Klub se imenuje Rah Ahan, svoje domovanje ima v Teheranu, hobotnica med njegovima vratnicama pa je Igor Nenezić. Enaintridesetletni Kranjčan sicer zadnjih nekaj let z družino živi v Kopru, v Iran pa se je preselil lani poleti, kar je njegova prva izkušnja s tujino. Pred tem je v domovini branil barve Triglava, Primorja in Kopra.
IGOR NENEZIĆ
rojen: 23. marca 1984
država: Iran (Teheran)
šport: nogomet
klub: Rah Ahan Crystal FC
Kako je prišlo do tega, da ste se lani poleti odločili kariero nadaljevati v Iranu?
Na mizi sem imel ponudbo Kopra in bil tik pred podpisom dveletne pogodbe. Nato je prišel klic prijatelja Gorana Šukala, ki mi je povedal, da neka iranska ekipa potrebuje izkušenega vratarja. Predstavil mi je zadevo in mi povedal, da klub domuje v Teheranu. O vsem sem se dodatno pozanimal prek spleta in si rekel, da bi bila to lahko zanimiva izkušnja. Z mano je šel še Bojan Đukić, vendar se je pri njem stvar zapletla, ker je bil njegov zadnji klub iz Izraela. Iranci nikakor ne bi želeli prositi izraelske zveze, da bi jim poslala certifikat, zato je prestop padel v vodo in sem v klubu ostal sam. Dogovorili smo se za enoletno sodelovanje.
Ste imeli ob tej še kakšne druge ponudbe?
Sezono pred tem smo igrali dobro, nekaj časa bili ob boku Mariboru, ekipo je takrat vodil Rodolfo Vanoli. Pozimi pa sem se zaradi strgane tetive v rami odločil za operacijo. Pet tekem sem igral s pomočjo injekcij, nato pa preprosto ni šlo več. Na srečo je bila operacija uspešna. Na koncu smo bili tretji in vsi cilji so bili podrejeni Kopru ter nastopu v Evropi. Na začetku sezone 2014/15 sem z ekipo še odpotoval na tekmo prvega kroga kvalifikacij za ligo Europa, ki smo jo igrali s Čelikom iz Nikšića. Po vrnitvi v Koper pa se je zgodil klic, po katerem sem odšel v Iran. V desetih letih igranja v Sloveniji sem bil prvak, drugi, tretji, s Primorjem sem celo izpadel iz lige, tudi štirikrožni sistem je privedel do nasičenosti – ne poznam samo igralcev, temveč tudi njihove mame in očete, ki tekme spremljajo s tribun, –, in po pravici povedano, sem želel nov izziv. (smeh)
Prva pogodba se je iztekla, zdaj ste podpisali še eno.
Tako je, pred začetkom sezone sem podpisal novo enoletno pogodbo.
To je vaša prva izkušnja s tujino, vam je kaj žal, da niste tega storili že prej?
Mogoče. V karieri sem imel nekaj vzponov in padcev. V mladi reprezentanci sem bil skupaj s Samirjem Handanovićem, potem doživel prvo poškodbo kolena in operacijo križne vezi. Trikrat me je klical tudi selektor Matjaž Kek. Ko smo bili s Koprom leta 2010 prvaki, sem imel možnost odhoda v Belgijo, a sem si poškodoval koleno. Kadar se mi je kaj konkretnega odprlo, me je ustavila poškodba ali je vmes prišlo kaj drugega, zaradi česar je vse padlo vodo, toda takšno je življenje nogometaša. Zdaj je povsem brez pomena govoriti o tem, vedno je treba gledati naprej.
Ste imeli pred odhodom v Iran kaj pomislekov?
Seveda sem jih imel, ampak po tem, ko sem se pozanimal o ligi, je bilo vse skupaj malo lažje. V iranskem prvenstvu igra kopica Brazilcev in drugih Južnoameričanov ter Afričanov, tu sta bila hrvaška trenerja Dragan Skočić in Luka Bonačić, ki je pred časom treniral Muro, kakšen teden za mano je prišel tudi Mate Eterović, tako je bilo precej ljudi, s katerimi sem se lahko družil. Na začetku je bilo malo krča, ampak nogomet je govorica, ki jo govorimo vsi, zato je bilo kmalu v redu.
Kakšen klub je Rah Ahan?
Gre za enega manjših klubov v Teheranu, ki je eden od najstarejših v državi. Rah Ahan pomeni železnica, rad ga ima srednji sloj ljudi. V Teheranu je sicer šest klubov, bolj ali manj pa vsi navijajo za dva – Persepolis in Esteghlal. Teheranski derbi je tretji najbolj obiskan na svetu, saj stadion sprejme 110 tisoč ljudi. To sta dva velikana, vsi ju obožujejo in imata več milijonov navijačev. Do lanskega leta je bil Rah Ahan stabilen klub, nato pa je bil njegov predsednik obtožen sumljivih poslov. Bil je lastnik letalske družbe, hotelske verige, ukvarjal se je z naftnimi posli in bil eden najbogatejših Irancev. Klub je bil prve tri, štiri mesece vrhunsko organiziran, imeli smo šest fantov, ki so skrbeli za opremo, nutricioniste, dva zdravnika, dva maserja, snemalca, predstavnika za medije, človeka, odgovornega za analizo tekem. V klubu je bilo zaposlenih zelo veliko ljudi. Pred domačo tekmo smo šli v karanteno. Pred vsakim srečanjem smo dobili nove drese, še zapakirane. Potem se je malo ustavilo pri denarju in nekaj časa nisem dobil plače, zato sem bil kar malo nejevoljen. Vrnil sem se v Slovenijo in rekel, da ne bom prišel nazaj ter da bom primer predal Fifi. Doma imam družino, dva otroka, zato je plačilna nedisciplina zame nesprejemljiva. Nato je prišel novi trener, pripeljal predsednika, dali so mi nekaj denarja, sicer ne vsega, ampak smo se o vsem dogovorili. Sredi februarja sem se vrnil v Iran, ko smo bili zadnji na lestvici, predzadnji nam je bežal šest točk. Na zadnjih devetih tekmah smo štirikrat zmagali ter trikrat igrali neodločeno in si izborili obstanek.
Je obstanek tudi vaš letošnji cilj?
Tako je. V pokalu so naše ambicije malo višje, tiha želja je, da bi prišli do finala in si izborili nastop v azijski ligi prvakov.
Hrana je vrhunska, zaradi sankcij EU sami gojijo sadje in zelenjavo. Svinjskega mesa ni, zato včasih pogrešam pršut. (smeh)
So vsi klubi na profesionalni ravni?
So, v Iranu je 80 milijonov ljudi, vsaka tekma je težka, klubi so močni. Tudi ko drugoligaši pridejo v prvo ligo, se okrepijo, selekcija igralcev je velika, zato se gre na vsakem treningu na polno. Iranci igrajo s srcem, nekoliko manj z glavo, taktika ni njihova močnejša stran.
V Iranu se v nogomet vlaga precej denarja.
V našem klubu so pogodbe vredne nekje med 70 in 900 tisoč dolarjev, medtem ko je v velikih klubih razpon nekje med 150 tisoč in milijon dolarjev. Včasih se zgodi, da nekaj mesecev ne dobiš plače, ampak na koncu ti vse poplačajo.
Kakšna je iranska liga, če jo primerjate s slovensko?
Razlika je v tem, da se v Iranu igra bolj čvrst nogomet. Iranci so tudi zelo dobro tehnično podkovani, medtem ko je taktika v Sloveniji na višji ravni. Težko je delati primerjave, ampak mislim, da je iranska liga vseeno malo močnejša. Tujci naredijo razliko, čeprav imamo tudi v Sloveniji precej dobrih tujcev.
V ekipi je poleg vas samo še en tujec, ki prihaja iz Finske.
Da, gre za občasnega reprezentanta Finske. Sicer pa lahko v moštvu igrajo trije tuji nogometaši in en nogometaš s področja Azije.
Kako ste zadovoljni s svojo vlogo v ekipi in dozdajšnjimi igrami?
Trener mi zaupa, branim konstantno, zato sem zadovoljen. Na prejšnjem srečanju z vodilnim Esteglalom sem bil neupravičeno izključen. Sodnik je bil močno na strani favoriziranega tekmeca. Najprej sem prejel rumeni karton, ker naj bi zagrešil prekršek za enajstmetrovko, a je nasprotni igralec padel sam od sebe. O tem se je veliko govorilo v nogometni oddaji, ki sem jo omenil prej. Potem sem dobil rdeči karton, ko sem se skušal znebiti igralca, ki se je obesil name in mi ni pustil, da bi stekel v protinapad. Želel sem se samo izviti iz njegovega objema, on pa se je prijel za glavo in sodnik mu je nasedel. Odigrali smo zelo dobro tekmo, vodili z 2:0, imeli nekaj priložnosti, a se je tekma končala z 2:2. Ker nas je oškodoval, je glavni delivec pravice dobil kazen in ne bo smel soditi na štirih tekmah. Klub se je boril, da bi mi izbrisali kazen, a tega niso naredili, čeprav so odgovorni priznali, da so naredili napako.
Zanimivo je bilo, ko smo se s soigralci odločili kupiti pivo, ki je tu drago kot šampanjec. Naročili smo ga in za šesterček plačali 300 dolarjev.
Ali občutite velik pritisk?
Iranci so precej čustveni ljudje. Po vsakem porazu je vzdušje res pogrebno, po zmagi pa je veliko veselje, takoj po tekmi se delijo premije. So pravi veseljaki. Več pritiska je mogoče občutiti v domovini, kjer te gledajo prijatelji in družina, v Iranu pa ga ne čutim, mogoče tudi zato, ker ne berem časopisov. Imajo pa Iranci oddajo o nogometni ligi, ki traja tri ure in pol, v njej analizirajo vsako tekmo.
Kako ste se navadili na življenje v Iranu?
Na začetku je bilo nekaj težav, saj ljudje slabo govorijo angleško. Vendar sem imel dva človeka, ki sta delno obvladala jezik. Najbolj me je presenetil promet, ki je zelo divji, vendar teče normalno. Ceste so petpasovnice, iz katerih vozniki naredijo sedem- ali osempasovnice. Avtomobili vozijo blizu drug drugega, v krožnem prometu moraš predvidevati, kaj bo storil drug voznik, ker ne veljajo nobena pravila. Hrana je vrhunska, zaradi sankcij EU sami gojijo sadje in zelenjavo. Svinjskega mesa ni, zato včasih pogrešam pršut. (smeh) Sicer pa sem se dobro navadil na tukajšnje življenje.
Kako se v Teheranu občuti politična napetost na tem koncu sveta?
Režim ima vse pod nadzorom. Pred 30 leti je prišlo do revolucije, ko je bil Iran ena od najbogatejših držav na svetu, saj ima veliko plina, nafte, zlata. Nato se je preimenoval v Islamsko republiko Iran in oblast je prevzel verski voditelj. Sicer obstaja tudi predsednik, ampak o vsem odloča verski voditelj. On je skoraj avtokrat, vseeno pa pravila niso tako stroga kot v Savdski Arabiji. Ženske imajo več svobode. Režim drži vse pod nadzorom, da ne bi prišlo do kakšne nove revolucije. Zelo se bojijo zahodnjaškega načina življenja, za katerega nočejo, da bi prišel v državo. Ljudem tako tudi prek televizije 'perejo možgane' in govorijo, da bi na ta način prišel satan. Splet filtrirajo in ne moreš na vsako spletno stran, vse je nadzorovano, nič ni prepuščeno naključju. Veliko intelektualcev je zaradi tega zapustilo Iran, ker niso mogli izkoristiti svojih sposobnosti. Ženske na primer ne smejo peti, zato so nekatere zbežale. Politično pa so Iranci najbolj naperjeni proti Izraelu. Z Američani so se dogovorili o koncu sankcij, zato bo država lahko zadihala. Sicer pa se ne čuti politične napetosti.
Iran je muslimanska država, na kakšen način to najbolj občutite?
Vera igra zelo veliko vlogo v njihovem življenju, to se čuti predvsem prek molitev. Moli se tudi pred treningi in tekmami.
Se med muslimani in kristjani občuti napetost?
Ne, nobene napetosti ni. So izredno tolerantni, kristjane sprejemajo brez težav.
Ali ženske lahko vozijo in hodijo na tekme?
Ženske imajo veliko več pravic kot v Savdski Arabiji in lahko vozijo, medtem ko so na tekmah prisotni samo moški. Prav tako niso povsem zakrite, v stanovanju pa svoja tradicionalna oblačila slečejo. Pred poroko naj ne bi imeli spolnih odnosov, ker ne smeš imeti nezakonskih otrok.
Kaj je bilo z afero glede iranskih nogometašic v azijskem pokalu?
Kar sem uspel izvedeti od soigralcev in iz nekaterih drugih virov, naj bi šlo za arabsko propagando. Prvi medij, ki je sprožil afero, je bil namreč arabski časopis. Čeprav je po drugi strani res, da so videti kot moški in je težko reči, kaj je res in kaj ne, saj so nogometašice zakrite. (smeh)
Znate kaj perzijščine?
Da, govorim precej perzijščine, ki je zanimiv, a zelo težek jezik. V abecedi je 30 črk, poleg tega so tu še glasovi, ki jih mi ne uporabljamo. Najprej sem se naučil besede iz nogometnega žargona, ki jih potrebujem na igrišču, potem sem se naučil vljudnostnih fraz. Priskrbel sem si še angleško-perzijski priročnik, sicer ne morem reči, da jezik obvladam, ampak se trudim.
Kakšno mesto je Teheran?
Teheran leži na 1300 metrih nadmorske višine, v okolici pa so štiritisočaki. Podnebje je zelo dobro, podobno je slovenskemu, prav tako imajo štiri letne čase. Mesto ima bogato zgodovino in zanimivo arhitekturo, tu so lepe zgradbe, ki jih je zgradil šah. Razdeljeno je na bogati sever in revnejši jug. Na severu ni onesnaženja, medtem ko je južni del brez hribov, tam so črpališča nafte in zemeljskega plina, zate je bolj onesnažen. V Teheranu si lahko urediš evropsko življenje, mislim, da spada celo med mesta z največ parki na svetu. Na severu živi veliko bogatih ljudi, kar je mogoče videti po ureditvi in razkošnih stavbah. Infrastruktura je moderna, veliko se gradi. Zahod je prav tako lep, juga pa nisem videl v celoti. V središču mesta je velik bazar, kjer je mogoče dobiti preproge, dišave, čaje. Iranci zelo radi potujejo, gredo na izlete in sprehode v gore, ob koncu tedna skočijo do Kaspijskega morja, do katerega so štiri ure vožnje. Kot zanimivost lahko omenim, da imajo v centralni banki shranjen največji diamant na svetu.
Zelo se bojijo zahodnjaškega načina življenja, za katerega nočejo, da bi prišel v državo. Ljudem tako tudi prek televizije 'perejo možgane' in govorijo, da bi na ta način prišel satan. Splet filtrirajo in ne moreš na vsako spletno stran, vse je nadzorovano, nič ni prepuščeno naključju.
Živite v hiši ali v stanovanju?
Lani sem živel v stanovanju, letos pa sem za zdaj še v hotelu.
Kako visoke so najemnine?
Imajo specifičen način najemanja stanovanj. Najemodajalcu daš depozit 20 ali 30 tisoč dolarjev in on ta denar obrača, po enem letu pa ga vrne. Denar se izplača vložiti v banko, saj so tam astronomske obrestne mere. Sicer pa vsak mesec plačuješ stroške, približno 400, 500 dolarjev. To velja za stanovanja, ki so velika približno 100 kvadratnih metrov. Veliko naselij ima varnostnike že ob prihodu na parkirišče, v bloku je videonadzor, vse je nadzorovano.
Nogomet je šport številka ena, sicer pa je tam priljubljena tudi rokoborba.
Da, nogomet je šport številka ena, obožujejo pa različne vrste rokoborbe. Zelo radi imajo odbojko in košarko. Zdaj so bili resnično navdušeni nad uspehom slovenskih odbojkarjev na evropskem prvenstvu, kar niso mogli verjeti, da smo premagali svetovne prvake Poljake. (smeh)
Kako Iranci poznajo Slovenijo oziroma kako gledajo na vas kot na Slovenca?
Zdaj nas poznajo po odbojki, sicer pa spremljajo italijansko ligo, zato poznajo Samirja Handanovića. Prav tako jim je znan Jan Oblak, ker gledajo špansko prvenstvo. Zaradi njiju v prenosih večkrat omenijo še mene kot prvega Slovenca v iranski ligi. Prej pa mislim, da Slovenije niso dobro poznali.
Torej vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Da, tu me kar cenijo. Po tekmah s Persepolisom in Esteglalom sem na instagramu dobil kar sedem tisoč sledilcev. (smeh)
Imate na voljo klubski avto?
Ne, imam voznika. Mislim, da bi lahko kje vozil, ampak se mi res ne da ukvarjati s tem. Raje vidim, da me vozi nekdo, ki obvlada tukajšnji promet. (smeh) Poleg tega je tudi taksi izjemno poceni, saj liter bencina stane 17 centov. Pol ure vožnje s taksijem nanese tri, štiri evre.
Kako je urejen javni prevoz?
Javni prevoz ni najbolje urejen. Imajo sicer podzemno železnico, štiri linije, ampak bi jih potrebovali še precej več.
Je na cestah veliko policistov?
Je, bolj so prometniki kot karkoli drugega, saj se dogaja marsikaj. Na primer na motorju vidiš očeta, ki vozi, za njim sedi trileten otrok, za katerim je mama, med njimi pa je še nakupovalna vrečka. Za nameček so vsi brez čelade.
Kakšen je vozni park v Teheranu?
Na severu je mogoče videti veliko zelo dobrih avtov. Precej je peugeotov, ki jih izdelujejo kar v Iranu. Veliko je starih avtov, zato je vozni park, gledano v celoti, slabši kot slovenski.
Kako so videti vaša gostovanja?
Bolj ali manj se vozimo z letali, na pet gostovanj proti teheranskim klubom pa gremo z avtobusom. Letala in letališča niso na najvišji ravni, mednarodno letališče in letala so odlično urejena, letala na notranjih letih pa so kar dotrajana, ampak se to počasi izboljšuje.
Ste se v Iranu srečali s kriminalom ali doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana z nogometom?
Ljudje imajo različne pomisleke, ampak moram povedati, da je država varna, in bom malo razbil ta stereotip. Iranci imajo radi Evropejce, nobenih težav ni glede tega. Zaradi režima ne prihaja do večjih kraj, mogoče bi te za kakšen dolar ogoljufal taksist. Ampak da bi se kaj dogajalo na ulicah, tega ni.
Za hujše prestopke pa imajo zelo stroge kazni.
Tiste, ki jih dobijo pri preprodaji alkohola in drog, doleti smrtna kazen. Pred petimi leti so denimo v nekem delu Teherana žensko posilili in jo polili s kislino, kar se je zgodilo večkrat. Verska policija je začela preiskovati te dogodke in na koncu ujela tri fante, ki so to naredili, ter jih naslednji konec tedna obesila. To se je zgodilo kar tam, kjer so te stvari počeli, na bližnjem trgu. V poduk drugim so viseli 12 ur, da so jih ljudje lahko videli. Bojda se od takrat ni zgodila niti ena podobna stvar. V Teheranu je težko nadzorovati ljudi, ker jih je vsak dan v mestu okoli 20 milijonov, štiri milijone jih pride od drugod. Prej omenjeni način je po njihovem najboljši, da se tovrstne stvari ne ponavljajo.
Na motorju lahko vidiš očeta, ki vozi, za njim sedi trileten otrok, za katerim je mama, med njimi pa je še nakupovalna vrečka. Za nameček so vsi brez čelade.
Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah dosti brezdomcev, beračev?
Odvisno od predela. Normalno pa je, da se vidi tudi brezdomce in berače.
Kakšno je nočno življenje v Teheranu?
Nočnega življenja ni, ker je alkohol prepovedan, a se ga da dobiti prek zvez. V kavarnicah in restavracijah organizirajo kakšna praznovanja, zabave pa so zasebne, v stanovanjih.
Vam je všeč iranska kuhinja?
Zelo je dobra, tu sem jedel najboljši riž. Mešajo ga s kebabom, ki je piščančji, ovčji ali goveji. Obožujejo ovčje meso, juhe so izredno dobre, veliko je zelenjave in začimb.
Ste v trgovinah naleteli na kakšne slovenske izdelke?
V nakupovalnem središču sem videl Liscino trgovino. (smeh)
Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
Iran je precej cenejši. Kot zanimivost lahko dodam, da je v hotelih vse dražje, espresso recimo stane pet dolarjev.
Ste v Iranu spoznali kakšnega Slovenca?
Ne, nisem. Sem pa spoznal iranskega zdravnika, ki je študiral v Ljubljani in služboval v Celju ter govori slovensko.
Morda poslušate iransko glasbo?
Imajo precej dobrih pevcev in glasba je dobra, sploh zdaj ko jo bolj razumem. Še več dobrih vokalistov pa je šlo v tujino.
Ali gledate televizijo, imate urejene tudi slovenske programe? So filmi sinhronizirani ali opremljeni s podnapisi?
Na televiziji gledam nogomet, ligo prvakov, Iranci obožujejo evropski nogomet. Veliko je navijačev Reala in Barcelone, zato je na ulici precej otrok v dresih teh klubov. Filme imajo sinhronizirane.
Kako bi opisali Irance?
Znajo uživati življenje. To, kar imajo, znajo maksimalno izkoristiti. Gre za odprt, strpen in nasmejan narod. Zelo so čustveni, vsako stvar delajo srčno. So pa Perzijci zelo ponosni na svojo zgodovino, nacionalni naboj je zelo močen. Svojo državo želijo prikazati v najlepši luči.
Kakšne so Iranke?
Težko rečem, ker so vedno zakrite. Po obrazih sodeč so lepe, imajo polna lica, ustnice in velike oči, so malo temnejše polti. V Iranu je zdaj veliko plastičnih operacij, zato imajo zelo podobne nosove. (smeh)
Kaj vas je najbolj navdušilo v Iranu?
Pozitivno me je presenetila organizacija v nogometu, tu se resnično počutiš kot nogometaš, primerljivo je z velikimi evropskimi klubi. Navdušen sem še nad odprtostjo ljudi.
Je kaj takega, kar vas tam moti ali pogrešate?
Najbolj me je razočarala spletna povezava, ki je zelo počasna. (smeh)
Tiste, ki jih dobijo pri preprodaji alkohola in drog, doleti smrtna kazen.
Ali imajo kakšno navado, ki se nam zdi čudna?
Čudna navada je, da ti vsakič, ko plačuješ kakšno stvar, uslužbenec za blagajno reče, da ti ni treba plačati. Ko mu rečeš, hvala, pa pravi, da se samo šali. (smeh) Zanimivo je tudi njihovo pozdravljanje, to traja dve minuti, preden se sploh začneš resno pogovarjati.
Najbolj čuden ali smešen dogodek, ki ste ga doživeli v Iranu?
Zanimivo je bilo, ko smo se s soigralci odločili kupiti pivo, ki je tu drago kot šampanjec. Naročili smo ga in za šesterček plačali 300 dolarjev. Pivo je sicer stalo 250 dolarjev, 50 pa smo jih morali dodati za dostavo. (smeh)
Stari ste 31 let, kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Ne delam dolgoročnih načrtov. Največja želja je, da bi bil zdrav in da bi nogomet igral kolikor dolgo se le da, ampak v državi, kjer lahko prihranim nekaj denarja. Če bi se dalo, bi ostal v Iranu še kakšni dve leti ali tri. Želim se potrjevati iz tekme v tekmo, se izkazati in mogoče prodati v še kakšen boljši iranski klub. Rad bi tudi izboljšal znanje perzijščine, kar bi mi mogoče lahko prišlo prav po koncu kariere.
Ste kdaj premišljevali o tem, da bi po končani karieri živeli v Iranu?
Ne, ne bi mogel živeti v Iranu. Zadnjih pet, šest let z družino živim v Kopru in cilj je, da bi ostal na slovenski Obali. Težko si predstavljam, da bi živel v Iranu, bi ga pa obiskal kot turist.
