Želite brati sprenevedanje in politično korektnost? Potem se vam ne bo dopadla uvodna opazka, da Wiktorie Lunske, ki je ves čas tam nekje okrog slovenske reprezentance, ne morete spregledati. Pa ne samo zato, ker gre za obraz, ki je okoli dobro znanih nekaj novega. Njeni čari izrazito bodejo v oči, toda pod dopadljivo povrhnjico se skriva še mnogo več in nič ni čudnega, da je Wiki, kot ji pravijo vsi, osvojila slovenski tabor.
"Ko sem izvedela, da bodo ekipe imele nekoga v vlogi atašeja reprezentance, sem šla v akcijo že takoj na začetku leta. Če sem iskrena, sem se res angažirala, pridobila kontakte, poklicala in se ponudila. Predstavila sem svoje izkušnje na tem področju, absolutno bila pripravljena to delati prostovoljno, to je bila moja velika želja. In očitno sem bila dovolj prepričljiva," nam pojasni, ko smo jo pred tekmo z Islandijo povabili k nam na novinarsko tribuno.
Dodatno pojasnilo je bilo pri tem nujno - se je tako odločno lotila vsega skupaj z željo delati pri katerikoli reprezentanci, ali specifično v slovenski izbrani vrsti. "Vedela sem, da me boste to vprašali. Moram biti iskrena, hotela sem samo Slovenijo. Priznam, seveda tudi zaradi Luke Dončića. Toda manj zaradi njega, kot si lahko mislite. Nasploh obožujem države in ljudi iz tistega dela Evrope - Slovenijo, Hrvaško, Srbijo - in to se mi je zdela popolna kombinacija. Ni me zanimala nobena druga ekipa," nam prizna. Pri čemer si morda mislite, da mladenka prihaja iz Katovic ali kje blizu. No, premislite še enkrat. Živi v mestu Gdynia na skrajnem severu Poljske, še dlje od slovitega Gdanska. Povedano zelo plastično, z avtom je od tukaj do tam približno 6 ur vožnje (da, Poljska je velika država), medtem ko bi jih do Slovenije čez Češko in Avstrijo potrebovali 7.
"Vseeno mi je bilo, to sem si zelo želela in za nekaj časa sem se praktično preselila sem," razlaga, kot da ni jutrišnjega dne. To je ta strast, s katero dela in s katero je sploh prva potrkala na vrata vseh, ki so odločali o dodelitvi tega položaja. A naj deluje še tako pogumno in zgovorno, nam zaupa, da ni vedno tako. "Zelo sem bila nervozna, ko mi je uspelo in ko sem začela. Vendar pa so me vsi izjemno sprejeli. Vsi so krasni, od prvega do zadnjega, po njihovem vedenju sploh ne veš, kdo je kdo. Krasna skupina ljudi, ki me je navdušila. Izjemno dobrodošlo se počutim, zelo so odprti, ves čas se pogovarjajo z mano, povabili so me na ekipno večerjo. Ves čas mi govorijo, da sem z njimi, da sem del delegacije, počutim se kot del ekipe in res sem jim izjemno hvaležna."
Koliko Lukovih avtogramov torej že ima in koliko jih je priskrbela prijateljem in družini? Njen odgovor je odgovor prave profesionalke. Odgovor, s kateri se znamo še kako dobro poistovetiti. "Nobenega nimam. Neprimerno pomembneje je, da sem lahko okoli njega, da sem na voljo, če on ali kdorkoli potrebuje kakšno pomoč. To je precej večja čast, avtogram je za navijače. To, da sem dobrodošla tako blizu vseh njih, je nekaj, ob čemer se ne bi spodobilo, če bi hotela karkoli drugega," je zaključila.
