A zvezdne trenutke, ki bi bili brez poškodb in vseh operacij brez dvoma še bolj zvezdni, je doživel pri Olimpiji, za katero je igral med letoma 2001 in 2011 - ravno v obdobju, ko je ljubljanski klub pod težo dolgov domala vseskozi drsel v prepad.
Po koncu igralske se je danes 39-letni Primorec lotil trenerske kariere - sprva v domačem Portorožu, potem še v mlajših selekcijah Kopra, od leta 2017 pa deluje v Plami Pur iz Ilirske Bistrice. "Všeč sta mi filozofija in usmeritev kluba, ki temeljita na razvoju mladih iz domačega okolja, zato sem del te zgodbe že tretjo sezono. Skrbim oziroma svoje znanje prenašam na mlade v mladinskih selekcijah, kot pomočnik pa sem v pomoč tudi članski ekipi," je za najnovejšo izdajo revije Zvezde Lady pojasnjeval Sašo, ki se je v košarko zaljubil v drugem razredu osnovne šole in se je ni naveličal skoraj 30 let.
Rad pa ima tudi druge športe. V lepih dneh ga boste pogosto srečali v hribih, obožuje pa tudi plezanje. Marsikomu jemlje dih, ko ga vidi v skalah, vendar je tudi tam zelo spreten. "V hribe hodim predvsem zato, da si napolnim baterije oziroma spočijem dušo. Prav tako imam občutek, da se v hribih niso izgubile vrednote, ki jih pogrešam v običajnem življenju, kot so skromnost, poštenost, pripravljenost pomagati drugim. Z eno besedo bi rekel, da je življenje v hribih pristnejše. V hribe se največkrat odpravljam v družbi enega ali dveh, večkrat se tudi sam. Najpogosteje obiskujem hribe v poletnih mesecih, saj imam takrat največ časa. Seveda imam svoje najljubše vrhove in poti, a ko načrtujem ture, si izbiram manj obljudene planinske poti, saj ne maram gneče," je dejal nekdanji košarkar in dodal, da upošteva vse varnostne ukrepe – zaščitna čelada je pri tovrstnih adrenalinskih podvigih obvezna. Ožbolt je priznal, da je plezanje naporno, a je, ko prideš na vrh, vredno truda.
