Še pred petnajstimi leti je bila tokratna gostja rubrike Povabilo na kavo alfa in omega ženskega dela slovenske športne gimnastike. Tista, ki se je redno uvrščala na evropska prvenstva in je nastopila tudi na olimpijskih igrah. Čeprav ni nikoli dosegla tako odmevnih rezultatov, kot jih je imela Slovenija že od nekdaj v moški konkurenci, na svojo aktivno kariero ne gleda niti s trohico obžalovanja.
Ta se je na neki način začela že, ko je kot dojenček v košari ležala na tleh društva, kjer zdaj deluje kot trenerka in kamor je pripeljala tudi svoja otroka. "Tako mama kot oče sta bila trenerja gimnastike, tako da je bilo normalno, da sem tudi jaz nadaljevala to pot. Kot dojenček sem v telovadnici spala v košarici, pozneje pa sem popoldneve preživljala tu zato, ker me starša nista dala v varstvo in sem nekje morala biti. Tako sem na začetku skakala in tekala po svoje in se igrala, spontano pa so se začeli prvi treningi, tekme ..." je pripovedovala Mojca, ki se tako ne spomni natančno, kdaj so se zanjo začeli prvi pravi treningi.
Bil je ubogi, še zdaj se smejimo, ker doma zaradi mene nikoli nismo imeli sladkarij. Nisem jih smela jesti zaradi gimnastike, zato jih tudi on ni imel. Je pa zdaj vse nadoknadil.
Na prvih tekmah se je, kot nam je zaupala, uvrščala na rep nastopajočih, nato pa se je pri približno šestih, sedmih letih prvič pridružila skupini in tako se je začelo.
PREVEČ PRIDNA, DA BI KAJ UŠPIČILA
Pozneje je nad njenim razvojem in kariero bdel kar njen oče, mama pa je pomagala, vendar zaradi tega njuno sodelovanje ni bilo nič težje. Ravno nasprotno. "Z očetom sva bila res dobra naveza, tako doma kot v telovadnici sva se izpopolnjevala. Če ne bi bila moja starša tudi moja trenerja, ne vem, kakšno kariero bi si ustvarila. Včasih sem bila malo naporna in muhasta, onadva pa sta me tako dobro poznala, da sta točno vedela, kako se odzvati," je priznala Mojca, ki je pozimi rada smučala, vendar je v isti sapi dodala, da je bila gimnastika že od nekdaj na prvem mestu in da se ni nikoli resno preizkusila v drugem športu: "Ko sem bila mlajša, sem sicer razmišljala o tenisu, ne vem niti točno, zakaj, ker ga nisem nikoli igrala. Zdel pa se mi je super šport (smeh)."
In na koncu je pri tem tudi ostalo, gimnastika je namreč vrsto let zasedala večino njenega vsakdanjika. "Poleti sem po treningih večinoma izkoristila še tisti dve uri, ko je bilo svetlo, takrat smo se s prijatelji preganjali okrog blokov. To je bilo to, za kaj več ni bilo časa. Tega ritma sem se navadila. Ko sem bila nekoliko starejša, smo se s prijateljicami z gimnastike zmenile za kakšen kino," je povedala Mojca in na vprašanje, ali se spomni kakšne anekdote iz otroštva, v smehu odgovorila: "Ne, ker sem bila res zelo pridna. Bila sem preveč priden otrok, še iz šole nisem nikoli izostala."
VEDNO JE ŽELELA POJESTI VEČ
Nekdanja uspešna gimnastičarka ima tri starejše brate, ki jo še dandanes razvajajo. "Oče je bil že prej poročen, tako da imam dva polbrata, brat Andrej, s katerim sem odraščala, pa je prav tako v gimnastiki. Prej je treniral košarko, šele pri šestnajstih letih pa se je začel ukvarjati z gimnastiko kot trener, zdaj pa je glavni trener reprezentance," je povedala Mojca in v smehu dodala še eno zanimivost: "Bil je ubogi, še zdaj se smejimo, ker doma zaradi mene nikoli nismo imeli sladkarij. Nisem jih smela jesti zaradi gimnastike, zato jih tudi on ni imel. Je pa zdaj vse nadoknadil (smeh). Meni na drugi strani ni toliko do njih, v mlajših letih je bilo seveda drugače. Saj ne, da jih ni bilo nič, so bile pa sladke stvari omejene."
Starši niso pripravljeni puščati devetletnih otrok v telovadnici po štiri ure. Mislim, da je glavni vzrok to, da je preveč odrekanja, in dejstvo, da je to naporen šport.
Tudi sicer je morala že od nekdaj paziti na pravilno in zdravo prehrano. "Tudi zaradi tega, ker mi narava ni dala, da bi bila suha, in s tem sem se navadila živeti do konca kariere. Res mi je bilo težko (smeh). Najtežje mi je bilo, ko smo šli kam na obisk ali rojstnodnevno zabavo, vedno sem hotela pojesti še več. Doma ni bilo težav, ker sem bila navajena na določen ritem prehranjevanja."
Ker je bila pridna učenka, je tudi pri učiteljih naletela na razumevanje, ko je morala izostati zaradi treningov ali tekmovanj. "Sicer sem sklenila, da se bom tudi med potovanji kaj učila, vendar se nikoli nisem. Preveč sem bila osredotočena na gimnastiko." In kateri predmet jo je najbolj zanimal? "Hm, noben. Vse je bilo nujno (smeh). V srednji šoli mi še na ure športne vzgoje ni bilo treba hoditi, ker sem namesto tega šla na trening."
ZDAJ DRUŽABNA OMREŽJA, NEKOČ PISANJE PISEM
Vsakodnevni trening po štiri ure, tekmovanja in vse, kar spada zraven, so hitro postali njen način življenja, zdaj pa kot trenerka ugotavlja, da veliko otrok na točki, ko bi morali žrtvovati več časa, odneha. "Veliko je otrok, ki se učijo osnov gimnastike, ki je odlična odskočna deska za vse drugo, nato pa hitro odnehajo, zanimanje je tudi za rekreativno gimnastiko, ki poteka dvakrat tedensko po eno uro, za vrhunsko gimnastiko pa ne. Starši niso pripravljeni puščati devetletnih otrok v telovadnici po štiri ure. Mislim, da je glavni vzrok to, da je preveč odrekanja, in dejstvo, da je to naporen šport."
To je izkusila tudi na svoji koži, toda ker je v tem izjemno uživala, se ji ni bilo težko odreči dnem, ki so jih ostali preživljali na primer na zabavah. Svoje so dodali še uspehi. "Zdaj na vse skupaj gledam drugače kot v času kariere in vse skupaj še bolj cenim. Tudi nastop na olimpijskih igrah mi je pomenil tekmo kot tekmo, mogoče mi je malo žal, da ga nisem bolj izkoristila in si ogledala še kakšen drug šport. Kar pa zadeva ostalo kariero, sem ponosna na vsa evropska prvenstva, kjer se mi je skoraj na vsakem uspelo uvrstiti v finale mnogoboja," je povedala Mojca, ki je najraje in najbolje nastopala na parterju, kjer je bila na tekmovanju stare celine dvakrat štirinajsta.
Kot dojenček sem v telovadnici spala v košarici, pozneje pa sem popoldneve preživljala tu zato, ker me starša nista dala v varstvo in sem nekje morala biti. Tako sem na začetku skakala in tekala po svoje in se igrala, spontano pa so se začeli prvi treningi, tekme.
"Še enkrat bi šla čez vse to, nikoli nisem imela občutka, da bi mi karkoli primanjkovalo. Imela sem prijatelje, tudi zabavo, pa čeprav mi ni bilo nikoli do tega. V soboto po treningu sem se najraje vrgla na kavč in dva dni gledala televizijo (smeh), poleg tega pa sem še potovala po svetu." In če se marsikateri športnik v svoji karieri sčasoma naveliča pripravljanja prtljage, je bilo pri Mojci ravno nasprotno, to je oboževala. "Čim večkrat smo šli, boljše je bilo," je priznala.
Kakšnega posebnega druženja s tekmovalkami iz drugih držav takrat še ni bilo. "Zdaj je veliko lažje tudi zaradi družabnih omrežij, pa tudi sama sem bila veliko bolj zaprta vase. Sem si pa z dvema dekletoma iz Slovaške in Latvije zelo dolgo dopisovala. To je bilo še klasično pisemsko dopisovanje (smeh)."
NE DOVOLIM, DA BI ME TEPTALI
Svojo kariero je končala pri samo dvajsetih letih, vendar je imela predvsem s psihološkega vidika dovolj. "Zdaj so gimnastičarke zaposlene v vojski, na policiji in dobivajo denar od sponzorjev in zvez. Sama nisem imela od tega niti evra. Pri dvajsetih letih nisem mogla kar trenirati v nedogled, ne da bi imela kaj od tega, morala sem začeti živeti," je priznala 34-letna trenerka, ki je že v času svoje aktivne kariere priskočila na pomoč trenerjem, prav tako je to počela v času študija, zdaj pa ji trenerski poklic pomeni polno zaposlitev.
Poleg tega je sodnica na mednarodnih tekmah. "Želim si, da bi kdaj kot trenerka delala tudi s profesionalkami, vendar je to zelo zahtevno, še posebej ko so dekleta stara petnajst, šestnajst let in jih začne, po domače povedano, razmetavati. Za zdaj pa mi je super delati z majhnimi dekleti."
V preteklosti sem bila res bolj plaha in tiha, odkar imam otroke, pa se znam postaviti zase, ne dovolim, da bi teptali po meni. Stroga? Ah, kje pa. Mislim, da je Jernej tisti, ki je bolj strog.
Prosti čas, ki ji preostane, nameni družini, predvsem šestletnemu sinu Drejcu in štiriletni hčerki Evi. "Veliko sem na tekmah, moj partner Jernej pa je trener športnega plezanja in tudi njega veliko koncev tedna ni, zato vsi komaj čakamo tiste dni, ko smo vsi prosti in smo lahko skupaj," nam je zaupala sogovornica. Oba nadobudneža sta že naredila tudi prve gimnastične korake, Drejc pa se je že odločil, da to ni zanj, medtem ko Eva še obiskuje najmlajšo skupino.
Čeprav se je Mojca med pogovorom izkazala za zgovorno sogovornico, se je opisala kot nežno in zadržano osebo. "V preteklosti sem bila res bolj plaha in tiha, odkar imam otroke, pa se znam postaviti zase, ne dovolim, da bi teptali po meni. Stroga? Ah, kje pa. Mislim, da je Jernej tisti, ki je bolj strog (smeh)."
