Lani poleti je bil prepričan, da bo prav s prestopom v Maribor naredil dober in pomemben korak naprej, a se je ta zgodba končala klavrno. "Preprosto se vse skupaj ni izšlo. Ker niso plačevali obveznosti, smo sporazumno prekinili pogodbo. Zelo mi je žal, ker menim, da smo pred začetkom sezone imeli zelo dobro ekipo, dobro trenirali, dobro tudi začeli sezono, potem pa preprosto stvari niso šle v pravo smer. Bolje za obe strani je bilo, da se ta zgodba konča," pravi Morina, ki je Štajersko zapustil v začetku februarja, čeprav so ga v klubu takrat še želeli zadržati, da jim pomaga v boju za obstanek. "A tega nisem mogel sprejeti. Nisem se več videl tam, mislil sem, da je boljše zame in zanje, da se razidemo."
Čeprav je imel v Mariboru najboljše statistične številke v dosedanji karieri, ni zadovoljen z nekajmesečno epizodo v vijoličastem dresu. "Na koncu se je to izkazalo za slabo odločitev. V Maribor sem šel, da bi bil tam eden glavnih igralcev, da bi imel veliko vlogo, a se ni izkazalo tako. Iz napak se učimo. Ni mi sicer žal, da sem odšel, veliko sem tudi odnesel in bolje spoznal samega sebe. Bile so tudi dobre strani. Vedno, ko se ti zgodi nekaj slabega, se več naučiš, kot pa takrat, ko se ti zgodijo dobre stvari. Čeprav je bil z igralskega vidika to morda korak nazaj, lahko rečem, da sem iz tega izšel samo močnejši," je prepričan 22-letni krilni center, ki se ne želi ozirati nazaj, ampak gledati le naprej. A smo ga vseeno prosili, da še malo bolj osvetli, zakaj v Mariboru ni bilo tako, kot je pričakoval.
V KOTU NI VELIKO KORISTI OD MENE
Začel je pri trenerju Dejanu Gašparinu, ki je ekipo vodil do februarja. "V bistvu z njim nikoli nisva imela nobenega konflikta, imela pa sva veliko sestankov, saj ni bilo težko videti, da moje predstave niso bile zadovoljive niti zame niti za klub. Trenerju sem povedal, kaj mislim, da je narobe, enako je storil on. Bile so tudi stvari, pri katerih se nisva strinjala. Mislim, da kot visok igralec ne morem veliko narediti, če ne dobim žoge. Nisem organizator igre, da bi imel žogo v svojih rokah, nekdo mi jo mora podati. Nisem tudi igralec, ki gleda le nase, rad podajam, v tem uživam, a mislim, da imam tudi sposobnosti, sploh v slovenski ligi, narediti dobre stvari tako pod košem kot zunaj rakete. Če le stojim v kotu in praktično spremljam tekmo, ni veliko koristi od mene in tako bi bilo s katerimkoli igralcem na svetu," je dal vedeti, da ni bil zadovoljen z vlogo, ki mu jo je namenil trener.
V KOTU NI VELIKO KORISTI OD MENE
Začel je pri trenerju Dejanu Gašparinu, ki je ekipo vodil do februarja. "V bistvu z njim nikoli nisva imela nobenega konflikta, imela pa sva veliko sestankov, saj ni bilo težko videti, da moje predstave niso bile zadovoljive niti zame niti za klub. Trenerju sem povedal, kaj mislim, da je narobe, enako je storil on. Bile so tudi stvari, pri katerih se nisva strinjala. Mislim, da kot visok igralec ne morem veliko narediti, če ne dobim žoge. Nisem organizator igre, da bi imel žogo v svojih rokah, nekdo mi jo mora podati. Nisem tudi igralec, ki gleda le nase, rad podajam, v tem uživam, a mislim, da imam tudi sposobnosti, sploh v slovenski ligi, narediti dobre stvari tako pod košem kot zunaj rakete. Če le stojim v kotu in praktično spremljam tekmo, ni veliko koristi od mene in tako bi bilo s katerimkoli igralcem na svetu," je dal vedeti, da ni bil zadovoljen z vlogo, ki mu jo je namenil trener.
Glede na to, kar je opisal, je imel podobne težave kot v Phoenixu Goran Dragić ... "Nekako tako," se je nasmehnil tej primerjavi. "Žal mi je, ker je trener verjetno imel drugo filozofijo, a poznal me je, vedel, kakšen tip igralca sem, in menim, da si vsak trener ob gradnji ekipe skuša čim bolj prilagoditi igralce, ki mu najbolj ustrezajo. Svojega načina igre ne morem spremeniti, sem, kar sem, in igral bom za trenerje, pri katerih se bom v njihovem sistemu dobro počutil," mu še zdaj ne gre v glavo, kako to, da ga trener Gašperin ni drugače, po njegovem mnenju precej bolje uporabil.
Eni imajo že na začetku srečo in se znajdejo v pravih okoljih, v pravem položaju ob pravem času, ter uspejo, drugi pa potrebujejo nekaj slabih odločitev in nekaj let, da jim uspe, ali pa morda sploh ne.
In to kljub temu, da je bil prav on tisti, ki ga je pripeljal v Maribor. "Saj zato mi je bilo vse skupaj še bolj čudno. On je bil razlog, da sem odšel tja. Z njim imam sicer še vedno dober odnos, zdaj je trener v domžalski Lastovki in se velikokrat vidiva. Nisva skregana, preprosto pa mi je žal za to, kar se je zgodilo, saj menim, da smo imeli ekipo za ligo za prvaka. Take stvari se v košarki pač dogajajo, velikokrat se zgodi, da se igralec, ki je bil pripeljan kot nosilec, ne znajde v sistemu. Mislim, da je košarka prav zato zanimiva, ker nikoli ne veš, kaj bo," je o odnosu z nekdanjim trenerjem povedal Morina.
ČE BI OSTAL, NE BI BILO VIDETI DOBRO
Ko se je Gašperin poslovil še pred Morino, je slednji igral več, a nato vseeno kmalu tudi on zapustil štajersko prestolnico. "Mislim, da sem s svojimi predstavami takrat dokazal, da bi bil že prej lahko boljši. Toda položaj v Mariboru je bil preprosto tak, da je bilo zame bolje, da grem. Nismo imeli na voljo dvorane Tabor, trenirali smo le enkrat dnevno, in ljudem v klubu sem dejal, da sem mlad igralec in moram trenirati. Opazil sem, da moja forma iz dneva v dan pada. Če bi tam še ostal, čez nekaj časa ne bi več bilo videti dobro, zato sem se odločil, da se vrnem v Helios, kjer se res dobro trenira in so razmere odlične," je pojasnil, zakaj je tudi on dokončno dvignil sidro v Mariboru.
Odšel je tja, kjer mu je vse najbolj domače, v Helios Sunse, pri katerih je preživel že prejšnji dve sezoni. "Ko sem prišel v Helios, mi je trener Okorn, s katerim še nisva sodelovala, povedal, kaj pričakuje od mene. Potreboval sem nekaj časa, da se privadim na ekipo. Malo mi je bilo težko, ker sem na začetku do Ščekićevega prihoda veliko igral tudi na položaju petice, česar v zadnjih letih nisem tako vajen, a vsak igralec se mora prilagoditi ekipi. Ta me je takrat potrebovala na tem položaju in skušal sem dajati maksimum. Bile so prednosti, tudi slabše strani, zdaj pa gre vse na pravo pot," je zadovoljen v Domžalah.
ČE BI OSTAL, NE BI BILO VIDETI DOBRO
Ko se je Gašperin poslovil še pred Morino, je slednji igral več, a nato vseeno kmalu tudi on zapustil štajersko prestolnico. "Mislim, da sem s svojimi predstavami takrat dokazal, da bi bil že prej lahko boljši. Toda položaj v Mariboru je bil preprosto tak, da je bilo zame bolje, da grem. Nismo imeli na voljo dvorane Tabor, trenirali smo le enkrat dnevno, in ljudem v klubu sem dejal, da sem mlad igralec in moram trenirati. Opazil sem, da moja forma iz dneva v dan pada. Če bi tam še ostal, čez nekaj časa ne bi več bilo videti dobro, zato sem se odločil, da se vrnem v Helios, kjer se res dobro trenira in so razmere odlične," je pojasnil, zakaj je tudi on dokončno dvignil sidro v Mariboru.
Odšel je tja, kjer mu je vse najbolj domače, v Helios Sunse, pri katerih je preživel že prejšnji dve sezoni. "Ko sem prišel v Helios, mi je trener Okorn, s katerim še nisva sodelovala, povedal, kaj pričakuje od mene. Potreboval sem nekaj časa, da se privadim na ekipo. Malo mi je bilo težko, ker sem na začetku do Ščekićevega prihoda veliko igral tudi na položaju petice, česar v zadnjih letih nisem tako vajen, a vsak igralec se mora prilagoditi ekipi. Ta me je takrat potrebovala na tem položaju in skušal sem dajati maksimum. Bile so prednosti, tudi slabše strani, zdaj pa gre vse na pravo pot," je zadovoljen v Domžalah.
Nisem organizator igre, da bi imel žogo v svojih rokah, nekdo mi jo mora podati. Nisem tudi igralec, ki gleda le nase, rad podajam, v tem uživam, a mislim, da imam tudi sposobnosti, sploh v slovenski ligi, narediti dobre stvari tako pod košem kot zunaj rakete.
Prvič ga je tja pripeljal Zmago Sagadin po evropskem prvenstvu mlajših članov leta 2012, na katerem je bil, prav tako pod Sagadinovim vodstvom, v naši izbrani vrsti eden tistih, ki so pokazali največ. Šele po prihodu v Helios je njegova kariera dobila obrise, ki bi jih morala vsaj kakšni dve leti prej. Tega se tudi sam dobro zaveda.
PONUDBO EFESA BI DANES SPREJEL
"Do zdaj sem imel nekaj slabih odločitev v svoji karieri. Če bi čas lahko zavrtel nazaj, bi veliko stvari storil drugače. Ko sem bil v Olimpiji, sem imel ponudbo Efesa, a jo kot mladinec zavrnil, zdaj pa bi jo gotovo sprejel. Veliko stvari bi naredil drugače. Košarke še nisem poznal tako, kot jo zdaj, tudi v slovenski košarki o marsičem zdaj vem precej več in marsičesa bi se lotil drugače," pravi Morina, ki je še rosno mlad prišel v Olimpijo, ta pa ga je nato med drugim posojala v Škofjo Loko in na Polzelo.
"Ne verjamem, da sem takrat iz sebe izvlekel maksimum. Nič nimam proti obema okoljema, a preprosto je tako, da ko greš iz dobrega kluba nekam kot posojen igralec, hitro kar pozabijo nate. Nikogar ne zanima preveč, kako se tam razvijaš, kaj se dogaja s teboj, kako se trenira, kako igraš. In to ni prav. Najbolj pomembna stvar pri mladem igralcu je trening. Ko zdaj pogledam nazaj, bi velikokrat kaj naredil drugače," se je kar z malce grenkobe ozrl v preteklost, vseeno pa ne izgublja upov, da bo njegova kariera dobila konkretnejše razsežnosti in da vsi vlaki še niso zamujeni.
"Vsak igralec ima svojo pot. Eni imajo že na začetku srečo in se znajdejo v pravih okoljih, v pravem položaju ob pravem času, ter uspejo, drugi pa potrebujejo nekaj slabih odločitev in nekaj let, da jim uspe, ali pa morda sploh ne. V košarki se ti mora veliko 'poklopiti', ob tem da veliko delaš. Upam, da bom še kdaj dobil priložnost igrati kakšno višjo ligo in se tam dokazati," je v optimističnem tonu končal prijazni mladenič.
PONUDBO EFESA BI DANES SPREJEL
"Do zdaj sem imel nekaj slabih odločitev v svoji karieri. Če bi čas lahko zavrtel nazaj, bi veliko stvari storil drugače. Ko sem bil v Olimpiji, sem imel ponudbo Efesa, a jo kot mladinec zavrnil, zdaj pa bi jo gotovo sprejel. Veliko stvari bi naredil drugače. Košarke še nisem poznal tako, kot jo zdaj, tudi v slovenski košarki o marsičem zdaj vem precej več in marsičesa bi se lotil drugače," pravi Morina, ki je še rosno mlad prišel v Olimpijo, ta pa ga je nato med drugim posojala v Škofjo Loko in na Polzelo.
"Ne verjamem, da sem takrat iz sebe izvlekel maksimum. Nič nimam proti obema okoljema, a preprosto je tako, da ko greš iz dobrega kluba nekam kot posojen igralec, hitro kar pozabijo nate. Nikogar ne zanima preveč, kako se tam razvijaš, kaj se dogaja s teboj, kako se trenira, kako igraš. In to ni prav. Najbolj pomembna stvar pri mladem igralcu je trening. Ko zdaj pogledam nazaj, bi velikokrat kaj naredil drugače," se je kar z malce grenkobe ozrl v preteklost, vseeno pa ne izgublja upov, da bo njegova kariera dobila konkretnejše razsežnosti in da vsi vlaki še niso zamujeni.
"Vsak igralec ima svojo pot. Eni imajo že na začetku srečo in se znajdejo v pravih okoljih, v pravem položaju ob pravem času, ter uspejo, drugi pa potrebujejo nekaj slabih odločitev in nekaj let, da jim uspe, ali pa morda sploh ne. V košarki se ti mora veliko 'poklopiti', ob tem da veliko delaš. Upam, da bom še kdaj dobil priložnost igrati kakšno višjo ligo in se tam dokazati," je v optimističnem tonu končal prijazni mladenič.
