli Krakova, kamor ni pripročljivo zahajati?
Ve se, v katerem delu so navijači Cracovie in kje navijači Wisle. Sam še nisem imel nobene neprijetne izkušnje, mi je pa soigralec povedal, da je bil enkrat v predelu, kjer so navijači Cracovie. Tam mu je nekdo zagrozil, da je prišel prvič, zadnjič in nikoli več; če bi ga videl še enkrat, bi se znašel v težavah. Zaradi svoje lastne varnosti se nato ni več vrnil tja. Včasih grem na večerjo skupaj s članoma Cracovie Miroslavom Čovilom, s katerim sem igral v Kopru, in Sretenom Sretenovićem, ki je bil član Olimpije. Zaradi tega nismo imeli nobenih težav.
Kakšen je vozni park na Poljskem?
V Krakovu je mogoče videti zelo dobre avtomobile, vozni park je odličen. Vidiš lahko avtomobile, ki jih v Sloveniji ni.
Koliko stane liter bencina?
Približno 1,05 evra, vendar je bencin v Krakovu dražji kot drugje na Poljskem, kjer stane tudi manj kot evro.
Kako so videti vaša gostovanja?
Kar precej ekip je na našem koncu, tako da potovanje do tam traja približno uro ali dve. Na ta gostovanja se gre dan pred tekmo in se prespi v karanteni. Nekaj gostovanj je oddaljenih od sedem do devet ur vožnje. V tem primeru se gre na pot dva dni pred tekmo, in sicer z dvonadstropnim avtobusom. Decembra bomo gostovali na severu države v Gdansku, tja pa se bomo odpravili z vlakom.
Ste se na Poljskem morda srečali s kriminalom? Ste morda doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana z nogometom?
Ne, ničesar takega nisem doživel.
Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah veliko brezdomcev, beračev?
V Krakovu se to ne pozna, nisem videl veliko beračev. Je pa zanimivo, da berači na karton napišejo, da potrebujejo denar za pivo. (smeh) Čakajo in nekaj dobijo, navsezadnje je v mestu veliko turistov.
Kakšno je nočno življenje v Krakovu?
Do zdaj sem bil zunaj dvakrat. Prvič, ko smo morali novinci v ekipi plačati večerjo, drugič po eni zmagi. Drugače pa imamo v klubu zelo visoke kazni za nočne izhode, ampak tu nisem zato, da bi hodil ven, temveč zaradi nogometa. Večjih diskotek ni, imajo samo klube, ki jih je res veliko. Dogaja se na polno, kot sem slišal, je pestro od torka do nedelje.
Kaj počnete, ko imate kakšen dan prosto?
Že če ves dan sediš na glavnem trgu, ti ni dolgčas, ker se toliko dogaja. Blizu so Zakopane, kamor je vredno iti. Poleti sem bil v vodnem parku, približno 80 kilometrov stran je Auschwitz, ki se ga izplača obiskati. Včasih grem z Jovićem in njegovo družino na kosilo ali večerjo. Drugače pa veliko počivam, na televiziji pogledam kakšno tekmo, odigram kakšno videoigro in to je to, tipično življenje nogometaša. (smeh)
Kako vam je všeč poljska kuhinja?
Je kar dobra, nekih specialitet pa niti ne poznam. Tradicionalne jedi so pirogi, golonka, piščanec na nešteto načinov. Ni slabo, ampak mi je naša kuhinja bolj všeč. So mi pa všeč poljska peciva, na primer szarlotka, ki je podobna jabolčnemu zavitku. To se po kosilu vedno najde na mizi. (smeh)
V Krakovu se to ne pozna, nisem videl veliko beračev. Je pa zanimivo, da berači na karton napišejo, da potrebujejo denar za pivo. (smeh) Čakajo in nekaj dobijo, navsezadnje je v mestu veliko turistov.
Ste morda v trgovinah naleteli na kakšne slovenske izdelke?
Ne, niti nisem bil pretirano pozoren na to.
Dejali ste, da je življenje cenejše kot v Sloveniji.
Cene v trgovinah so zagotovo nižje kot pri nas, to velja predvsem za njihove domače izdelke. Kar zadeva restavracije, se da v zelo dobri restavraciji kosilo z juho, glavno jedjo in sladico dobiti že za sedem, osem evrov. V strogem centru Krakova so cene precej višje, ker je tam veliko turistov.
Ali berete poljske časopise?
Včasih preberem nogometne spletne strani, kaj pišejo o tekmi in podobno.
Morda poslušate poljsko glasbo?
Večinoma samo na radiu v avtu. Če povem iskreno, poznam samo dve njihovi pesmi. (smeh)
Kako bi opisali Poljake?
So dobri ljudje, z njimi nisem imel slabih izkušenj. Radi pomagajo, ampak bodo poskušali narediti tako, da čim manj. (smeh) Niso ravno odprti, tako da traja kar nekaj časa, preden te sprejmejo medse. So veseljaki, radi kaj spijejo in se zabavajo.
Poljakinje so lepe punce. V Krakovu kar precej spremljajo modo, so urejene, ampak niso nič posbebnega, zame so Slovenke lepše.
Poljaki veljajo za zelo veren narod, kje to najbolj občutite?
V nedeljo je 1. november in že zdaj vsi govorijo o tem, takrat ne bo nikogar na ulici. Ko je velika noč, je tri dni vse zaprto, še bencinske črpalke. Resnično so zelo verni, klobuk dol, tako vernega naroda še nisem videl.
Kaj vas je na Poljskem najbolj navdušilo?
Navdušila me je velikost države. Kar zadeva nogomet, imajo neverjetne stadione, ki so primerljivi z najboljšimi klubi v Evropi. Navdušen sem nad navijači in tem, kako radi imajo ljudje nogomet in svoj klub. Na tekme hodijo cele družine, vsi so opremljeni z navijaškimi artikli. Dali bi zadnji zlot, da bi prišli na tekmo. Pred kratkim smo igrali tekmo z legendami Wisle, klub je želel zbrati 250 tisoč evrov za dobrodelne namene. Srečanje je bilo v soboto, želeno vsoto pa so zbrali že v petek. To je dokaz, da imajo ljudje res radi nogomet.
Je kaj takega, kar vas tam moti ali morda pogrešate?
Pogrešam malo več sonca. (smeh)
Poljaki radi pomagajo, ampak bodo poskušali narediti tako, da čim manj. (smeh) Niso ravno odprti, tako da traja kar nekaj časa, preden te sprejmejo medse. So veseljaki, radi kaj spijejo in se zabavajo.
Ali imajo mogoče kakšno navado, ki se nam zdi čudna?
Njihova vsaka tretja beseda je 'kurwa'. V pogovoru to ni slaba beseda, je tako, kot v Sloveniji 'pač' ali v Srbiji 'bre' ali 'brate'. Če je kdo živčen, se zdi, kot da ves čas govori 'kurwa, kurwa, kurwa'. Nam se to sliši še toliko bolj smešno. (smeh)
Poljaki so znani po tem, da spijejo veliko alkohola.
Da, radi pijejo pivo in vodko. Nisem še videl ljudi, ki spijejo toliko alkohola. Pivo je v igri že ob deveti uri zjutraj, zanje je to nekaj čisto normalnega.
Najbolj čuden ali smešen dogodek, ki ste ga doživeli na Poljskem?
Ko smo bili poleti na pripravah na severu, sva šla z Milanom Anđelkovićem na plažo. Vse je bilo odlično, ljudje so se normalno kopali v morju. V vodo sem šel do kolen in mislil, da mi bodo odpadle noge. Voda je namreč tako mrzla, da ni za nikamor (smeh). Sploh nisem mogel verjeti, v vodi nisem zdržal niti deset sekund.
Stari ste 26 let, kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Prva želja je, da pustim določen pečat v Wisli. Sicer pa niti nimam želje, da bi zapustil Poljsko, ampak če se pojavi kakšna priložnost, da bi šel na boljše, bom šel. Če ne, bi se rad dlje zadržal v Wisli. Si pa prizadevam, da bi šel nekam na boljše ali si vsaj tukaj izboljšal pogoje.
Vsaka tretja beseda pri njih je 'kurwa'. To je tako, kot v Sloveniji 'pač' ali v Srbiji 'bre' ali 'brate'. Če je kdo živčen, se zdi, kot da ves čas govori 'kurwa, kurwa, kurwa'. Nam se to sliši še toliko bolj smešno. (smeh)
Ste kdaj premišljevali o tem, da bi po končani karieri živeli na Poljskem?
Ne, ne bi mogel živeti na Poljskem, predvsem ne bi mogel ves čas govoriti v poljščini, to ni zame. Že od samega začetka sem odločen, da bom živel v Sloveniji, in tega ne nameravam spreminjati. (smeh)
