Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Iztok Lukner
Iztok Lukner
17. 12. 2014 · 16:10
09. 08. 2017 · 09:56
Deli članek:

Ceola Clark III: V Sloveniji je našel najljubše pivo

Grega Wernig

Košarkarji Tajfuna so najprijetnejše presenečenje dozdajšnjega dela državnega prvenstva.

Lani so se borili za obstanek, v uvodnih devetih nastopih nove sezone pa so zbrali prav toliko zmag. Eden najpomembnejših členov zasedbe, ki jo vodi Dejan Mihevc, je branilec Ceola Clark III. Petindvajsetletni in 190 centimetrov visoki Američan prihaja iz mesta Waukegan v zvezni državi Illinois, ki leži ob jezeru Michigan, približno 70 kilometrov severno od Chicaga, in ima okoli 90 tisoč prebivalcev. Fantovo ime pove, da po njegovih žilah teče tudi nekaj indijanske krvi.

Igranje za ekipo iz Šentjurja je njegova prva prava profesionalna sezona v karieri. Lani je bil sicer zelo kratek čas tudi na Kosovu, a se je zaradi poškodbe kmalu vrnil domov.

Kako to, da ste se odločili za Slovenijo?
Poleti sem se veliko pogovarjal s trenerjem. Povedal mi je o ciljih, fantih, ki jih že ima tukaj v Šentjurju, in stvareh, ki jih želi spremeniti. Po pogovoru sem videl, da bi mi prihod sem ustrezal.

Nikola Miljković

CEOLA CLARK III
rojen: 13. januar 1989
država: ZDA (Waukegan)
šport: košarka
klub: KK Tajfun

Lani ste nekaj tednov igrali na Kosovu.
Na Kosovu sem igral pet tednov, a sem imel manjše težave s kolenom, sezona se je zgodaj začela in nisem želel tvegati, da se ne bi še bolj poškodoval. Odločil sem se prekiniti pogodbo.

Bili ste tudi pomočnik trenerja na eni od srednjih šol.
Da, na srednji šoli sem delal kot pomočnik trenerja in ob tem treniral še mlajše otroke. Zabavna izkušnja.

Kariero ste prekinili zaradi poškodbe.
Zaradi poškodbe kolena sem bil na rehabilitaciji. In v tistem trenutku je bila odlična priložnost, da sem mladini pomagal razumeti stvari, skozi katere sem šel, in jim predstavil celoten proces, skozi katerega moraš iti, da postaneš dober košarkar.

Prihajate iz Waukegana, se je bilo težko navaditi na življenje v Šentjurju?
Najprej sem mislil, da bo težko. Ampak ko sem prišel in spoznal soigralce, so mi oni pomagali, da sem se odlično prilagodil. Pravzaprav me je tukajšnje okolje spominjalo na moj kolidž, saj se vsi poznajo med seboj, vsi se trudijo za eno košarkarsko ekipo, da bi zmagovala. Že po nekaj tednih sem se počutil, kot da ne bi bil tako daleč od doma.

To majhno okolje deluje kot nekakšna malo večja družina.
Odlično je, kot druga družina, ko sem stran od svoje družine. Odlično se počutim, imam odlične soigralce, trenerski štab. Na vsaki tekmi spoznavam nove navijače in vse skupaj mi olajša življenje tukaj.

Mladini sem pomagal razumeti stvari, skozi katere sem šel, in jim predstavil celoten proces, skozi katerega moraš iti, da postaneš dober košarkar.

Kaj ste vedeli o Sloveniji, preden ste prišli sem?
Nisem vedel veliko. Poznal sem Gorana Dragića, lani sem bil celo v Phoenixu, kjer sem ga gledal na eni tekmi, in sem vedel, da prihaja iz teh krajev. Prav tako sem spremljal ameriško reprezentanco in sem ga videl, ko je igrati proti njej. Nisem vedel veliko o Sloveniji, malo sem se pozanimal in dobil občutek, da bo prihod sem odličen zame.

Ali je Slovenija zadovoljila vaša pričakovanja?
Pravzaprav je presegla moja pričakovanja. Bil sem nekoliko živčen, ker sem prišel v novo okolje, za katerega prej še slišal nisem. Ampak mislim, da sem se odlično vključil, čas kar beži. Sploh nimam občutka, da sem tu že štiri mesece. To je bila velika priložnost zame in res uživam.

Kaj so o vaši selitvi v Slovenijo menili vaša družina in prijatelji?
Podobno kot jaz tudi oni niso vedeli veliko o Sloveniji. Pozanimali so se, kam grem. Videli so, da je od tu prišlo že kar nekaj NBA-igralcev. Veseli so bili zame. Prek spleta v živo spremljajo moje tekme in všeč jim je, da me lahko gledajo, čeprav nas loči kar nekaj tisoč kilometrov. Veseli so zame, ker sem član ekipe, ki v ligi še ni izgubila niti na eni tekmi. Odlično nam gre, kot so mi povedali nekateri igralci, je to pravo nasprotje v primerjavi z zadnjo sezono. Veseli so, da mi gre dobro in da gre moji ekipi dobro.

Kaj menite o kakovosti slovenske lige?
Odlična je. Ko odhajaš nekam, si vedno malo skeptičen, kako dobra košarka se igra v tisti državi. Ampak v tej ligi se igra dobra košarka, konkurenca je odlična. Tu je nekaj odličnih branilcev, lahko bi jih postavil ob bok nekaterim zelo dobrim branilcem, s katerimi sem igral v karieri. Vsak dan se trudimo na treningih, zaradi česar napredujem tako jaz kot celotna ekipa.

Na kaj ste najprej pomislili, ko ste prvič prišli v Slovenijo?
Jezik, to je bila moja prva misel. (smeh) Kar malo nervozen sem bil, ker nisem vedel, ali in koliko bodo ljudje govorili angleško. Nisem vedel, koliko slovenščine se bom moral naučiti. Ampak sem bil zares šokiran, ljudje so me pozdravili v angleščini. Soigralci me skušajo naučiti malo slovenščine, skozi trening me učijo številk in podobnih stvari. Jezik je bil moja največja skrb, ampak je vse odlično.

Poznal sem Gorana Dragića, lani sem celo bil v Phoenixu, kjer sem ga gledal na eni tekmi, in sem vedel, da prihaja iz teh krajev.

Katere jezike govorite?
Govorim angleščino in nekaj španščine, saj je v ZDA veliko špansko govorečih ljudi, prav tako znam nekaj slovenskih besed. (smeh)

Katera je bila prva beseda, ki ste se je naučili v slovenščini?
Dober dan. To je bila ena prvih besednih zvez in jo tudi pogosto slišim.

Ali imate najljubšo slovensko besedo?
Verjetno hvala. Kamorkoli grem, želim srečati in pozdraviti ljudi ter jim dati vedeti, da sem jim hvaležen, ker mi pomagajo.

Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
To so prav gotovo gokarti. S soigralci smo šli nekajkrat v Celje, kjer smo se preizkusili v gokartih. Odlična izkušnja, še nikoli nisem bil v tako hitrih gokartih. Vedno sem med tistimi počasnejšimi, kar so nekajkrat že objavili na naši spletni strani, ampak je res zabavno. (smeh)

Kaj vam tu ni všeč, bi mogoče kaj spremenili?
Ne bi rekel, da bi kaj spremenil. Ampak včasih pogrešam tiste prave ameriške restavracije. Dobro, da je tu McDonald's, tako da se tja odpravim vsak drugi teden. Drugače pa je vse odlično.

Slovenija je presegla moja pričakovanja.

Ali morda veste, kdo je predsednik Slovenije?
Ne, tega pa ne bi vedel. (smeh)

Ali veste, koliko prebivalcev ima Slovenija?
Ne. Povedali so mi, vem, da jih je precej malo, ampak ne bi rad postregel s kakšno številko, ki bi bila napačna. (smeh)

Ali mogoče poznate kakšno slovensko narodno jed?
Ne vem, ali je slovenska, ampak bi izpostavil golaž. Kadar gremo tu v restavracijo Bohorč, naročim golaž in vedno prosim za še, ker je res dober. (smeh)

Ali poslušate slovensko glasbo, morda poznate kakšnega glasbenika, skupino, pesem?
Poslušal sem nekaj slovenske glasbe na radiu, vendar mi še niso povedali imen ali naslovov pesmi. Všeč so mi melodije. Veliko se družim s Stankom in Milanom Sebičem, igrata kitaro, prepevata slovenske pesmi, ampak mi nista povedala naslovov. Všeč mi je glasba.

V čem smo si Slovenci in Američani najbolj podobni in najbolj različni?
Kar zadeva košarko, so Slovenci malo bolj tehnično podkovani za igranje na več položajih. Na primer naš center Zima (Emir Zimić, 218 centimetrov, op. p.), igralcev njegove višine ne vidiš, da bi se tako gibali in imeli tak met. Prav tako Stanko (Sebič, op. p.) pri 204 centimetrih lahko pokriva branilca na območju meta za tri točke. Kar zadeva ljudi, vidiš, da so zelo strastni, čustveni do svojega mesta in kako močno si želijo, da bi zmagovali. Nekateri navijači nas spodbujajo na gostovanjih, vozijo se uro, dve, potem pa navijajo, kot bi sami igrali. To je odličen občutek, saj se želiš še bolj potruditi, ne le zase, temveč igraš tudi za njih. Ljudje imajo res radi svojo športno ekipo, odlično. Glede podobnosti bi rekel, da ljudje skrbijo drug za drugega. Nekajkrat sem šel peš v trgovino, pa so me ustavili in me vprašali, ali igram za Tajfun. Ker je začelo deževati, so mi ponudili prevoz. Podobno je tudi tam, od koder prihajam. Če kdo komu lahko pomaga, mu pomaga.

Nisem vedel, da bom živel tako blizu policijske postaje. (smeh) Ko sem prvič prišel, sem bil kar malo nervozen, saj nisem ničesar naredil.

Ali ste tu spoznali kakšnega Američana?
Ne, nobenih Američanov nisem spoznal, tu sva samo jaz in Donte' Williams.

Če bi nekdo prišel k vam na obisk, kaj bi mu pokazali v Sloveniji?
Peljal bi ga v Celje, v nakupovalno središče, tam je res lepo. Peljal bi ga v eno svojih najljubših restavracij Žonta, kjer imajo odlično hrano, nato pa bi šla še v dvorano, kjer preživim največ časa. To bi mu pokazal, zelo rad pa bi ga peljal tudi na tekmo. Upam, da me bo med sezono prišel kdo obiskat.

Kateri je bil najbolj čuden ali najbolj smešen dogodek, ki se vam je zgodil tu?
Mislim, da to, da živimo ob policijski postaji. Ko smo prvič prišli, nisem vedel, kaj delamo tu. Nisem vedel, da bom živel tako blizu policijske postaje. (smeh) Ko sem prvič prišel, sem bil kar malo nervozen, saj nisem ničesar naredil. To je bilo malo čudno, ampak je kar v redu, saj se počutim zelo varno, ker so tako blizu. (smeh)

Ali se v prostem času več družite s tujci ali Slovenci?
V prostem času se več družim s Slovenci. Veliko se družim z Milanom in Stankom Sebičem, ki sta me dobro sprejela in mi predstavljata tukajšnjo kulturo. Prav tako tudi z Zimo, ki je eden mojih najboljših prijateljev. On mi skuša razkazati vse, kar se tu dogaja. Peljal me je v nakupovalno središče, na gokart, skupaj gremo na pivo. Lahko povem, da je eno najboljših piv, ki sem jih kadarkoli poskusil, pivo Union. V ZDA sem poskusil nekaj različnih piv, ampak to mi je najljubše.

Lahko povem, da je eno najboljših piv, ki sem jih kadarkoli poskusil, pivo Union.

 
Kako vas kličejo soigralci, ali imate kakšen vzdevek?
V glavnem me kličejo C, včasih Ceola, včasih C. C. Dragiša Drobnjak mi včasih pravi "old man" (starec, op. p.), ker občasno zgodaj vstanemo in mi pravi, da v dvorano pridem kot starec. Vedno me nekaj nervira, v bistvu pa je on najstarejši v ekipi (smeh). Skratka, v glavnem me kličejo C ali C. C., odlični so.

S kom živite tu?
Živim z Donte'jem Williamsom, ki prihaja iz Atlante v Georgii. Dobro se razumeva, druži naju veliko skupnih stvari, oba sva Američana in se lahko pogovarjava.

Ali vas pesti domotožje?
Ne, pravzaprav me še ni pestilo. Mogoče mi je bilo težko prvi teden, ker sem moral zapustiti družino. Ampak se počutim, kot da je zdaj tu moj dom, odlično sem se privadil na tukajšnje življenje. Grem pa domov ta teden, da bom nekaj dni s svojimi za božič.

Če bi želeli povedati eno zanimivo stvar o ZDA, kaj bi rekli?
Omenil bi promet. Vsem se nekam mudi, nihče se ne ustavi. V moji državi nihče nima časa, vsak bi rad prišel od točke A do točke B v najkrajšem mogočem času.

S plačo, ki jo dobivate tu, kje bi bolje živeli, v ZDA ali Sloveniji?
Za nekoga mojih let je v redu. Če primerjam z ZDA, tu nimam veliko računov in ne zapravljam denarja. In če gledam nekoga moje starosti v ZDA, je stanje povsem primerljivo.

Stari ste 25 let, kakšne načrte za prihodnost imate?
Kar zadeva košarko, želim vsak dan napredovati. Rad bi prišel do najvišje ravni evropske košarke, do katere lahko pridem. To je moja prva prava profesionalna sezona. To je odlična odskočna deska zame. Nekaj igralcev me je že vprašalo, ali bi se še kdaj vrnil sem. Če bi dobil priložnost, bi se rade volje vrnil v Slovenijo, tu se odlično počutim. Ves čas želim napredovati in narediti, kar je potrebno, da bi zmagovali. Od nekdaj sem znan kot zmagovalec. Odlično je, da sem prišel sem, da pomagam moštvu in tudi moštvo pomaga meni, da skupaj zmagujemo.

Bili ste na Kosovu, zdaj ste v Sloveniji, kje se bolje počutite?
Bolje se počutim v Sloveniji. Nič slabega ne morem reči o Kosovu, a tu se res počutim odlično. Vsi so me dobro sprejeli, me podpirajo in uživam v Sloveniji.

Če bi vam nekdo iz kakršnegakoli razloga ponudil slovensko državljanstvo, bi ga sprejeli?
Če bi imel to možnost, bi ga. Moram se še malo pozanimati glede tega, ampak ne bi imel nič proti. Tu je res lepo.

Ali ste poleg košarke tu obiskali še kakšno drugo športno prireditev?
V živo nisem gledal še ničesar. Rad pa bi obiskal nogometno tekmo in doživel vzdušje, ki tam vlada. Na televiziji sem že gledal tekme in videl, kako glasni so tam navijači. Rad bi bil del tega, upam, da bom spomladi šel s kakšnim soigralcem.

Kaj mislite o slovenskih ženskah?
Dobro vprašanje. (smeh) Prijazne so, nekaj sem jih spoznal, so lepe, družabne. Odlično je, da govorijo angleško, tako da se lahko pogovarjam z njimi. Ampak doma imam dekle in se posvečam samo njej, vendar so v Sloveniji lepa dekleta.

Kaj bi sporočili bralcem Ekipe?
Hvala za podporo, še naprej podpirajte Tajfun. Upam, da bomo nadaljevali zmagovito serijo in prinesli naslov prvaka v to mesto. Gremo, Tajfun!