Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Primož Salmič
Primož Salmič
22. 04. 2017 · 07:58
09. 08. 2017 · 10:02
Deli članek:

Zmago Sagadin v intervjuju za Ekipo SN: Po moji krivdi nismo videli papeža

Nikola Miljković

Ideolog in tvorec velike, evropske Olimpije. Kot general je takrat vodil svoje vojake na pohodu v večno mesto. Tudi zanj je bil to vrhunec, malo je zmanjkalo do popolnosti. Dvajset let pozneje z velikim ponosom gleda na tisti čas in z grenkobo spremlja razliko med takratno in sedanjo Olimpijo.

Se pogosto spomnite zaključnega turnirja?
Absolutno, to so prekrasni spomini. Zame je to večji uspeh kot Lozana, kjer smo leta 1994 osvojili evropski pokal, čeprav je to edina evropska lovorika Olimpije in bo verjetno ostala še naslednjih 300 let (smeh). Na žalost ... To so bile moje sanje, ko sem postal trener Olimpije. Takrat je bila nekje osmi, deveti klub v Jugoslaviji, moj tihi načrt, ki si ga prvih pet let niti nisem upal povedati na glas, pa je bil priti na visoko evropsko raven, do evrolige. Potem ko smo se ji približali, je bil že cilj priti do vrha, do naslova evropskega prvaka. Pogoj za to pa je bila seveda uvrstitev na zaključni turnir.


In leta 1997 vam je uspelo.
Po desetih letih mukotrpnega dela mi je uspelo premakniti Olimpijo na visoko evropsko raven in krona tega je bil zaključni turnir v Rimu. Še nekaj naslednjih let smo imeli tudi ekipo, ki bi prav tako lahko naredila nekaj podobnega. Takrat, ko nas je v četrtfinalu izločil Kinder in nato osvojil naslov, smo bili povsem na njegovi ravni. Ena žoga je odločala, to je eden redkih košev, ki sem ga dolga leta sanjal. Beno (Udrih, op. p.) je zgrešil prosti met, vodili smo za točko, sledila je dolga žoga, Ginobili je v padcu iz levega kota vrgel, žoga je letela, letela, zdelo se mi je, da vso noč, in padla skozi koš. Konec tekme, Kinder na zaključnem turnirju. S Sanijem (Bečirovićem, op. p.) in Benom smo imeli vsaj enakovredno, če ne močnejšo ekipo. Vendar na zaključnem turnirju smo bili v Rimu. Bili smo tam, pa . Tudi jaz sem si sicer to želel.

Arsen Perić

Natančneje pojasnite to zelo razvpito zgodbo.
Zadeva je bila lepo zamišljena. Sporočeno nam je bilo, da bomo kot prva slovenska košarkarska ekipa sprejeti pri papežu. Zgodilo naj bi se ob deseti uri, na željo protokola v Vatikanu smo bili tam že uro prej. Ob 13.15 sem ekipo dvignil, rekel sem, da ne moremo več čakati, kajti kosilo v hotelu je bilo ob dveh, nato smo bili prvi na vrsti za popoldanski trening od pol štirih do petih. Tja smo prišli igrat košarko, in če ne bi šli, igralci, ki so že tako ves dan stali na nogah, ne bi imeli kosila in treninga. Kot športnik, trener, sem potegnil tako potezo. Nekatere igralce smo strašno težko prepričali, da so šli na avtobus, imen ne bom omenjal. Dvema sem rekel, da lahko gresta na sprejem, potem pa kar na vlak za Ljubljano ... 

CELOTEN INTERVJU S TVORCEM ZGODOVINSKEGA USPEHA SI LAHKO PREBERETE V DANAŠNJI, SOBOTNI TISKANI IZDAJI ČASOPISA EKIPA SN, KI JE NA VOLJO TUDI NA TRAFIKA24.SI!