Preden je namreč najboljši strelec in igralec tega prvenstva sam ali kdorkoli drug v njegovem ali svojem imenu govoril precej očitnem izživljanju samovšečne sodniške trojke (naše besede, da ne bo kakšne pomote) in o popolnem pomanjkanju njihovega spoštovanja do enega najboljših igralcev na svetu in njegove domovine, je Luka govoril o nekem drugem nespoštovanju. O vašem. Z besedami, ki odpirajo oči - tudi naše, a še bolj vaše.
Ne mislimo vsakega med vami, a saj zelo dobro veste, kako in zakaj gre. In prav je, da vas na to zelo jasno in zelo glasno opomnimo. Kajti redko, zelo redko, pravzaprav nikoli ne boste takega profesionalca videli storiti, kaj je storil ob vprašanju kolegice Maje Hrvatin z nacionalne televizije. Zelo korektnem vprašanju o poti te ekipe od statusa podcenjene in nespoštovane prišla do tega dosežka in do bolečega praga boja za odličja.
"Zelo nespoštovana," je prekinil kolegico, ko je dejala zgolj nespoštovana. In jo prekinil zato, ker je bilo to treba storiti. Poudariti. Zelo nespoštovana. Doma, pri nas v Sloveniji, od nas in vas je bila zelo nespoštovana ekipa Luke Dončića, daleč največjega slovenskega športnega zvezdnika vseh časov, ki je v isti sapi s tokratnim žalovanjem, obžalovanjem in - ponovno - valjenjem krivde nase (kakšen junaški absurd!) že napovedal svojo vrnitev v reprezentanco ob prvi priložnosti.
Zelo nespoštovana. Kaj torej pričakujemo od Fibe in njenih sodnikov, če je bila ekipe Luke Dončića najprej zelo nespoštovana v Sloveniji. Mar sploh imamo pravico se pritoževati in se delati, kot da si zdaj kar naenkrat vsi zaslužimo polfinale in kolajno in kdovekaj? Kako lahko zamerimo Fibi, če bi najprej in najbolj morali zameriti sebi? Ker Slovenija je naprej imela svoje teorije in svoj festival pljuvanja, zdaj pa je hotela skočiti na vlak in biti v prvih vrstah lova na medaljo.
Morda bolj kot kadarkoli v preteklosti, da si kot narod in športna javnost tega sploh nismo zaslužili - čeprav so si ravno zaradi tega Luka, reprezentanca in vsi okoli nje zaslužili toliko bolj. Mar ste res mislili, da je mogoče odigrati igro, v kateri pljuvaš po vsemu, hkrati pa nekam lezeš zvezdniku Los Angeles Lakersov, kot da je povsem ločena enota in kot da to ni njegova ekipa, kot da to niso njegovi ljudje - od prvega do zadnjega.
Luka vam je povedal, kar ste morali slišati. Vprašanje pa, ali ste želeli. Zelo nespoštovana. Kot celota. Z njim vred. On je to vzel tako, to vam je menda jasno. Zato zamerite sebi, preden se lotite iskanje zamere pri Fibi. Od katere na čelu z njenimi sodniki Dončić prav tako pričakuje več spoštovanja in je to dal jasno vedeti vsaj posredno - o vašem velikem nespoštovanju pa zelo neposredno.
In ko bo naslednjič imel to možnost, bo ponovno tukaj. Praktično je to potrdil in celo navrgel, da bo skušal prepričati poslavljajočega se Eda Murića. In imeli boste naslednjo priložnost, da ga - Luko, namreč - imate za samoumevnega. In da se navdušujete nad njim, medtem ko ste zelo nespoštljivi do njegove ekipe. Sarkazem na stran, nič ni samoumevnega pri tem. Manj kot nič, to je zelo čustveno skušal poudariti tudi selektor Aleksander Sekulić.
Sploh pa ni samoumevno tako predajanje, tako razdajanje, tako metanje na glavo in postavljanje na kocko marsičesa. Morda to zdaj veste. Sicer boste vedeli, ko boste nekega dne ostali brez tega. Prav mogoče je, da je to še daleč - ker je Luka pač tak, kakršen je. A pogosto bi si s tem nespoštovanjem zaslužili, da bi bilo bližje ali da bi se nam celo že zgodilo.
