Dan v Rigi je bil, kot da nekdo ne bi hotel, da gre kdorkoli od nas domov. Medtem ko so iz domovine prihajali prizori močnega deževja in prave jeseni, se je nekaj v Evropi očitno postavilo na glavo in povsem gor na severu celine so ljudje po prepolnih ulicah in trgih na soncu posedali v kratkih rokavih. Marsikomu v Sloveniji je že zaradi tega lahko žal, da časovnega pasu in klime ni malce zamenjal.
Navijaško vzdušje ni bilo tisto, ki bi ga človek pričakoval pred četrtfinalom EuroBasketa. Skupinice slovenskih navijačev so se sicer trudile po svojih najboljših močeh, tudi poskus zbiranja na enem od glavnih trgov je bil hvale vredna gesta, a preprosto je nekaj manjkalo. Kot da kljub prižgani evforiji in poenotenju še vedno ni bilo prave vere, da gre ta Slovenija lahko še korak dlje proti mogočni Nemčiji.
Težko je namreč verjeti, da bi slovenski navijači kar naenkrat postali tako samozavestni in bi že načrtovali pot na polfinale. Kakorkoli, odštevanje je bilo izjemno prijetno s to lepotno napako, želja pa ta, da bi se na glavo postavilo še kaj razen vremena. Naprimer napovedi stavnic in pričakovanja širše javnosti, da so svetovni prvaki z resnično imenitno zasedbo vendarle premočni za junaške Slovence, zbrane okrog prvega med enakimi.
Ta je tekmo začel s hitrima osebnima napakama in nekaj skrbmi, a nato v svoje roke vzel tiste prave vajeti in tisto pravo dirigentsko palico. Na zgodnje vodstvo Nemčije je Slovenija odgovorila viharno, verjetno z najboljšimi minutami tega prvenstva. Padalo je od povsod, Lukovih 10 je bilo le slaba tretjina neverjetni 32 za vodstvo 32:21 in za osuplost dvorane, verjamemo pa, da tudi košarkarskega sveta.
Ni moglo trajati, v tem ritmu seveda ne. Preprosta matematika pravi, da bi to bilo 128 točk ob koncu, in ni je Nemčije, ki bi proti temu lahko storila karkoli. Po drugi strani pa si nihče ni želel, da bi se tako ustavilo, kot se je v prvi polovici druge četrtfine. Večino brez Luke na igrišču in ob nemškem pritisku so Slovenci v tem času dodali le 2 točki, Nemci pa so se seveda bližali in tudi izenačili. Povedli pač ne.
Vseeno je zadišalo po težavah, takrat pa ponavadi na sceno stopi on. Eden in edini. Tudi tokrat. Nekaj časa je igral sam, v največjo pomoč mu je bil prebujeni Klemen Prepelič, borili so se tudi drugi. Nekaj časa je šlo koš za koš, nato se je Sloveniji vendarle uspelo spet malce odlepiti. Najprej na 49 in nato na 51:45 z dvema zelo pomembnima akcijama ob Dončiću, ki je žal dobil se tretjo osebno, na klopi.
In ko smo pri tem žal, se drugi polčas - žal - ne bi mogel začeti s slabšo novico. Četrto osebno. Izjemno strogo zapiskano, Luka jo je dobil v napadu v akciji, kjer bi lahko bil prekršek nad njim, še lažje pa bi piščalka ostala nema. Za nameček sodniki niso dovolili uporabe trenerskega izziva za ogled posnetka, kar je vneslo precej nervoze v slovensko moštvo.
A tudi kljubovalnosti. Slovenci so se borili kot levi, se metali na glavo, ni bilo izgubljene žoge, ni bilo niti milimetra ali milisekunde za popuščanje. Trikratno vodstvo za 7 točk je bil izplen, na mizi je bilo tudi več, a je bil Dončić jezen predvsem nase, ko sta šli dve trojki za las mimo. Noter je šla tretja, a to je bilo spet za plus ... Da, uganili ste, sedem.
S tretjo trojko Prepeliča je šlo na 9 dobro minuto pred koncem tretjega dela igre in po njem je bila Slovenija še vedno več kot le v igri za zmago. Skrbele so predvsem te preklete Lukov osebne, Nemci so ga vse bolj napadali, vse več je bilo pogledov proti sodnikom ob vsaki obrambni akciji čarovnika s številko 77, ki je tretjo četrtino končal pri vesoljskih 29 točkah.
Slovenija pa s šokom. Imela je plus 7 in napad, Aleksej Nikolič je prišel do odprtega meta in zgrešil, na drugi strani pa je priletela trojka s polovice igrišča ob zvoku sirene za 74:70 ob zadnjem dveminutnem premoru. Ni šlo lahko iz glave, da je bilo to plus štiri namesto plus devet v borih dveh sekundah, a treba je bilo pozabiti in iti naprej.
Na žalost kmalu celo s prvim nemškim vodstvom po zelo dolgem času - v enem samem napadu je Slovenija prejela pet točk. Nemci so seveda kar naenkrat poleteli, povedli so 82:77, stvari so postale neprijetne in jasno je bilo, da se bo morala Slovenija reševati z igro še bolj na glavo. Dončić je poskušal, a bil je utrujen in osebne so kosile med soigralci.
V nekem trenutku je Slovenija celo nazaj povedla, toda točk je glede na standarde padalo premalo in v takih razmerah je bilo Nemčije malo preveč. Za končnih, zelo zelo častnih 91:99 in za večni občutek, da bi bilo vse drugače, če ne bi bilo piska za četrto osebno in zadnjih sekund tretje četrtine. Že brez enega od obeh bi bila Slovenija bržčas v polfinalu, brez obojnega gotovo. A to je šport.
