MALCOLM ARMSTEAD
rojen: 1. avgust 1989
država: ZDA (Florence)
šport: košarka
klub: KK Krka
Kljub temu so se v klubu odločili, da bodo nanj računali tudi v letošnjem letu in Američan se je z veseljem odzval povabilu. Slovenija je za Armsteada, ki je pred tem izkušnje nabiral v ameriškem univerzitetnem prvenstvu, prva izkušnja z igranjem v tujini.
Zakaj ste se odločili za Slovenijo?
To, da sem se spet vrnil v Novo mesto, je bila zelo lahka odločitev. Če bi odšel, bi moral vse začeti od začetka, v novem okolju bi bil novinec. Zelo sem vesel, da so me po poškodbi želeli zadržati v Krki. Mislim, da je bila moja obveza, da sem pokazal lojalnost in se vrnil.
To je vaša prva izkušnja s tujino, se življenje v Evropi zelo razlikuje od življenja v ZDA?
Da, precejšnja razlika je. Tu sem bil povsem sam, brez prijateljev, s katerimi sem odraščal, in podobno. Še posebej je bilo težko po operaciji. V tistem času mi je to pomagalo dozoreti, na nekatere stvari zdaj gledam povsem drugače. Ko sem bil poleti doma, sem komaj čakal na vrnitev. Zdaj bom užival, saj bom veliko več igral. Zavedam se, da bo sezona sestavljena iz vzponov in padcev, ampak se je že močno veselim in sem pripravljen nanjo.
Mislim, da je bila moja obveza, da sem pokazal lojalnost in se vrnil.
Prihajate iz mesta Florence v Alabami, ki ima okoli 40 tisoč prebivalcev, zato ste že navajeni življenja v tako majhnem okolju, kot je Novo mesto.
Sem, ampak tukaj je drugače. Moje okolje je majhno, dobro, vendar je v njem veliko nepotrebnih negativnih stvari. Dejstvo je, da sem ga kmalu zapustil, v srednjo šolo sem odšel v Birmingham, ki je precej večje mesto, v njem se več dogaja. Nato sem odšel na Florido, v Oregon in Kansas, kar pomeni, da sem živel vsepovsod. Ni mi bilo težko priti, kar zadeva življenje v drugi državi, v kateri si povsem sam, pa je tako, da ne moreš vzeti telefona in klicati ljudi, kot si jih lahko prej, ker bi bil račun previsok. Zato je bilo kar težko, ampak zdaj sem se navadil.
Kaj ste vedeli o Sloveniji, preden ste prišli sem?
Pozanimal sem se o Krki in spoznal, da je znana po zdravilih in ostalih farmacevtskih zadevah, ki jih imamo tudi v ZDA. Tega takrat nisem vedel, zato sem bil presenečen, ko sem ugotovil, da je Krka veliko podjetje. Ko raziskuješ in bereš, začenjaš spoznavati vse mogoče stvari in jih sprejmeš.
Ste poznali kakšnega znanega Slovenca?
Ne vem, ali je bil tu rojen, vem, da je Sani Bečirović tu živel. Igral je v Grčiji in videl sem ga, ko sem spremljal evroligaške tekme. Takrat sicer nisem vedel, ko pa je prišel v Krko, sem se spomnil, da je to on. Seveda sem poznal tudi Gorana Dragića.
Ali je Slovenija zadovoljila vaša pričakovanja?
Pred prihodom nisem imel nobenih pričakovanj. Gre za novo izkušnjo, zato nisem želel imeti ne previsokih niti prenizkih pričakovanj. Prihajam iz majhnega mesta, mislil sem si, če je mesto boljše od mojega, potem bo vse v redu. Pa saj niti ni moglo biti slabše od njega, tako sem gledal na vse skupaj.
Pozanimal sem se o Krki in spoznal, da je znana po zdravilih in ostalih farmacevtskih zadevah, ki jih imamo tudi v ZDA. Tega takrat nisem vedel, zato sem bil presenečen, ko sem ugotovil, da je Krka veliko podjetje.
Kaj so o vaši selitvi v Slovenijo menili vaša družina in prijatelji?
Še danes ne vedo natančno, kje sem. Včasih pravijo, ali si na Slovaškem, pa jih takoj popravim, ne, v Sloveniji sem. Ko jim razlagam, da gre za državo med Italijo in Hrvaško, še vedno ne razumejo. Včasih se mi zdi, da govorim v prazno, ker ne razumejo nekaterih stvari. Tisti, ki so že bili izven ZDA, razumejo in vedo, o čem govorim.
Na kaj ste najprej pomislili, ko ste prvič prišli v Slovenijo?
Ob svojem prvem prihodu smo prišli na Hrvaško, saj je letalo pristalo v Zagrebu. Ko smo se približali meji, sem videl povsem drugačen prizor in nisem bil prepričan, kje sploh smo, ali je to že druga država. Zagreb je veliko mesto, ko pa sem prišel v Novo mesto, sem ga videl kot neko veliko družino. Kot nekakšna skupnost, mesto ni raztreseno naokoli, skoraj vsi se poznajo med sabo. Gre za veliko skupnost, ki deluje kot družina.
Katere jezike govorite?
Skušam govoriti slovensko. Naučiš se nekaterih besed, ki jih slišiš od soigralcev in trenerjev. Znam pozdraviti, kot na primer 'kje si', se predstaviti in podobno, še vedno se učim. (smeh)
Katera je bila prva beseda, ki ste se je naučili v slovenščini?
Ne, te ne bom povedal. (smeh) Lahko pa rečem, da je bila prva slovenska besedna zveza 'kje si', naučil me jo je Erjon Kastrati.
Ali imate najljubšo slovensko besedo?
'Smiri se', tako med igro soigralcem povem, naj se umirijo, sprostijo, nehajo paničariti.
Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
Rad se sprostim. Sicer pa sem tu zaradi košarke, v dvorani želim biti dvakrat ali trikrat dnevno. Tudi po treningu želim izboljševati svojo igro, zato fantom večkrat sitnarim, da bi šel v dvorano in dodatno treniral svoj met, saj je to pomembno. Vendar je težko, tu je šola, treba je plačati, če želiš priti v dvorano.
V zadnji sezoni, ko zaradi operacije nisem mogel igrati, so me motile nekatere stvari, ki sem jih bil vajen iz ZDA, a jih tu ni bilo. Ker nisem igral, tega nisem mogel dati iz sebe na igrišču.
Kaj vam tu ni všeč?
Ne dovolim, da bi me kaj motilo. V zadnji sezoni, ko zaradi operacije nisem mogel igrati, so me motile nekatere stvari, ki sem jih bil vajen iz ZDA, a jih tu ni bilo. Ker nisem igral, tega nisem mogel dati iz sebe na igrišču. Zdaj je povsem drugače, prišel sem osredotočen, želim igrati ter pri tem uživati.
Ali veste, kdo je predsednik Slovenije?
Ne vem, kako mu je ime.
Ali veste, koliko prebivalcev ima Slovenija?
Ne bi vedel. (smeh)
Ali poznate kakšno slovensko narodno jed?
Ne vem, kako se ji reče. Nekaj sladkega je in me spominja na orehovo pecivo. Notri so orehi, ampak ne vem imena, moral bi vprašati katerega od fantov.
Ali poslušate slovensko glasbo, poznate kakšnega glasbenika, skupino, pesem?
Ne. Ko sem šel ven, sem slišal glasbo, ki je nisem navajen. Ampak odprt sem za različno vrsto glasbe, tako da ni problema.
V čem smo si Slovenci in Američani najbolj podobni in najbolj različni?
Vzel bom ne samo Slovence, ampak kar Evropejce, na drugi strani pa ne morem govoriti o vseh Američanih, temveč bom govoril le za tiste, ki jih poznam in sem z njimi odraščal. Imamo različne prioritete. Tam, od koder prihajam, lahko vidiš ljudi, ki imajo dobre avtomobile, a še vedno živijo pri mami. Tukaj ni tako, ne vidiš človeka, ki bi vozil dober avto, a ne bi imel hiše. Dobro je, da lahko vidiš različne stvari. Tukajšnje življenje je bolj umirjeno, nikomur se ne mudi. Ljudje so umirjeni, živijo svoje življenje in uživajo v njem. Ni tako kot pri nas, kjer so vsi precej bolj materialno usmerjeni. Različni zvezdniki, ki so neke vrste ikone, svoje slave ne izkoriščajo na pravi način. Živijo neko svoje življenje in drugi to vidijo, zato niso pravi zgled. Zame je dobro, da sem tukaj, če želim imeti dobre stvari, moram biti osredotočen in vedeti, kako priti do njih s trdim delom. Tako v Evropi kot v ZDA obstajajo ljudje, ki so materialno usmerjeni, in tisti, ki niso. Zame je vse skupaj zelo dobra izkušnja, saj lahko vidim drug način življenja. Vedno sem si želel videti svet, in to lahko storim ob igranju košarke, kar je izvrstno.
Ali ste tu spoznali kakšnega Američana?
Ne, nisem. (smeh)
Če bi nekdo prišel k vam na obisk, kaj bi mu pokazali v Sloveniji?
Dekle me je obiskalo, ko sem bil poškodovan. Drugače pa bi odšla po mestu, po nakupih, saj imajo ženske to rade. Šla bi tudi v Ljubljano, ki je prestolnica države, in tudi kam, kjer še nisem bil. Malo bi raziskovala naokrog.
Kateri je bil najbolj čuden ali najbolj smešen dogodek, ki se vam je zgodil tu?
Ne vem, mogoče, ko se je Pajo (Marko Pajić, op. p.) vrnil po poškodbi. Khm, takrat sploh ni bilo smešno, ampak zdaj je. (smeh) Na treningu je skušal ustaviti nekoga, ki je šel v protinapad. Ni mu uspelo, tisti je dosegel lahek koš, Pajo pa je padel, se spet poškodoval in moral počivati tri ali štiri tedne. Ležal je na tleh in se drl, kot bi ga nekdo ustrelil s pištolo, to je bila ena najbolj smešnih izkušenj na sploh.
Tam, od koder prihajam, lahko vidiš ljudi, ki imajo dobre avtomobile, a še vedno živijo pri mami. Tukaj ni tako, ne vidiš človeka, ki bi vozil dober avto, a ne bi imel hiše.
Ali se v prostem času več družite s tujci ali s Slovenci?
Veliko se družim z Erjonom Kastratijem, Žigo Zatežičem, Chrisom Bookerjem, ampak največ z Erjonom.
Kako vas kličejo soigralci, ali imate kakšen vzdevek?
Karkoli se spomnijo, imam jih za svoje brate. Zato to ni noben problem, karkoli mi rečejo, je v redu. Tu smo zato, da se imamo dobro, ne morem biti jezen, če me pokličejo po imenu, ki mi morda ni všeč. Enostavno vse sprejmeš.
S kom živite tu?
Živim sam.
Ali vas pesti domotožje?
Letos mislim, da s tem ne bo težav, ker bom veliko igral. Lani je bilo drugače, ko sem zaradi poškodbe tekme gledal s strani. Prav tako nisem hodil na gostovanja, bilo je zelo težko. Prišel sem, da bi igral, takrat me je prijelo, da bi šel kar domov. Ampak zaradi tega sem zdaj miselno še močnejši.
Če bi želeli povedati eno zanimivo stvar o ZDA, kaj bi rekli?
Ne morem govoriti za vso Evropo, le za Slovenijo. Življenjski slog je povsem drugačen. Nočno življenje v ZDA je drugačno, tukaj se klub zapre ob šestih zjutraj, v ZDA pa okoli treh ali štirih, z izjemo Las Vegasa. Ljudje v ZDA se včasih pretvarjajo, da živijo, kot živijo, čeprav temu sploh ni tako in to ni njihov pravi način življenja.
S plačo, ki jo dobivate tu, kje bi bolje živeli, v ZDA ali v Sloveniji?
Hrana je v ZDA precej dražja. Tam je veliko predelane hrane, in če želiš živeti zdravo, je to treba plačati. Tukaj je hrana bolj naravna in jo dobiš ceneje. Tukaj lahko več privarčujem, saj sem prišel igrat košarko, in to je to.
Želim pomagati otrokom iz svojega okolja, da bi imeli možnost študirati in videti svet. Da bi imeli možnost spoznati različne ljudi in različne načine življenja ter bi se lahko prilagodili na življenje kjerkoli.
Stari ste 25 let, kakšne načrte za prihodnost imate?
Košarko želim igrati še vsaj deset let in biti pri tem uspešen. Drugače pa želim pomagati otrokom iz svojega okolja, da bi imeli možnost študirati in videti svet. Da bi imeli možnost spoznati različne ljudi in različne načine življenja ter bi se lahko prilagodili na življenje kjerkoli.
Če bi vam iz kakršnegakoli razloga ponudili slovensko državljanstvo, bi ga sprejeli?
Seveda, zakaj pa ne? To bi bilo dobro, lahko bi igral tudi za reprezentanco, kar bi bilo super.
Ali ste poleg košarke tu obiskali še kakšno drugo športno prireditev?
Ne, nič drugega še nisem gledal, si pa želim iti na nogometno tekmo.
Kaj mislite o slovenskih ženskah?
Drugačne so od Američank, govorijo druge stvari, so bolj sproščene. Včasih v ZDA vidiš dekle, ki te gleda in želi biti s tabo. Tukaj so bolj spoštljive in sproščene, kar mi je všeč. Ko se moški pogovarja z žensko, ni nujno, da želi biti z njo, ali obratno. Tukajšnje ženske so bolj pri sebi.
Radi bi imeli veliko navijačev, ki nas bodo spodbujali in se ne bodo smejali našim igralcem. Smo mladi, ampak to ni izgovor za karkoli.
Kaj bi sporočili bralcem Ekipe?
Pridite na tekme in nas podpirajte. Imeli bomo vzpone in padce, saj je košarka takšna igra. Radi bi imeli veliko navijačev, ki nas bodo spodbujali in se ne bodo smejali našim igralcem. Smo mladi, ampak to ni izgovor za karkoli. Tu smo, da igramo, moja naloga pa je, da vodim ekipo in naredim, kar je v moji moči, da ji pomagam. Prav tako bodo drugi fantje vodili mene, moramo biti kot eno, veselim se dobre sezone.
