Diamantidis še najmanjši problem

Ste proslavili uspeh na atenskem derbiju?
Ne, stalno igramo težke tekme, tako si utrujen, da samo čakaš, da prideš domov. Prav tako ni še nič narejeno, nič osvojeno, samo zmagali smo na pomembni tekmi, zaradi česar smo seveda veseli. Košarkarji AEK-a so dobro igrali, Jure jih je dobro pripravil. Na srečo smo na koncu zadeli nekaj metov, oni jih niso in zmaga je bila naša, mislim, da zasluženo.

Ste z Zdovcem kaj govorili?
Videla sva se dvakrat, dejstvo je, da nimava veliko časa. Izmenjala sva si nekaj besed, tudi telefonski številki. Zdaj, ko imamo tri tekme zapored doma, se bova skušala uskladiti in se sestati na kakšni kavi ali večerji.

Se je v igri AEK-a že videlo Zdovčevo delo?
Da, opazi se. Gledali smo prvo tekmo, ki jo je vodil praktično dva dni po prihodu, zdaj pa se je že videl napredek v igri AEK-a, ki igra zelo agresivno, tudi individualno so igralci boljši. Dobro so se pripravili na nas, imeli so deset dni časa. Mi smo po evroligaški tekmi v Istanbulu prejšnji teden imeli težave, tam smo bili ujeti na letališču. Vse to se je poznalo, ampak na koncu smo ujeli ritem in pokazali našo agresivnost, ki je nujno potrebna za uspeh.

Se lahko tekma z AEK-om vsaj približno primerja s tekmo z Olympiakosom?
Ne, to še vedno ne. AEK je zadnja leta padel in ga ni na najvišjih mestih. Je pa bilo v nedeljo vseeno neverjetno vzdušje, dvorana OAKA je bila skoraj polna. Bila je res lepa tekma, vseeno pa to ni primerljivo s tistim, ko igramo z rdečimi.

V prvenstvu ste zelo uspešni, v evroligi pa ste imeli več težav, posebej na začetku.
Da, malo so nas iz ritma vrgle poškodbe. Zelo nam je manjkal Papas, ki se počasi vrača, fizično pa še ni dovolj pripravljen. To se je poznalo, ob tem je bil Sale (Saša Đorđević, op. p.) z reprezentanco, vsi pa vemo, koliko pomeni, če prvi trener je zraven oziroma če ga ni. V evroligi smo imeli nekaj spodrsljajev, ki pa so normalni, saj je ekipa skoraj povsem nova in je nov trener. Potrebovali smo kar nekaj časa, da smo se spoznali.

Ali je bila panika, ko ste po šestih krogih evrolige imeli le dve zmagi?
Ne, vsi vedo, da je za uspeh potreben čas, zato ni bilo nervoze.

Kam merite v evroligi?
Gremo korak za korakom. Če smo zdravi, potem imamo konkurenčno ekipo, ki se lahko kosa z vsemi in se nam nikogar ni treba bati. Imamo tihe cilje, veliko pa bo odvisno od tega, ali bomo popolni.

Koga vidite med favoriti?
Klasika, ekipe, ki se bodo borile za zaključni turnir, so CSKA, Real, Barcelona, Fenerbahče in tako dalje. Nima smisla naštevati, precej ekip je, ki lahko pridejo na zaključni turnir, in še nekaj takih, ki presenečajo, letos bo izjemno zanimivo.

Lahko v Grčiji kdo prepreči finale DP med vami in Olympiakosom?
Zanimivo je, da bomo v finalu pokala igrali z drugoligašem, že to pove, da je mogoče vse. Za zdaj smo brez poraza, Olympiakos je izgubil le z nami, toda dvakrat ali trikrat smo se res srečno izvlekli. AEK je pripeljal Jureta in bo le še napredoval, PAOK ima dobro ekipo, igra zelo dobro košarko. Ni tako, kot je morda videti na papirju.

Kako ste zadovoljni s svojo vlogo? Kako ste se znašli v velikem Panathinaikosu?
Super je. Po začetnem šoku, ko spoznavaš, kako v zakulisju vse deluje, sem zdaj povsem vpeljan v ritem in lahko rečem, da kar uživam. Sicer je res zelo naporno, sploh ker imam pravzaprav dvojno funkcijo. Sem pomočnik, poleg tega kot desna roka pomagam našemu direktorju Papadopulosu.

Pa je tako, kot ste si predstavljali, ali je vseeno kaj drugače?
Je podobno. Že od začetka mi je bilo bolj ali manj jasno, kaj me čaka, saj sem zadnja tri, štiri leta svoje kariere sodeloval z očetom, mu pomagal, on meni, ter se pripravljal na prestop v te vode. Je naporno, še dosti bolj, kot sem si mislil, saj si od jutra do večera v dvorani in se ukvarjaš z vsem mogočim. Ne razmišljaš le o sebi in tem, kaj bi lahko izboljšal, je dosti bolj zapleteno, kot je videti.

Kakšno vlogo imate v Đorđevićevem štabu kot pomočnik?
Najbolj sem odgovoren za individualni skavting igralcev. Dobra stvar pri Saletu je, da upošteva mnenje vseh nas, tako pred treningom kot med tekmo. To me najbolj veseli, čeprav seveda nimam izkušenj kot trener, velikokrat vzame v obzir tudi moje mnenje in mi na tak način daje vedeti, da razumem stvari, da dobro delam. Imamo super ekipo, trenerski štab. Ni prvega pomočnika, drugega, petega, Sale ne deli in ne dela razlik, vsi smo štab in vsak vedno pove svoje.

Kako pa so vas sprejeli igralci, z Diamantidisom sta recimo vrstnika?
To je še najmanjši problem. Vsi so me enkratno sprejeli, s spoštovanjem. Ni nikakršnega izkoriščanja tega, da smo bili nekoč soigralci. Moj pristop je sicer drugačen, kot če bi bil klasičen trener, kar je normalno, saj smo si le delili garderobo in skupaj preživeli marsikaj, ampak fantje so res enkratni in glede tega ni nikakršnih težav.

Slovensko košarko še kaj spremljate?
Spremljam ligo ABA, čeprav je malo časa. Spremljam rezultate, morda kakšno tekmo po televiziji, to pa je to. Moram priznati, da Krke ali Olimpije še nisem videl igrati.

Ste se z družino že povsem ustalili v Atenah?
Družina je »leteča«. Ravno zdaj je bila mesec dni pri meni. Na srečo v šoli razumejo položaj, tako da se otroka šolata doma in vse opravljata prek spleta. Zdaj bodo nekaj časa v Sloveniji, potem pa spet pridejo nazaj.

Kako se sicer živi v Atenah?
Živi se povsem normalno, vse je bolj ali manj kot prej. Kriza sicer se opazi, vidi se, da je politični položaj težek, tega se vsi zavedajo. Stvari, kot je recimo omejena vsota denarja v obtoku, otežujejo življenje, a na koncu se vedno nekako najde sistem, s katerim se da normalno živeti. Vse je v redu.