Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Primož Salmič
Primož Salmič
01.03.2015 07:29:16
Deli članek:

Sašo Filipovski: Ljudje ne vedo, kaj se dogaja znotraj Olimpije

Arsen Perić

Odkar se je konec aprila leta 2013 po porazu z Mariborom v slovenskem državnem prvenstvu razšel z Unionom Olimpijo, o Sašu Filipovskem vse do lanskega poletja praktično ni bilo slišati.

Pa še takrat ni šlo za novico o morebitnem prevzemu novega kluba, pač pa o tožbi kluba iz Stožic zaradi neizplačanih obveznosti. Zadnje mesece je spet na košarkarskem radarju, novembra je sedel na klop poljskega podprvaka Stelmet Zielone Gore, v katerem direktorsko vlogo opravlja Walter Jeklin.

Na Poljskem, kjer je pred leti že deloval, mu gre za zdaj odlično, saj je prejšnji konec tedna osvojil pokalno lovoriko, v prvenstvu pa si deli prvo mesto. Po skoraj dveh letih od zadnjega stika je bilo tem za pogovor veliko.

Kje ste se "skrivali" od aprila 2013?
Bil sem vsepovsod, malo sem si urejal zasebno življenje, preživel veliko časa z otroki, z novo ženo. Bil sem na mednarodnih Fibinih predavanjih v Dubrovniku in Sarajevu, malo sem se izobraževal, malo gledal tekme, analiziral svoje treninge. Hitro je minilo.

Nikola Miljković

Klub je tudi javno povedal, da je takrat naredil največji posel v zadnjih desetih letih, dobil je "milijonček" in pokril ogromno dolgov za nazaj. Kar zadeva to, sem miren in sam sebe nimam za tistega, ki je Olimpijo spravil v težave.

Niste se povsem umaknili iz košarke, kluba pa vseeno niste imeli kar nekaj časa. Zavestno ali ni bilo prave ponudbe?
Bil sem v igri pri določenih klubih. Želel sem si delati, a ni bilo možnosti. V igri so bili Žalgiris, Lietuvos Rytas in Astana, dogajalo se je, a ni bilo nič konkretnega, nič ni prišlo tako daleč, da bi sklenili dogovor. Ker službe nisem dobil, sem ta čas izkoristil za svoje zasebno življenje in izobraževanje.

Verjetno je pri prihodu k Stelmetu pomagalo, da je v klubu direktor Walter Jeklin?
Seveda, in hvaležen sem mu, da me je poklical in ponudil službo. Z veseljem sem jo sprejel, na Poljsko me vežejo lepi spomini in rade volje sem spet prišel sem.

Ste obnovili znanje poljščine?
Mowie po polsku. Bardzo dobrze. (Govorim poljsko. Zelo dobro.)

Za zdaj vam gre v Stelmetu odlično.
V domačem prvenstvu nam gre zelo dobro, tega sem vesel. Okolje je v redu, imamo lepo dvorano, dobre pogoje za delo, z veseljem treniram in hodim na treninge. Delamo dobro, res sem vesel.

V evropskem pokalu bi morali priti kakšna dva tedna prej ...
Tam je bilo res malo pozno za kaj več. Zbrali smo tri zmage, kar pa je bilo premalo za napredovanje. A če bi Stelmet prej bolje igral, jaz ne bi dobil službe. Ko med sezono dobiš službo, jo najverjetneje tam, kjer niso zadovoljni z rezultati. Tako pa sem dobil priložnost in jo z veseljem zagrabil.

Nekaj let je minilo, odkar ste bili nazadnje na Poljskem. Koliko se je od takrat spremenilo?
Poljska se je zelo spremenila v pozitivnem smislu. Veliko je novih avtocest, potovanja so precej krajša, klubi, ki tekmujejo v prvi ligi, imajo prekrasne dvorane, ki so polne, ljudje spremljajo košarko, medijsko je liga dobro pokrita. V njej je 16 klubov, veliko je tekem, vsakdo lahko premaga vsakogar. Ekipe so solidne.

Kakšna je kakovost, primerjava s slovensko ligo ali ligo ABA?
Ne bi delal primerjav, te so nehvaležne. Mislim, da je kar močna. Prvak Turow je med 16 v evropskem pokalu, prej je igral v evroligi.

Kaj pa kakovost v primerjavi z vašim prvim obdobjem?
Takrat je bilo več denarja v košarki, proračuni so bili večji v več ekipah. Takrat sta bila zelo močna Anwil in Slask, nekaj ekip, ki jih ni več, kot Polpak in Ostrow. Kljub nižjim proračunom je organizacija boljša kot pred leti, igra se dobra košarka.

Kakšen je pritisk na trenerja?
Stelmet je že bil prvak, imamo velik obisk na tekmah. Klub, ki se dotakne vrha, se želi spet boriti za vrh. Pritiski na trenerja so vedno prisotni.

Grega Wernig
Tako kot v Olimpiji. Ste aprila 2013 sami odšli ali so vas odstavili?
Po porazu v Mariboru so me odstavili.

Ste pričakovali to potezo? Se je že prej nakazovalo kaj takega?
Ne. To je njihova odločitev in ne morem komentirati, zakaj so to naredili, kaj je bilo narobe, kaj jih je motilo. Verjetno so imeli določene razloge, očitno kot delodajalci niso bili zadovoljni in so to naredili, kar je njihova pravica. Moja pravica pa je bila, da dobim denar za tisto leto, ko nisem bil plačan, imel sem tudi še enoletno pogodbo.

Kaj se je dogajalo lansko poletje?
To je zame preteklost. Olimpiji želim vse najboljše, da se postavi na noge, da bo v njej vladala prava finančna disciplina, da bo dvorana polna in da se vrne na tista pota, kjer je nekoč že bila. Jaz sem bil del tega, tako kot pomočnik kot tudi glavni trener. Bili smo v top 16 evrolige, bili dvakrat na zaključnem turnirju lige ABA, osvajali smo prvenstva in pokale in vem, kako to je. Verjamem, da se Olimpija lahko postavi spet na noge in upam, da se bo to tudi zgodilo. Kar zadeva mene, sem sam sebe izplačal s svojim delom, klub je zaslužil milijon evrov.

Kako to mislite?
Klub je v času mojega delovanja toliko zaslužil od prodaje štirih igralcev. In zdi se mi, da sem k temu tudi jaz prispeval svoj delež. Prodali so Blažiča, Prepeliča, Baynesa, Sulejmanovića.

Lani ste s svojo tožbo klub spravili v velike težave.
Svoj denar sem pošteno prislužil. Glede na to, da sem bil 12 let v Olimpiji, sem klubu veliko dal, veliko seveda tudi dobil. Mislim, da je bilo kar nekaj izletnikov v Olimpiji, ki so igrali dva, tri mesece, vzeli denar in odšli. Določeni igralci so imeli po 350.000 do 400.000 evrov plače. Kakšen Kikowski ali Golubović, ki se tu nista naigrala, sta zaslužila veliko več kot jaz. V Slovenijo sem leta 2011 prišel z namenom delati tri leta, da bi se ekipa dograjevala in rasla. Zgodilo pa se je, da so v prvi sezoni novembra, decembra odšli Ćapin, Woodside, Green, Varda, Markota in Bertans, Jagodnik je bil poškodovan, tako da je ekipa razpadla. Nemogoče je bilo potem karkoli graditi, a smo prvo sezono izvlekli in vseeno osvojili slovenski pokal, v evroligi igrali všečno, v ligi ABA pa smo uspeli osvojiti več točk kot Krka, tako da smo si že pred državnim prvenstvom zagotovili dovolj točk, da smo spet igrali v evroligi. V drugi sezoni se je potem tako ali tako upoštevala le liga ABA, nacionalno prvenstvo je izgubilo pravice glede evrolige. Mislim, da je strokovni štab takrat izvlekel maksimum, klub je tudi javno povedal, da je takrat naredil največji posel v zadnjih desetih letih, dobil je "milijonček" in pokril ogromno dolgov za nazaj. Kar zadeva to, sem miren in sam sebe nimam za tistega, ki je Olimpijo spravil v težave.

Nikola Miljković

Jure Zdovc je kar dvakrat sam odšel iz kluba, Tomo Mahorič se je v Zagrebu pred tekmo s Cibono usedel na vlak in ni želel več biti trener. Džikić je tudi odšel iz Olimpije na polovici sezone. Kar nekaj je torej trenerjev, ki so predčasno končali svoje delo v Olimpiji.

A iz kluba je bilo kdaj mogoče vseeno slišati, da so pripeljali igralce, ki ste jih vi želeli, da vsi niso bili prav poceni in da se kakšen tudi ni izkazal, Jeretin in Dašić naj bi bila vzorčna primera tega. Kako to komentirate?
Komentiram tako, da sem takrat prosil igralce, ali imajo prijatelje, ki bi prišli trenirat z nami, da lahko vadimo vsaj štiri na štiri. To je bilo po odhodu šesterice igralcev in na tržišču je bilo treba vzeti vse, ki so bili prosti. Prost pa je bil recimo Željko Zagorac, ki je bil poškodovan in ni igral, vzeli smo tisto, kar je bilo mogoče. In navsezadnje so nam tisti igralci pomagali do osvojitve pokala. Jeretin je bil praktično na eni nogi eden glavnih, da smo prišli do pokalne lovorike. Dašić tudi letos v Budućnosti dokazuje, da je kvaliteten igralec. Glede na dane razmere je bilo pač nekoga treba pripeljati. S kom pa bi lahko igral? Boris Rothbart, ki je bil na začetku peti center, je na koncu igral kot prvi izbor, Dino Murić, ki je bil trojka, ko se je vrnil, je postal nosilec na štirici. Drugo sezono smo imeli praktično najmlajšo ekipo v slovenski ligi, skupaj s Heliosom. To se lahko preveri, ostale ekipe so bile starejše in izkušenejše, tudi v domačem prvenstvu. Če bi bile finančne razmere boljše, bi si najbrž marsikateri igralci kot tudi trenerji prizadevali za to, da pridejo v Olimpijo, a si niso.

Kje pa je počilo med vami in vodstvom kluba? So bila njegova pričakovanja še večja ali se je že takrat zataknilo pri denarju?
Zadnjo sezono v Olimpiji sem praktično delal brez plače, vladala je finančna nedisciplina in sem čakal. Kje se je zataknilo, bi morali prej vprašati njih. A če pogledamo malo nazaj, vidimo, da je na primer Jure Zdovc kar dvakrat sam odšel iz kluba, Tomo Mahorič se je v Zagrebu pred tekmo s Cibono usedel na vlak in ni želel več biti trener. Džikić je tudi odšel iz Olimpije na polovici sezone. Kar nekaj je torej trenerjev, ki so predčasno končali svoje delo v Olimpiji, kar nekaj se jih je zamenjalo v zadnjih letih. Vseeno sem vesel, da sem ostal skoraj dve leti. Me pa veseli, da zadnji dve leti igralci ne odhajajo več tako, da zdržijo od začetka do konca sezone. Upam, da je finančna disciplina boljša in da so zadovoljni.

Znano je, da vaš odnos z Janezom Rajgljem ni bil dober. Kako je potekalo delo, če se z direktorjem niste razumeli?
Rajglju želim vse najboljše. Dejstvo je, da je dal vse od sebe, klub je peljal naprej takrat, ko so bili dolgovi največji. Naredil je veliko, saj je moral s tistimi, ki jim je bil klub dolžan že vrsto let, nekdo govoriti in se dogovoriti, da so dolgove odpisali ali zmanjšali. Rajgelj je v tistih kriznih trenutkih zagotovo zelo pomagal klubu in mu dal veliko denarja. Je tudi velik košarkarski zanesenjak, nikoli mu ni bilo težko usesti se v avto in se odpeljati nekaj tisoč kilometrov gledat nekoga, ki bi lahko bil zanimiv klubu. V Slovenijo je pripeljal nekaj dobrih Gruzijcev, v karieri je pomagal Miliću, deloval je kot direktor v Slovanu. Zame osebno je Rajgelj veliko dal slovenski košarki. Dejstvo pa je, da so direktorji na eni, trenerji pa smo na drugi strani in imamo svoje želje ter vizijo. V teh se nisva ujemala in nisva funkcionirala. To ni nič novega. Začetek je bil v redu in obetaven, a že ko sem prišel v klub, so bile v njem različne struje. Rajgelj je že prej javno povedal, da si je želel pripeljati drugega trenerja, in že ko prideš, vidiš, da nisi na isti valovni dolžini, kot ne bi plul na isti barki. Tak je bil položaj in nisva najboljše sodelovala.

Se še kdaj vidite v Olimpiji?
Nikoli ne reci nikoli. Ne zapiram si vrat. Ne glede na vse sem bil v Olimpiji 12 let, doživel sem ogromno, vem tudi ogromno o tem, kaj se je dogajalo znotraj kluba. Marsikaj, kar se piše in govori, so neresnice, ljudje ne vedo, kaj se dogaja znotraj kluba. Ko po 12 letih, ki si jih preživel v njem, prebereš kaj od koga, ki je bil v klubu dva, tri mesece, se ti zdi smešno. A ne glede na to je Union Olimpija institucija, ki je dala veliko igralcev, trenerjev, je vlečni konj slovenske košarke. In za dobrobit slovenske košarke držim pesti za to, da bi se finančne stvari uredile. Ko se bodo odplačali dolgovi, se bo verjetno šlo v boljše sistematično delo, da bodo trenerji opravljali svoje delo, direktorji svojega, strokovnjaki za marketing spet svojega.

Grega Wernig

Ko smo trenirali za božične praznike, je po tistem, ko je že odšlo nekaj igralcev, Bertans prišel s solznimi očmi do mene in dejal, da ne zdrži več in da gre. Ni šel zaradi mene, kot se je pisalo, enako ne Dylan Page, ampak so bili drugi razlogi.

Bi radi povedali kaj več o tem, ko pravite, da ljudje ne vedo, kaj se je dogajalo? Bi konkretizirali stvari? Kaj se piše drugače, kot je v resnici?
Veliko je takih stvari ... Ne bi rad govoril o tem. Kar je bilo, je bilo, to ni pomembno. Važno je, da se stvari postavijo na novo in se dela pošteno, profesionalno, korektno, da vsak opravlja svoje delo, ne pa da menedžment in marketing govorita eno, trenerji pa se morajo ukvarjati s potovanji, stanovanji, prehrano, plačami, rekviziti. To je posledica finančnega položaja. V prvem nadstropju Stožic je veliko deklet, ki odlično opravljajo svoje delo, ki bi si prav tako zaslužila marsikatero medaljo, ker vrsto let delajo v težkih razmerah za delo in so prav tako vlečni konji kluba. Ne bom odpiral tem, kot so Daso Šercer, Smiljan Steiner, Mitja Tršelič in tako dalje, ljudje, ki so v klubu pustili ogromno let, mu dali svoj pečat. Ni mi všeč, da se take ljudi, ki so v klubu pustili svoje življenje, enači s tistimi, ki so bili v njem na nekajmesečnem službovanju. To so znane stvari. A kot sem rekel, je to preteklost, ljudje se tudi učimo na napakah. Verjamem, da ti ljudje zdaj vedo, kako je treba delati. Najbolj pomembni pa so spoštovanje ljudi in korektni profesionalni odnosi. Vemo, da danes v Sloveniji vse izvira iz družbe. Odnosi in sodelovanje niso ravno naša močna vrlina, od politike do družbe in športa, tu nismo najboljši.

Pravite, da si ne zapirate vrat. Bi se bili pripravljeni vrniti tudi ob zdajšnji vodstveni strukturi?
Tudi vodstveni strukturi ni lahko. Tudi Möderndorferju ni lahko, zagrabil je za delo, tako kot Rajgelj. S trenerskega vidika sicer lahko gledam drugače, a na drugi strani, ko pogledamo celostno, tudi ti ljudje delajo v razmerah, ki niso lahke za delo. Ni preprosto tekmovati, biti konkurenčen v Evropi, odplačevati dolgove, upravičevati visoka pričakovanja javnosti. Ni jim lahko in v danih okoliščinah dajejo veliko. Vsi mi bi radi, da je vse najboljše, da je vse odlično organizirano, a treba je začeti pri odnosih. Najbolj pomembno je kadriranje, ljudje, profesionalizem in čisti, korektni odnosi, spoštovanje ljudi. Iz tega največ izhaja in verjamem, da bo nekega dne boljše. Vodstveni strukturi nimam kaj očitati. Imel sem pogodbo, ki so jo imeli pravico prekiniti, jaz pa sem imel pravico dobiti tisto, za kar sem delal. Tu se je stvar končala in nekih velikih zamer ni. Škoda je, da se ni vse izšlo tako, kot sem si želel, da bi lahko ekipo dograjevali, da bi imeli dobro ravnovesje med starimi in mladimi igralci, da ti ne bi kar tako odhajali, ampak bi jih vsako leto le dodajali, da bi ekipa rasla in napredovala. Eno so želje, drugo pa realnost, ki se zgodi.

Pri vas je bil razkorak med obojim kar velik.
Žal je veliko igralcev odšlo, bile so finančne težave, so pa fantje vseeno po mojem mnenju dobro igrali in šli naprej. Danny Green je bil v razvojni ligi NBA, Olimpija mu je pomagala, da je šel v ligo NBA, Arona Baynesa v Evropi niso preveč cenili, ga imeli za konfliktnega igralca, a mu je Olimpija pomagala, da je naredil korak naprej in odšel v San Antonio. Ni pa bilo lahko, Green je bil pol leta zunaj košarke, prvič je bil v Evropi in se je moral navaditi na tukajšnja pravila, igral je odlično do točke, ko je izvedel, da gre v ligo NBA. Enako je bilo z Baynesom, ki je na zadnjih treh tekmah igral slabo, ker podpisati za najboljši klub v ligi NBA in to psihološko zdržati ni mačji kašelj. Oba fanta dva tedna pred odhodom nista funkcionirala, kar pa je človeško, ni lahko zdržati pritiskov ob ponudbi. Čapin je šel v dober klub, enako Woodside, Dašić, tudi Prepelič, Blažič. Bil je praktično tretja menjava pri Slovanu, v Olimpiji je dobil dve leti priložnosti, da igra in napreduje, in po dveh letih trdega dela, za katerega je sam najbolj zaslužen, saj je garač, je storil korak naprej. Bilo pa je potrebnega tudi veliko potrpljenja in kar nekaj izgubljenih tekem zaradi tega, Olimpija mu je pomagala. Kar nekaj je igralcev, ki so dobili možnost napredovanja, vesel pa sem, da sem tudi jaz dal majhen delež k njihovemu napredku.

Bi zdaj, s časovne distance, takrat storili kaj drugače? Ste si kaj očitali?
Vsi ljudje v danem trenutku dajemo svoj maksimum. Tudi jaz sem v tistem trenutku, v tistem položaju, s tistimi izkušnjami in v svojih življenjskih situacijah dal maksimum. Seveda pa človek, ko gleda nazaj, najde marsikatero stvar, ki bi jo lahko spremenil. Danny Green je imel brez moje vednosti možnost odhoda v ligo NBA, jaz sem želel, da ostane, in to sem izvedel šele na koncu. Za Arona Baynesa sem od zagrebškega agenta izvedel, da gre v ligo NBA, ne od kluba. To so take stvari, ki jih je bilo kar nekaj. Bertans je odšel v čudnih okoliščinah. Ko smo trenirali za božične praznike, je po tistem, ko je že odšlo nekaj igralcev, prišel s solznimi očmi do mene in dejal, da ne zdrži več in da gre. Ni šel zaradi mene, kot se je pisalo, enako ne Dylan Page, ampak so bili drugi razlogi. A to ni pomembno, pomembna je Olimpija danes in jutri. Letos je imela Olimpija v evropskem pokalu nekaj odličnih tekem. Ni pa fantom lahko, ker so pričakovanja velika, enako ne vodstvenim strukturam, ker Slovenija ni v takem finančnem in družbenem položaju, da bi lahko delali po svojih željah. Vsi se trudijo, dajejo maksimum in želijo Olimpiji dobro. Čez noč pa ne gre. Vsi bi radi, da pride lastnik s tremi milijoni, poplača dolgove, a takega ni. Treba pa je najprej poplačati dolgove, izboljšati odnose in spoštovanje do ljudi.

Včasih ljudje, ker nam v zasebnem življenju ne gre dobro, želimo te svoje frustracije prenašati na druge, od katerih zahtevamo nemogoče. To je le projekcija lastnega nezadovoljstva v življenju. To je največji problem.

Omenili ste pričakovanja. Ali tudi navijači vedno znova pričakujejo preveč, so prezahtevni?
Pričakovanja so velika marsikje, ne le v Olimpiji. Odvisno pa je, kakšen obroč se ustvari okrog trenerja in igralcev, da imajo kljub pritiskom določen mir in normalno delajo. Noben trener in nobeni igralci ne delajo zato, da bi izgubili. Če delaš ambiciozno in imaš hkrati mir, pride do rezultatov. Če pogledamo po Evropi, vidimo, da imajo najboljše rezultate tisti trenerji, ki lahko delajo več let. Od te Olimpije pa seveda ne moremo zahtevati ne vem česa, delati pritiskov v evropskem pokalu, zahtevati, da osvoji ligo ABA, ker so pač druge ekipe preprosto boljše, in to je treba priznati. Včasih ljudje, ker nam v zasebnem življenju ne gre dobro, želimo te svoje frustracije prenašati na druge, od katerih zahtevamo nemogoče. To je le projekcija lastnega nezadovoljstva v življenju. To je največji problem.

A če iz kluba pridejo napovedi o nekaterih ciljih in če ti niso izpolnjeni, je jasno, da navijači niso zadovoljni.
Med sezono se velikokrat vprašam, kakšni so cilji, pričakovanja, vedno se veliko zahteva. Pa ne gre za to, da bi bežali od pritiskov, ti so v vrhunskem športu vedno prisotni. Moti pa me, da neki Srečko Katanec po velikem uspehu joka na tiskovni konferenci, da se Tina Maze daje pod nos, zakaj ni osvojila petih medalj, da rokometaši javno povedo, da namenjajo zmago »foteljašem«, ki so jih pljuvali. To vse so dokazi, da v slovenskem športu nekaj ni v redu. Pri ljudeh, ki promovirajo Slovenijo, so prisotna negativna čustva. Namesto da bi igrali z ambicijami, da bi bili veseli, ker zastopajo Slovenijo, ker se vračajo domov, to kaže, da je nekaj narobe. Kaj je to? Številka ena so odnosi in ljudje. Treba jih je analizirati, in če želimo spremembe, se moramo tudi mi spremeniti.

Prej vseeno niste odgovorili, ali bi se ob zdajšnjem vodstvu še vrnili v Olimpijo. Da ali ne?
(dolg premor) Ne bi odgovoril le z da ali ne, ker ni problem le v vodstvu. Tudi vodstvo ima neko vodstvo, kot ima tudi politika vodstvo v ozadju. Saj nismo naivni in se ve, kdo ima denar, kdo nadzoruje in odloča. Ni vse le v tistih ljudeh, ki so samo postavljeni in imajo določene funkcije.

Arsen Perić