Zakaj niste že prejšnji teden govorili o vsem tem?
Ne želim izpasti kot majhen užaljen otrok, ki mu je gospod vzel najljubšo igračo. Del tega posla je, da te odpustijo in odkar sem profesionalni trener, s tem živim in nimam nobenih težav. Vzel sem si nekaj dni časa, ker sem mislil, da se bomo razšli na pameten in sporazumen način. A kot kaže, to preprosto ne gre. Moram povedati, da zavajajo javnost, saj sem dobil odpoved takoj, ko sem prišel iz Litve, iz krivdnih razlogov, ki jih ne bom našteval, saj bo treba epilog iskati na sodišču. Lahko pa rečem, da bi 90 odstotkov ljudi popadalo od smeha, ko bi slišalo tri točke, zaradi katerih so me odpustili. Zaradi njih ne želijo prevzeti nobene odgovornosti.
Prevzemate svojo?
Gašper Okorn je definitivno kriv, da je rezultat slabši od tistega, ki ga je nekdo pričakoval. Ocenjujem, da smo naredili dve napaki: ne bi si smeli dovoliti, da smo izgubili v Portorožu in doma s Šenčurjem. To je en razlog, da smo se razšli. Žal bo treba na sodišče, čeprav sem ponujal kompromis, ki pa je bil pogojevan s takimi stvarmi, da meji na najnižjo mogočo raven.
Vodstvo vam nekaj očita. Kaj so drugi razlogi za razhod, imate tudi vi kaj, kar očitate vodstvu?
Gotovo. Prva stvar je, da Gašper Okorn v Domžale ni pripeljal nobenega igralca. Trener ni kadroval niti za trenutek, razen pri Đorđu Leliću, ki pa sem ga že marca videl kot zamenjavo za lansko zgrešeno okrepitev Zacka Upshawa. Ker je bil Lelić všeč tudi lastniku, saj je bil MVP, statistika in zunanji videz igralca pa sta igrala edino vlogo, je bila to edina želja, ki sem jo izrekel in se je tudi izpolnila. Pri vseh drugih igralcih nisem imel možnosti. Kadroval je le Gerald Martens, ki je sestavil ekipo od prvega do zadnjega igralca.
"Domžale imajo predsednika, ki je to le na papirju. Nima nobenega vpliva, ne more biti tvoj sogovornik, nima nikakršne besede, je le podaljšana roka gospoda Martensa. Lahko samo kima. Je človek, ki je brez hrbtenice, ki se raje obrne v smer, v katero piha ugoden veter."
Vi bi jo torej povsem drugače?
Moj predlog je bil, da se od lanske ekipe zamenjata dva igralca oziroma trije, če se bo igralo tudi v tekmovanju višjega ranga. Lani smo imeli pozitivno zgodbo, tudi z ogromno sreče, ne bo se dogajalo vsak dan, da iz lige za obstanek prideš do polfinala. Nekateri smo to vedeli. Predlog je bil, da jedro ostane, a je bilo nemogoče. To je Martensova ekipa. Ščekić, Pelko, Morina niso bili igralci, ki jih je pripeljal on. Obseden je s tem, da se spozna na vse stvari, tudi na košarko, in to je največja napaka, ki se dogaja v Domžalah. Če bi dal svoj doprinos slovenski košarki s tem, da bi vlagal vanjo, naredil premike v marketingu, novih prijemih, v tem, da bi zgradil urejeno okolje in se počasi tudi sam učil košarke, bi bila to prava pot. V Domžalah se je tudi pred njim igrala dobra košarka, ni prišel sem kot mesija, ki bo vse razsvetlil.
Ampak ali nima lastnik na tudi pravico, da odloča o stvareh?
Kot trener zelo spoštujem hierarhijo. Povsod v tujini je bil glavni lastnik oziroma predsednik, potem športni direktor, trener in igralci. Klube, kot so Ventspils, Energa Czarny Slupsk ali posebej Lietuvos Rytas, v katerem sem bil, so vodili precej mogočnejši ljudje, vložki tam so bili v primerjavi z domžalskimi drug svet. Toda oni niso kupovali igralcev, niso klicali agentov, za to so imeli zaposlene ljudi, ki so jim zaupali. Seveda ne more trener reči "daj denar, da kupim nekoga", vse mora biti v dogovoru, tudi s kompromisi. Morda si je kakšen lastnik celo dovolil pripeljati enega igralca, ki si ga je zaželel, nikakor pa ne sedmih, osmih. S tem bi moral tudi prevzeti odgovornost. Razumljivo je, da ti gre glava, če sodeluješ pri sestavi in imaš slabe rezultate. Tu pa sem vodil nekaj, o čemer že od samega začetka nisem bil prepričan, da bo delovalo. Moja edina napaka je, da sem prepozno seštel vse skupaj. Že poleti sem videl, da bo po vsej verjetnosti nekaj hudo narobe, a sem se zavestno odločil, da ostanem.
Zakaj?
Ker sem bil prepričan, da bo po mesecu dni, če stvari ne bodo delovale, kot bi morale, predvsem pa ko bomo videli, kje vse bomo tekmovali, gospod Martens pripravljen poslušati in potegniti rošado, dodati kakšnega igralca. To se ni zgodilo in zgodba je šla v napačno smer.
Je še kakšen očitek, razen tega da niste sestavljali moštva?
Naslednja stvar je prenapihnjenost. Iz pozitivne lanske zgodbe, ko je ptič vstal iz pepela, se je vse skupaj napihnilo. Trener ni dal ene take izjave, vse so prihajale iz istega koridorja. In bile so brez vsakega smisla, v slogu imamo najboljšo ekipo v Domžalah zadnjih 20 let, to je ekipa državnih prvakov, ekipa MVP-jev. Iz tedna v teden je šel v take ekstreme, da se je v Sloveniji Helios spremenil iz simpatične v najbolj nesimpatično ekipo, ki je nihče ne mara, proti kateri je vsak še bolj motiviran. Nihče ga ni mogel ustaviti, vse, ki smo ga svarili, naj bolj realno oceni stvari, je označil za strahopetce, "jokice", tiste, ki si ne upamo povedati na glas. Ste morda kje zasledili prenapihnjeno izjavo predsednika Tajfuna ali trenerja Mihevca? Nikjer, to je mogoče le tukaj. Zgodba Tajfuna, ki ga sam podcenjuje in ga označuje za vaško ekipo, je povsem drugačna. Zadržal je jedro ekipe, pripeljal le dva, tri dodatke, vsi so zadetek v polno, in poglejte rezultat v ligi ABA. Proračun je sicer večji kot v Domžalah, to je treba razčistiti, da ne bo kdo mislil, kako velikanska so vlaganja v Heliosu. Naš najbolje plačan igralec ni niti blizu prvemu igralcu Šenčurja, pozor, Šenčurja, ne Šentjurja.
"Takrat sem moral postaviti ultimat, na katerega je Martens navidezno pristal, a je prevelik egocentrik, da bi bil pripravljen na kakršenkoli kompromis. To je vzel kot moj udarec njemu, na napad nanj. Od takrat je bila moja usoda zapečatena."
Mar ni tako, da si vsak igralec želi v Helios, kjer se cedita med in mleko?
Plačilna sposobnost 15. v mesecu v Heliosu obstaja, to drži. Tisto, kar je dogovorjeno, je izplačano. Da pa bi govorili o proračunu, ki bi bil vsaj blizu tistemu, ko ga je vodil Zmago Sagadin, ali pa pred tem? Lepo vas prosim! Ne bom povedal točne številke, a brez zveze je primerjati proračun z Zlatorogovim ali Tajfunovim, da Olimpije in Krke sploh ne omenjam.
Ali niste vsega tega o Martensu vedeli že januarja, ko ste prišli?
Določene stvari sem vedel, saj sem se pozanimal. A prišel sem, ko je bil definitivno mogoč napredek. Bil je prostor za rast. Trdim, da ima zdaj Jakša Vulić zelo malo prostora za rast, ker ta ekipa ni slabo delovala, ker je bil trener Gašper Okorn. To vedo vsi, tako igralci kot menedžment. Res pa je, da se zdaj ne bo več igrala Evropa, da bo razpored lažji. Takrat sem marsikaj vedel, a je bilo drugače in ni bila težava, ko sem hotel pripeljati Gezima Morino, nihče ni spraševal za statistiko. Ko sem prišel v Domžale, sta gospoda Martens in Klavžar bleda sedela v pisarni, ker nista vedela, kaj bi. Takrat sta bila pripravljena na vsak kompromis, ki ga je kdo predlagal. Vprašali so me, ali je v redu, da pride Jure Pelko, nič nista imela proti, da pride Ščekić, čeprav ga je izbral trener. Nisem vedel, da gre lahko zgodba v tak ekstrem. Vse bi bilo drugače, če Helios lani ne bi spisal take zgodbe. To je bilo enkrat v 25 letih in spet bo treba nekaj časa čakati na to. Vsi razen enega to vemo. Mislil je, da je to bum, in ni se ga več dalo ustaviti. Šlo je v ekspanzijo brez nadzora, takrat se je začel kazati pravi obraz. Tisti, o katerem so v Domžalah govorili že, ko je prevzel klub. "One way" (enosmerno, op. p.), to bo tako, tisto tako. Kompas se je takrat izgubil. Bolj si ga opozarjal, da se bo vse vrnilo kot bumerang, slabše je bilo. Po letu dni in pol se je postavil v položaj, da ve več kot vsi, ki v košarki delajo leta in leta. Napadal je KZS, čeprav so ga svarili, naj stvari izpelje bolj diplomatsko. Tudi jaz se strinjam z nekaterimi idejami, ki jih želi uveljaviti v slovenski košarki, a ne na tak način, ko je šel v vojno.
Zakaj niste takrat, ko ste videli, da igralce izbira le on, izstopili iz zgodbe?
Povedal bom odkrito: na začetku je bilo videti, kot da bo obstajal vsaj delni kompromis. Ponudil sem, da bi ostala lanska ekipa, Đorđe Lelić kot menjava za Upshawa, poišče se menjava za Majoka, to je recimo Čakarun, na štirici se Morini pripelje pomoč, recimo Zagorac. To bi bila ekipa, ki bi lahko igrala ligo ABA in Evropo. Če se igra samo slovensko ligo, pripeljemo samo Lelića, kdo je drugi center, niti ni tako pomembno, če bi ostal Ščekić. Potem se je zgodil Cohn, Ščekić je bil kar naenkrat predrag. Na mizi smo imeli pogodbo, ki jo je podpisal Salih Nuhanović, 210 centimetrov visok slovenski center, ki je igral v tujini. Trdim, da bi bil prava stvar, stal bi toliko kot zdaj prvi center. To ni številka, ki jo ima recimo Smiljan Pavič v Šenčurju. A je nekdo pet minut pred dvanajsto rekel, da se ta pogodba ne bo podpisala. Ker pač nima dobre statistike in ni videti v redu. Toliko o tem. Poleti sem bil večkrat na tem, da se tega ne bi šel več. A imel sem podpisano pogodbo in bi jo moral prekiniti, poleg tega sem vseskozi mislil, da je vsak normalen človek, ko vidi, da nekaj ne deluje, dovzeten za to, da se nekaj spremeni. A sem se uštel.
Posebej se je zapletlo pri Travisu Cohnu.
On je bil jabolko spora. Tu je prišlo do hudega zapleta. Bil sem zelo proti temu, da bi Pelko odšel. Moral bi ostati, a je prišel Cohn, ker se je lastnik zaljubil vanj v ligi za obstanek, ko je dal Šenčurju 32 točk. Ko je igral proti Heliosu in ga je kril Luka Vončina, ki je seveda za nekatere povsem neatraktiven in nepomemben člen v Domžalah, Cohn ni pokazal veliko. A treba ga je bilo pripeljati za vsako ceno. On je MVP, superzvezda, prepričljivo najbolj talentiran tujec, ki je kadarkoli bil v Domžalah, če ponovim njegove besede. Dodal bom to: v Sloveniji je bilo v 20 letih na stotine igralcev tipa Cohn, ki niso dali nobene dodane vrednosti naši košarki. Osebno nimam nič proti njemu, a gledam profesionalno in vem, da ni spadal v Domžale, menedžment ga je 'forsiral', hotelo se ga je umetno ustvariti kot liderja. Dajal sem ga v prvo peterko, mu dajal podporo, dokler ekipa ni stopila na drugo stran. Moral sem se odločiti med enajstimi in enim. Mislil je, da je prišel razsvetlit vse druge, češ, on je tisti, ki bo glavni. Imel je to možnost, lahko pa si pogledate statistiko. Tu je neposredna napaka gospoda Martensa. Norčuje se iz vse Evrope. Vsi agenti, trenerji so spregledali Cohna, le on ga ni. Bil je v drugi diviziji lige NCAA, dvakrat je za kratek čas poskušal v razvojni ligi NBA, odšel na Islandijo, od tam k eni najslabših ekip na Cipru in nato k Elektri, ki je imela izkupiček 0-21. Potem pa v Domžale, kjer naj bi bil prva violina, superzvezda. Nekaj tu ne gre skupaj.
Ste skušali vse to povedati Martensu že prej?
Prvič sem glas povzdignil že v pripravljalnem obdobju, a je Cohnu dal novo možnost. Slednji je res nekaj skušal spremeniti. Od trenerja se je zahtevalo, da stopi v garderobo in igralcem govori: 'Imejmo se radi, med nami je kemija, smo družina.« Tega trener ne more narediti, to gre samo od sebe. Lani je v garderobo stopil Ščekić in v trenutku je bil magnet, ki je vse privlačil k sebi. Vse je pokalo od pozitivne energije, vsi so tičali skupaj. Letos pa so sedeli vsak v svojem kotu. Distancirali so se od nekoga, česar trener ne more rešiti. To sem mu skušal dopovedati. Potrudil sem se na vso moč in nič nimam proti Cohnu, je pa smešno, da se je dajalo tako prednost nekomu in zaradi enega imena zastavilo ves Helios. Ko je prišlo do končnega kolapsa, ko nisem več vedel, kaj naj, sem moral postaviti ultimat, na katerega je Martens navidezno pristal, a je prevelik egocentrik, da bi bil pripravljen na kakršenkoli kompromis. To je vzel kot moj udarec njemu, na napad nanj. Od takrat je bila moja usoda zapečatena.
"Ker je bil Lelić všeč tudi lastniku, saj je bil MVP, statistika in zunanji videz igralca pa sta igrala edino vlogo, je bila to edina želja, ki sem jo izrekel in se je tudi izpolnila. Pri vseh drugih igralcih nisem imel možnosti. Kadroval je le Gerald Martens, ki je sestavil ekipo od prvega do zadnjega igralca."
Je res prišlo do fizičnega obračunavanja med Cohnom in še enim igralcem?
To je tako ali tako težko skriti. Incident se je zgodil na hodniku v polčasu tekme, okrog so bili igralci nasprotne ekipe.
Helios ni le Martens, kaj je o vsem menil predsednik Aleš Klavžar?
Poleti sem večkrat razmišljal o tem, da gredo stvari v povsem napačno smer in pomoč iskal pri predsedniku, ker sem pač mislil, da kljub vsemu ima besedo. A on preprosto ni sogovornik, nima nobene moči. Domžale imajo predsednika, ki je to le na papirju. Nima nobenega vpliva, ne more biti tvoj sogovornik, nima nikakršne besede, je le podaljšana roka gospoda Martensa. Lahko samo kima. Je človek, ki je brez hrbtenice, ki se raje obrne v smer, v katero piha ugoden veter, je le še en žebelj več v domžalsko krsto. Po eni strani ga razumem, drži se svoje bilke. Potem vso svojo slabo voljo, ker nima nobene besede, daje ven na slab način. Ukinjena je tudi funkcija športnega direktorja, Ladivoj Gorjan v Domžalah praktično nima več nikakršne vloge, ne vpraša se ga za mnenje. Tu je težava, vtikanje v športni del. Ne obstaja hierarhija, najbolje bi bilo, da bi gospod Martens kakšen teden še vodil treninge in se morda začel spoznavati tudi s pick'n'rollom ali čim podobnim. Je klasičen statistik, a statistika marsičesa ne pokaže. Je v njej zajeto, ali igralec igra obrambo, ali je timski igralec, kakšen je karakterno, kako se dozove v stresni situaciji? Ogromno kategorij je, ki se jih v današnjem svetu da preveriti v sekundi, informacije krožijo. Malokatera stvar ostane skrita. A tega v Domžalah nikogar ne zanima. Jih pa številke. Da ne bo pomote, Martens ima vizijo in nekatere dobre ideje. A pri vtikanju v športni del, v tisto, kar se dogaja na parketu, bi lahko sklepal kompromise. Potem bi se zgodba lahko izpeljala drugače.
Kaplja čez rob je bilo angažiranje Vuka Malidžana.
Da. Izvedel sem v Frankfurtu na letališču, ko smo se vračali iz Litve. Vedeli so, da bom po vsej verjetnosti počil, se preostro odzval. Nič nimam proti njemu, a neke meje morajo obstajati.
Če se ne bi zgodil Malidžan, mislite, da bi lahko speljali zgodbo vso sezono?
Ne. Tako ali tako sem bil po tem, ko sem posredoval, da je Cohn šel, odpisan. Treba je bilo le počakati pravi trenutek. Mislim, da je bilo to pripravljeno že prej, zmaga nad Turowom jim je le podrla načrte. Vprašanje je, kaj bi bilo, če bi zmagali še v Litvi.
Ste med igralci čutili podporo?
Da. Upam si trditi, da ni bilo nikakršnega bojkota. Vsi smo držali skupaj. Igralci so si vsakič želeli zmag, dajali so maksimum. Vprašanje je le, do kam seže naša kvaliteta. Čudežnega preskoka ni, tvoj top do nekam nese.
