Delal je v Grčiji, Italiji, na Hrvaškem in v Sloveniji, zadnja tri leta pa vodi libanonski klub Al Riyadi, s katerim je osvojil dva naslova državnega prvaka. Priljubljeni Piksi se v Bejrutu odlično počuti, o tem veliko pove tudi podatek, da je letos z Al Riyadijem podpisal novo triletno pogodbo.
SLOBODAN SUBOTIĆ
rojen: 15. avgusta 1956
država: Libanon (Bejrut)
šport: košarka
klub: Al Riyadi
Kako je sploh prišlo do tega, da ste se pred tremi leti odločili nadaljevati kariero v Libanonu?
Približno dve leti prej sem dobil ponudbo, da bi prevzel vodenje libanonske izbrane vrste in enega kluba. Takrat sem to možnost zavrnil, ker se mi ni zdela zanimiva. Bejrut in libanonska košarka sta bili zame neznanki, a sem se vmes v tistih dveh letih pogovarjal z različnimi ljudmi, ki so delali tu. Vsi so mi povedali, da je mesto lepo, država v redu in košarka šport številka ena. Preden sem se odločil za podpis pogodbe, sem za tri dni prišel v Libanon. V pogovoru z ljudmi iz kluba sem videl, da si zelo želijo približati evropski košarki. Želeli so, da nanje prenesem evropsko mentaliteto, prav tako imajo željo in vizijo, da bi nekoč igrali v evropskih tekmovanjih. To me je privleklo in sem podpisal enoletno pogodbo. Čez tri mesece smo sodelovanje podaljšali za dve, letos pa še za tri sezone.
Ste imeli kaj pomislekov pred odhodom?
Niti ne, moram biti odkrit, tudi finančna plat pogodbe je zelo dobra. Košarka se povsod igra z okroglo žogo, sistem je praktično isti, po drugi strani je bil to zame neke vrste izziv. Niti v enem trenutku nisem čutil, da sem naredil napako.
V pogovoru z ljudmi iz kluba sem videl, da si zelo želijo približati evropski košarki. Želeli so, da nanje prenesem evropsko mentaliteto, prav tako imajo željo in vizijo, da bi nekoč igrali v evropskih tekmovanjih.
Marsikdo bi kljub temu pomislil, da je to korak nazaj v karieri.
V moji karieri se je vse zgodilo zelo hitro. Po treh letih trenerskega posla sem dobil priložnost postati trener velikega Panathinaikosa. Takoj sem osvojil pokal Radivoja Koraća z Arisom, dve prvenstvi s Panathinaikosom, igral sem evroligo, potem je prišel Olympiakos, vse se mi je zgodilo zelo zgodaj. Nisem eden tistih trenerjev, ki govori, da bi rad treniral evroligaško ekipo ali vsaj tisto, ki igra v evropskem pokalu. Tega ne rabim, delam to, kar imam rad, za to sem plačan in to je zame dovolj. Če vse skupaj spremljajo tudi dobri rezultati, je zadovoljstvo še večje.
Dejali ste, da je košarka šport številka ena v Libanonu.
Da, košarka je praktično edini šport v Libanonu. Vse se vrti okoli nje, dvorane so polne, navijači zelo bučni. Nogometa skoraj ni, ker so igrišča brez trave. Malo je še odbojke in rokometa.
Kakšna je kakovostna raven tamkajšnjega košarkarskega prvenstva, gre za eno najmočnejših lig v Aziji.
Rekel bi, da je to najmočnejša liga v Aziji. Lani smo igrali s tretjo ekipo iz Grčije in izgubili po dveh podaljških, pred dvema letoma smo na nekem turnirju premagali tretjo ekipo litovskega prvenstva. Menim, da je raven taka, da bi se naša ekipa borila za nastop v končnici ABA lige. Tudi proračun kluba je dober, tako da bi se lahko kosali s skoraj vsakim moštvom v ABA ligi.
Na leto izgubimo štiri ali pet tekem in že to povzroči pravo paniko tako v klubu kot pri navijačih.
V libanonskem prvenstvu lahko za vsako moštvo nastopata dva tujca.
Da, poleg tega v kadru nimaš pravice imeti več kot pet igralcev, ki igrajo za reprezentanco. Tako vsako leto naredijo seznam, na katerem je 25 igralcev, med njimi so tisti, ki že igrajo za izbrano vrsto, in potencialni kandidati zanjo. Kar zadeva tujce, igrajo v glavnem Američani. Libanonci veliko dajo na ZDA in ligo NBA, v mojem klubu pa so malo spremenili filozofijo gledanja košarke. Fantje vedno bolj gledajo evropsko košarko, poznajo veliko igralcev in tudi že navijajo za evropske klube. Do zdaj pa so poznali samo ligo NBA.
Z vašim prihodom je ekipa začela igrati tisto pravo obrambo.
Fantje preprosto v obrambi delajo tisto, kar morajo. Tretje leto zapored smo najboljša obrambna ekipa v Libanonu in mislim, da tudi v celotni regiji. V treh sezonah smo osvojili sedem lovorik, do katerih smo prišli zaradi dobre obrambe. Že celo trenersko kariero vztrajam pri tem, da vse izhaja iz obrambe. Včasih pride tekma, ko imaš slab odstotek meta, obrambo pa lahko igraš vsak dan.
Delate v Al Riyadiju, za kakšen klub gre?
Gre za klub z bogato tradicijo in zgodovino – 25-kratnega prvaka Libanona, dvakratnega azijskega prvaka, večkratnega prvaka arabskih držav. Tako da je eden od največjih klubov v regiji. Ne da sem najbolj pameten človek ali trener, vendar vidim, da vpijajo vsako mojo besedo, hočejo se učiti in približati evropskemu načinu razmišljanja. Ne samo glede košarke, temveč tudi glede organizacije kluba, tako da je pravi užitek delati s temi ljudmi.
Ali v klubu čutite velik pritisk, da morate osvojiti naslov državnega prvaka in biti uspešni v azijski ligi prvakov?
Pritisk je zelo velik. Na leto izgubimo štiri ali pet tekem in že to povzroči pravo paniko tako v klubu kot pri navijačih. V Al Riyadiju ni lahko delati, če kdo tako misli. Ampak sem na to navajen in lahko rečem, da mi na nek način pritisk godi. Nisem eden tistih trenerjev, ki reče, izgubili smo, ok, gremo na drugo tekmo. Ne, sekiram se, analiziram poraz s pomočniki, do naslednje tekme skušamo popraviti stvari, da ne bomo delali podobnih napak. V vsakem primeru je pozitiven pritisk dobrodošel in se ga ne branim.
Kako je delati z libanonskimi košarkarji, saj poznajo drugačne osnove košarke?
Tako je, kot prvo – niso poznali besede obrambe. Kot drugo – so zelo poslušni in glede tega nimam nobenih pripomb. Želijo se naučiti nekaj novega in ko med gledanjem evropskih tekem vidijo, da ekipe igrajo približno tako kot oni, so veseli in so pripravljeni delati naprej. So pa zelo senzibilni in je treba biti previden, na kakšen način se z njimi pogovarjaš. Ne smeš biti preveč agresiven, ker znajo pasti v apatijo, potem pa potrebuješ dneve ali celo tedne, da jih spraviš skupaj.
Življenje se precej razlikuje od tistega, ki ga poznamo mi, prva stvar je, da smo na morju, živim pet minut stran od dvorane. Skoraj vsak dan grem na kavico v marino. Navadil sem se na njihovo hrano, ki je zelo podobna grški, in res nimam nobenega problema, vse mi odgovarja.
S tistega konca sveta velikokrat slišimo novice o vojaških spopadih, v bližini Libanona, kjer je med letoma 1975 in 1990 divjala državljanska vojna, sta (nemirna) Sirija in Izrael.
Ko sem bil prvo leto tu, je bilo nekaj pritiska zaradi vojne Siriji, ampak v zadnjih letih ni bilo ničesar takega, da bi me skrbelo. Mislim, da so poostrili nadzor nad mejo, v mestu so ponoči večkrat tako imenovane kontrolne točke, tako da se ni zgodilo ničesar takega, da bi nas moralo skrbeti. Mi ne čutimo ničesar, življenje teče normalno, ljudje se brigajo zase in mislim, da so Libanonci utrujeni od svoje državljanske vojne, zato težko verjamem, da bi oni kdaj spet odprli kakšno vojno žarišče.
Se mogoče občuti kakšna napetost med muslimani in kristjani?
Ne, ničesar takega dni. Delujem v muslimanskem klubu, moj pomočnik je Grk, zdravnik kristjan, tako kot nekaj igralcev. Nikoli nismo čutili kakšne napetosti, spoštujemo eni druge. Bil sem celo v džamiji na petkovi molitvi, zelo jim je bilo všeč, da spoštujem njihovo religijo, mene pa je zanimalo, kako je vse skupaj videti. Džamija, v kateri smo bili, je največja in najlepša na Bližnjem vzhodu, tako da je bilo zelo zanimiva izkušnja.
Muslimani v Libanonu imajo veliko bolj toga pravila kot v ostalih bližnjevzhodnih državah.
Imam pomočnika, ki je musliman, in se striktno drži pravil korana. Veliko sva se pogovarjala, njihova vera ima ogromno stvari, ki smo jih kristjani pozabili ali nehali delati. Predvsem mislim na spoštovanje do staršev, prijateljev, do tega, da ne smeš krasti, lagati, preveč piti, in ostalih stvari. Imajo veliko pozitivnih stvari, tako da mi je ta fant malo odprl oči. Gre za stvari, ki naj bi nas jih naučili starši. Ritem življenja in pehanje za materialnimi dobrinami pa sta nas odmaknila od tega. Glede pravil je Libanon najbolj liberalna muslimanska država. Obiskali so me prijatelji ter bili zelo presenečeni in navdušeni nad življenjem, prijaznostjo ljudi. Poleg tega tu vsi govorijo angleško, tudi francosko, tako da je res lepo mesto za življenje.
Meni je mogoče čudno, da nikoli ne pozabijo, kdaj morajo moliti, čudno je, da takoj vedo, kje je zahod, tudi v dvorani, v kateri smo prvič.
Kako pa je z vašim znanjem arabščine?
Veliko stvari razumem, zdaj pa tudi malo govorim in me ne morejo več prinesti okoli. (smeh)
Kakšno mesto je Bejrut?
Pred državljansko vojno so mu rekli bližnjevzhodni Pariz, takrat so ga na žalost uničili, na nekaterih zgradbah se še vidijo sledi bojev iz tistega časa. Od leta 2005 se je Bejrut neverjetno razvil. Mesto je moderno, veliko se gradi. Leži ob morju, vse je blizu, prav tako pa mi ugaja klima. Ne maram mraza, snega, nizkih temperatur, tako da je Bejrut zame idealno mesto.
V katerem delu mesta živite?
Živim v marini, blizu samega središča mesta in dvorane.
Živite v stanovanju ali hiši?
Živim v stanovanju, lahko bi šel v hišo, a se to ne splača, ker je daleč od dvorane. Vsak dan bi se moral voziti vsaj eno uro, kar pa se mi ne da. (smeh)
Vam je stanovanje uredil klub ali ste si ga našli sami?
Vse je uredil klub.
Je v Bejrutu težko najti primerno stanovanje?
Da, ker so zelo draga. V zadnjih desetih letih se v Bejrutu veliko gradi, tudi ko pogledaš po mestu, je v njem kopica žerjavov. Vendar so najboljša stanovanja ob morju pokupili Savdijci, tako da so cene močno poskočile. Prej je bilo na primer stanovanje vredno milijon dolarjev, njegova današnja cena pa je vsaj deset milijonov.
Mogoče lahko poveste, kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina, da lahko cene primerjamo s slovenskimi?
Moje stanovanje je veliko okoli 150 do 170 kvadratnih metrov, najemnina zanj pa znaša tri tisoč dolarjev, ki jim je treba prišteti še preostale stroške, tako da je končna cena okoli 3500 ali 3600 dolarjev. Vse plačuje klub.
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Zdaj me. Prvo leto me še niso, zdaj pa mislim, da se že težko skrijem. (smeh) Prepoznajo me, včasih se želijo fotografirati z mano, se malo pogovarjati, ampak niso vsiljivi in nadležni. Zelo so prijazni, pustijo te pri miru, samo pozdravijo te in ti čestitajo.
Kako Libanonci poznajo Slovenijo?
Ne poznajo je ravno dobro. Vedo, da gre za severni del nekdanje Jugoslavije in da je pri nas mraz. Pogovarjal sem se z nekaj podjetniki, ki redno hodijo v Slovenijo. Pravijo, da jim je zelo všeč, še posebej so navdušeni nad Ljubljano in njeno lepoto, saj so mesto v zadnjih petih letih zelo uredili. Drugače pa večina ne pozna Slovenije.
Libanon je najbolj liberalna muslimanska država.
Imate na razpolago klubski avto?
Imam.
Kakšni vozniki so Libanonci?
Ojoj, to je katastrofa. Loterija je vsakič, ko se usedeš v avto. (smeh) Prvega septembra lani so prvič uvedli kazen za vožnjo skozi rdečo luč, za pogovarjanje prek telefona med vožnjo in za vožnjo brez varnostnega pasu. Prve mesece je bilo kar pestro. Večkrat se zgodi, da čakaš na zeleno, hočeš speljati, pa se jih nekaj zapelje skozi rdečo. Zavijajo brez smerokazov, skratka, so zelo slabi vozniki. Zanimivo, da pa ni veliko nesreč, pričakoval bi, da jih je precej, ampak sem jih videl zelo malo.
So kazni za prometne prekrške visoki?
Zelo so visoke, za telefon je 200 dolarjev, za vožnjo brez varnostnega pasu je okoli 250 dolarjev, za vožnjo skozi rdečo luč na semaforju je 500 dolarjev in še nekaj kazenskih točk.
Je veliko policistov na cestah?
Da, ampak pravijo, da so skorumpirani, čeprav nisem dobil tega občutka. Po prvem septembru lani jih je sploh veliko, očitno so se odločili, da bodo naredili red.
Kakšen je vozni park v Libanonu?
Vozni park je nor, v ZAE in Libanonu je to res nekaj neverjetnega. Če greš zvečer v kakšen klub, so tam parkirani sami lamborghiniji, ferrariji, maseratiji, porscheji, po mestu pa večinoma vidiš džipe. To so ameriška vozila.
Koliko stane liter bencina?
Liter bencina stane 0,70 dolarja.
Kako so videti vaša gostovanja?
Imamo dve gostovanji izven mesta, v Tripoliju ob sirski meji in Byblosu, zelo lepo mesto ob morju, na pol poti do Tripolija. Do tam je okoli 70 kilometrov, a se zaradi gneče, ki je vedno prisotna, vozimo okoli dve uri. Druga gostovanja so v okolici Bejruta. Tudi v tem primeru potrebujemo dve uri in pol, da pridemo do dvorane, ki je oddaljena na primer 30 kilometrov.
Prvo leto me na ulici še niso prepoznali, zdaj pa mislim, da se že težko skrijem. (smeh)
Najbolj vroče gostovanje?
Najbolj vroče gostovanje je pri Sagessu, ki ima dvorano za 4500 ljudi. Gre za dolgoletno rivalstvo med kluboma, primerjal bi ga s tistima med Panathinaikosom in Olympiakosom ali Partizanom in Crveno zvezdo.
Kako velika pa je vaša dvorana?
Naša dvorana sprejme 2500 ljudi in je razprodana že 80 tekem zapored.
Ste se v Libanonu morda srečali s kriminalom? Ste morda doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana s košarko?
Ne, ničesar takega nisem doživel. Videl sem kakšen pretep, česa bolj nevarnega pa ne.
Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah dosti brezdomcev, beračev?
Zelo veliko je beguncev iz Sirije, tako da jih je veliko na cestah, ves čas beračijo. Otroci, stari ljudje ...
Sircev je po teh nemirih kar precej v Libanonu?
Da, baje jih je okoli milijon, ampak so pred letom in pol zaprli mejo, tako da lahko v državo pridejo samo, če imajo vizo.
Glede na to, kako majhna država je Libanon, je to zelo veliko.
Da, Libanon ima pet milijonov prebivalcev in ta milijon Sircev gre Libanoncem kar na živce, saj domačinom jemljejo službe.
Sicer pa je tudi precej priseljencev iz drugih držav.
Veliko je Sudancev, ljudi iz drugih afriških držav in Filipincev. To je delovna sila, ki dela po domovih, trgovinah in podobno.
Zelo veliko je beguncev iz Sirije, tako da jih je veliko na cestah, ves čas beračijo. Otroci, stari ljudje ...
Kaj počnete med treningi ali ko imate kakšen dan prosto?
Petinštirideset minut od mesta je gora Faraya, kamor hodiva z ženo smučat, imajo super hotel in urejene žičnice, tako da je res lepo. Zjutraj si v kratkih rokavih ob morju, čez eno uro pa si v bundi in smučaš. Prej sem omenil Byblos, tja gremo večkrat na ribe. Pridejo prijatelji, gremo okrog, veliko je dobrih restavracij in nakupovalnih središč, tako da ni nikoli dolgčas.
Kakšno je nočno življenje v Bejrutu?
Nočno življenje je noro, začne se ob enajstih zvečer in traja do šestih, sedmih zjutraj. Lokali in klubi so polni, podobno je kot v Grčiji, ljudje plešejo po mizah, glasba je glasna, tako da je nočno življenje pestro. Dogaja pa se vsak dan.
Kakšna je libanonska kuhinja?
Zelo je podobna grški, obstaja nabor predjedi, ki se mu reče meze in se lahko že od tega naješ. Zelo veliko izbire imajo vegetarijanci. Zelo pomembno je tudi to, da imajo Libanonci zelo kakovostno sadje in zelenjavo, že na samih izdelkih se vidi, da so pridelani doma.
Kakšen delovni čas imajo trgovine?
Odprte so vsak dan do desete ure zvečer, tudi ob nedeljah in praznikih.
Ste morda v trgovinah opazili kakšne slovenske izdelke?
Sam še nisem, je pa bila žena v trgovini z izdelki steklarne Rogaška.
Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
Lahko rečem, da je Libanon za 30 do 40 odstotkov dražji od Slovenije.
Ste spoznali kakšnega Slovenca v Libanonu?
Ne, Slovenca pa še nisem srečal.
Občutek imam, da so zelo impulzivni in čustveni, a tega ne pokažejo, ne bi se kregali, mislijo si svoje in se povlečejo vase.
Morda poslušate libanonsko glasbo?
Glasba je podobna grški, ampak nisem ravno ljubitelj njihove glasbe. Včasih mogoče poslušam kakšno pesem, da bi sam iskal libanonsko glasbo, to pa ne.
Ali gledate televizijo, imate urejene tudi slovenske programe? So filmi sinhronizirani ali opremljeni s podnapisi?
Urejene imam tri slovenske programe, dva hrvaška, srbskega in črnogorskega, tako da spremljam televizijo, spremljam, kaj se dogaja. Libanonci pa imajo filme opremljene s podnapisi.
Kako bi opisali Libanonce?
Temperamentni ljudje, zelo dobri, prijazni, pripravljeni pomagati. Če koga na cesti ustaviš in ga vprašaš za pomoč, te bo kar odpeljal tja, kamor želiš iti. Občutek imam, da so zelo impulzivni in čustveni, a tega ne pokažejo, ne bi se kregali, mislijo si svoje in se povlečejo vase. Če jim kaj rečeš, je prva reakcija negativna, drug dan, ko vidijo, da si imel prav, ti to odkrito priznajo.
Kakšne so Libanonke?
Zelo luštne, imajo lepe oči, znajo se urediti. V nobenem mestu še nisem videl toliko frizerjev kot v Bejrutu. Ob petkih in sobotah, ko gredo ven, gredo k frizerju, se uredijo. Vsaka ženska da veliko nase.
Kaj vas je najbolj navdušilo v Libanonu?
Sem otrok morja, brez njega ne morem. Klima, bližina morja, ribe in vonj joda, to mi je najbolj všeč.
Je kaj takega, kar vas tam moti ali morda pogrešate?
Moti me gneča na cestah, način vožnje. Pogrešam prijatelje in družino ter pogovor v svojem jeziku, ampak tako je življenje, težko bi živel brez tega. Tako je že 20 let, delam tisto, kar me veseli, ostalo pa pustim za poletje.
Prepričani bodite, da ne bi živel tukaj, če bi čutil, da je nevarno.
Ali imajo mogoče kakšno navado, ki se nam zdi čudna?
Kar precej je takih stvari, ki so v glavnem povezane z muslimansko vero, ampak to so stvari, ki jih preprosto sprejmeš. Meni je mogoče čudno, da nikoli ne pozabijo, kdaj morajo moliti, čudno je, da takoj vedo, kje je zahod, tudi v dvorani, v kateri smo prvič. Prepričan sem, da bi jaz te stvari pozabil, ampak jih občudujem, ker veliko dajo na svojo vero in tradicijo.
Ko Slovencem omenimo Libanon, pomislimo, da gre za eksotično državo na Bližnjem vzhodu, kjer je precej nemirno. Na kaj pomislite vi?
Veliko ljudi me vpraša, ali je v Libanonu varno, ne samo Slovenci. Vsi imamo neke predsodke, tudi sam sem jih imel, preden sem prišel. V bistvu gre za državo, ki je blizu, a hkrati tako daleč, ker nimaš stika z njo. Prepričani bodite, da ne bi živel tukaj, če bi čutil, da je nevarno. Ko mi omenite Libanon, bi najprej rekel, da mi je tu super, meni in moji družini. Sem profesionalec, v Libanonu živim in delam. Če si za to dobro plačan in imaš povrhu tega še uspehe, kaj bi si sploh lahko več želel?
Razpeti ste med Slovenijo, Črno goro, Hrvaško, Grčijo, kje je sploh vaš dom?
Dobro vprašanje. Zase vedno rečem, da sem nekakšna mešanica. Če sem popolnoma odkrit, sem največ časa preživel v Grčiji, in mislim, da je moj dom Grčija, čeprav sem se rodil v Črni gori oziroma v Boki Kotorski. Mama je Grkinja, njen oče je bil Hrvat, moj oče je bil Črnogorec, žena je Slovenka. V pozni mladosti sem v Grčiji osvojil veliko lovorik, mogoče so zato tudi čustva povezana z njo. Je pa res, da sem kot otrok veliko hodil k stari mami Grkinji, ki je živela v Dubrovniku. Verjetno je ona tista, ki mi je vsadila to veliko ljubezen do Grčije. Ona je tudi tista, ki mi je dala ime Lefteris. Mislim, da je to moj dom, čeprav je moj dom v Ljubljani. Tam imam hišo, prijatelje, družino, vidim se, da bom na stara leta živel v Ljubljani ter hodil na Šmarno goro in Toško čelo, to me veseli, mislim, da bom tam dočakal penzijo. (smeh)
Mislim, da je Grčija moj dom, čeprav je moj dom v Ljubljani. Tam imam hišo, prijatelje, družino, vidim se, da bom na stara leta živel v Ljubljani ter hodil na Šmarno goro in Toško čelo, to me veseli, mislim, da bom tam dočakal penzijo. (smeh)
Kako pogosto se vračate v Ljubljano?
Poleti sem doma, dobim se s prijatelji, grem na morje, malo potujemo do ZDA in to je to. Včasih pridem, če imam kakšen dan prosto med božičnimi prazniki ali za novo leto. Zase pravim, da sem vagabund. (smeh)
Obstaja kakšna želja, da bi še kdaj delali v Sloveniji?
Nikoli ne reci nikoli. Tudi pred petimi leti sem rekel, da ne bom šel v Libanon, a sem po dveh letih šel. To je odvisno od več dejavnikov, kje, kdaj, s kom, na kakšen način. Ne bi želel delati na tak način, da mi lažejo, a to ne velja samo za Slovenijo. Nočem, da je poleti vse videti lepo, novembra pa ni denarja za ekipo in so igralci živčni, ni rezultatov, potem pa tebe zamenjajo. S takimi stvarmi se mi ne da ukvarjati.
Prihodnji mesec boste dopolnili 59 let, kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Pri tem, kar delam, si želim biti ves čas v vrhu. Ne morem si predstavljati, da bi se zadovoljil s petim ali šestim mestom. Težim k temu, da sem na vrhu, in vztrajam pri tem. Dokler rad hodim na treninge, dokler me zanima košarka na televiziji, dokler me ta posel vleče, bom ostal v njem. Ko bom enkrat začutil, da mi je to napor ali da težko hodim, nimam motivacije, bom nehal.
