- Jurij Završnik: Stalinov dekret za Olimpijo
- Slavko Kotnik, Zoran Martić in Saša Dončić o (pre)zgodnjem izpadu
V navalu jeze, ker se pogreza še ena nekdaj uspešna slovenska športna blagovna znamka, bi to lahko bila osmrtnica. Konec kluba. Je udarec lahko hujši? Bržčas je to vendarle pretirana ocena, navsezadnje je podcenjevalna do Domžalčanov, ki se trudijo po svojih močeh in so udeleženci končnice lige Telemach, obenem je zasedba zmajev v tej sezoni povprečna in povsem premagljiva na domačem prizorišču. V Stožicah pravijo, da sta dva poraza s Helios Sunsi velika sramota, ki pa na prihodnost kluba ne bi smela vplivati. Mar res?
Krivulja zeleno-belih je že dlje časa obrnjena navzdol. No, morda se tu ali tam – v sezoni 2010/11, ko jih je Zdovc odpeljal med najboljših 16 evrolige – malenkost dvigne, zato pa včasih skoraj s prostim padom zgrmi strmo navzdol. V četrtek denimo kar v globok prepad. Ta nesrečna zgodba Uniona Olimpije je seveda večplastna, o njej pa je bilo prelitega že ogromno črnila. Člani zlate generacije najprej kluba AŠK, ki se je leta 1967 preimenoval v Olimpijo, današnjo podobo zmajev bržkone gledajo zgroženi z ogromnim cmokom v grlu.
Nekdaj šestkratni jugoslovanski prvak in od osamosvojitve dalje, ne le serijski slovenski prvak, ampak v sezoni 1993/94 tudi zmagovalec Evropskega pokala, od veličastnega rimskega zaključnega turnirja evrolige pa stalni član elitne skupine evropskih klubov, je postal povprečnež iz regije in nič več od tega. Sicer ne gre kar povprek streljati s topovi in si zatiskati oči ob dejstvu, da Ljubljančani že več kot desetletje plačujejo visok davek zaradi razkošnega življenja pred tem.
Nikoli v celoti pojasnjena zgodba okoli domnevno spornega vodenja predvsem trenerja–managerja Zmaga Sagadina in direktorja Rada Lorbka, ki sta skupaj s takratnim predsednikom Jožetom Mermalom poskrbela za sebe in za druge. Za petičneže na majhni in sila neugledni tivolski vip tribuni, za armado navijačev, ki je po več ur stala v vrsti in potrpežljivo čakala na vstopnice za evroligaški spektakel in za igralce – številne mlade in izjemno nadarjene košarkarje, ki so kar sami prek svojih agentov trkali na tivolska vrata.
Jasno je, da je ljubljanski klub, ki je do neke mere (včasih bolj, včasih manj) tudi politični klub, torej prek državnih podjetij odvisen od političnega utripa v državi, zavil v slepo ulico zaradi slabega gospodarjenja vodstvene garniture pred prelomno sezono 2002/03, jasno pa je tudi to, da nasledniki Sagadina in Lorbka kluba niso znali rešiti, mlinskega kamna mu niso znali sneti z vratu, ta je tudi z nespametnim vodenjem iz leta v leto postajal vse težji in težji.
Produkcija igralcev je zastala, mladi in nadarjeni košarkarji so se začeli na široko izogibati zmajevemu gnezdu, v začaranem krogu pa je klub začel popuščati tudi pri doseganju tekmovalnih ciljev. Zdaj že šest let zapored čaka na naslov državnega prvaka, dobesedno caplja za Novomeščani, v regiji že dolgo več ne kroji vrha lestvice, na evropskem prizorišču pa je, ne le izgubila mesto v evroligi, ampak tudi v drugorazrednem evropskem pokalu nastopila s posebnim povabilom.
Klub bo v naslednjih mesecih doživel kar nekaj sprememb. Junija je na sporedu volilna skupščina, ki naj bi prinesla novega predsednika oziroma naslednika Janija Möderndorferja. Ta ni več na isti valovni dolžini z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem, ki ob negotovosti glede nadaljevanja sodelovanja z večjimi sponzorji ostaja praktično edina rešilna bilka za obstoj kluba.
Hkrati se bo močno prevetrila tudi igralska zasedba. Klub je dan po domžalskem porazu s svoje spletne strani izbrisal vse košarkarje razen Paola Marinellija, Gregorja Hrovata, Blaža Mahkovica, Vasilija Vučetića in Alena Omića. "Zagotovo je treba najprej prespati to razočaranje, nato pa potegniti določene poteze. Že nekaj časa skupaj s pokrovitelji delamo na prihodnosti kluba. Počasi sestavljamo ekipo za naslednjo sezono, ki bo, kot kaže trenutni finančni položaj, temeljila na mladih domačih igralcih," je dejal direktor kluba Matevž Zupančič, ki mora v teh dneh odgovarjati tudi za obnašanje in sporne izjave igralcev ter trenerja Memija Bečirovića po tekmi.
Igralci so se skoraj zapletli v incident na parketu, v drobovju domžalskega Komunalnega centra pa še dolgo bentili, skakali po hodnikih in iskali krivce za njihov poraz. A krivci so sami, dvakrat so izgubili z realno slabšim moštvom. Za to niti po slučaju ni kriva domnevno sporna osebna napaka domnevno izkušenega Marka Marinovića. Frustracija, nemoč, zlom.
