A ko se neka reprezentanca na nekem prvenstvu pomeri z Izraelom, postanejo te teme hočeš, nočeš neizbežne. Ne bomo se opredeljevali, ali je to prav. In na tem mestu tudi ne bomo delali povzetkov, kdo se je v zadnjem času kako odzval, ko je imel opraviti z izraelskimi športniki ali športnicami. In tudi zadnji smo, ki bi bili poklicani za to, da bi vam razlagali, kaj se dogaja v njihovi državi in kakšni prizori gredo v svet z ozemlja, ki bi po prepričanju mnogih moralo biti svoja država. Če pa želite od nas opredelitev do tega, da je Rusija deležna številnih prepovedi in Izrael nobene, vas utegnemo razočarati.
V naših športnih dušah namreč nobena od političnih rešitev ne more biti bolj prava od kakšne druge. Tudi ne bolj pravična. Za nas obstaja le eno vodilo, in sicer da je kakršnakoli prepoved nastopa kateregakoli športnika iz političnih in geopolitičnih razlogov tragedija. Posega v prvinsko bistvo nečesa neskončno lepega - vse dokler gre seveda za posameznika, ki ni nedvoumno opredeljen v podporo nedopustnim grozotam. In tišina to ni, če vprašate nas. Lahko je biti pameten in pavšalno razlagati, da bi se vsak posameznik moral jasno postaviti in izpostaviti proti čemu, kar je v njegovi državi narobe. To je tako prekleto lahko reči, v resnici pa bi take besede - na primer - ruskega hokejist, ki uspešno igra v ligi NHL za seboj potegnil grozovito izpostavljenost, verjetno tudi ogroženost njegove družine, prijateljev, znancev. Ste kdaj pomislili na to? Pa bi morali.
Aktivizem je plemenit, a ga je nemogoče zahtevati - še najmanj od športnikov; ruskih, izraelskih, katerihkoli. Ko nas torej kontaktira kak izraelski novinarski prijatelj - eden nam je še posebej blizu -, je kriterij vedno enak. To je on, zanima nas le on, šteje le posameznik, ne njegova država ali njeno početje. Saj pa smo kar nekaj tega pred desetletji dali čez tudi na prostorih naše nekdanje skupne države - nikar se ne sprenevedajmo. In še vedno dajemo čez, mnoge rane se še niso zacelile. Človek ostane nad tem - mora ostati, to je morda še edino, kar nam je v tej norosti ostalo.
Ko so torej po slovenski zmagi nad Islandijo in njegovi imenitni, nadvse borbeni predstavi v dresu naše reprezentanci v tako imenovani mešani coni izraelski novinarji ustavili Alena Omića, bi mu iz več razlogov (saj se razumemo, kajneda?) težko zamerili, če bi se odzval kakorkoli. Ker se je ustavil, se pozdravil z njimi, s svojimi očitnimi znanci iz karierne preteklosti obsežno pokramljal s prižganimi in ugasnjenimi mikrofoni ter se pozdravil v slovo, pa je naredil nekaj, kar bi si zaslužilo spomenik. Nekaj, česar ne bi mogel obsojati nihče pri zdravi pameti - nasprotno, je simbol vsega zdravega, pametnega in človeškega, kar je sploh še ostalo. Človek. Človek z veliko začetnico. In nekdo, ki zelo dobro ve, kaj so grozote, kaj je bolečina, kaj je nepravica in kaj so na videz brezizhodni položaji hude človeške stiske. A tudi zelo dobro ve, da v kateremkoli režimu nobenega posameznika ne definirajo ne zastava, ne veroizpoved, ne karkoli podobnega. Posameznik v še tako težkih okoliščinah definira sam sebe in bi moral odgovarjati le za svoja lastna dejanja. V športu še najbolj.
