Vilfanu ni lahko v položaju, ko mora navijati proti Sloveniji - ali pač?

V ta položaj se je spravil kot najbolj dosleden (tudi to mu je vsekakor treba priznati), oster in glasen kritik dela selektorja Aleksandra Sekulića in v veliki meri tudi vodstva Košarkarske zveze Slovenije. In kot tak je tudi dobil priložnost biti stalni komentator in analitik v studiih televizije, ki na sončni strani Alp prenaša tekme slovenske reprezentance na letošnjem EuroBasketu.

Odločitev postaviti ga v to vlogo v takem trenutku je razumljiva, če nanjo gledamo z vidika stremenja po čim večji gledanosti in odmevnosti studijskega programa - sploh ker ima tovrstna vsebina na slovenskem trgu pogosto velike težave z omembe vrednim dosegom. So pa tla take odločitve seveda spolzka, kajti stvari že nekaj časa stojijo tako, da Vilfanu odmevnost zagotavljajo predvsem njegove sistematične in vse ostrejše kritike.

V njih se je spravil celo na obisk delegacije Los Angeles Lakersov in pri tem natrosil epske netočnosti, ko je stvar primerjal s taborom srbske reprezentance. Naj spomnimo - trdil je, da si tam česa podobnega ne bi dovolili nikoli, pa čeprav so nekaj dni prej v svojem taboru v Rigi ob obisku najvišje delegacije iz Denverja storili - točno to in na točno tak način kot slovenska odprava v Katovicah.

Kakorkoli, Vilfan v studiu je v teh razmerah videti kot vnaprejšnja priprava na slovenski neuspeh in postavljena podlaga za čim bolj udarne, čim bolj odmevne reakcije nanj. In tako so se stvari tudi začele, vendar pa smo se nato neizbežno znašli v vodah, kjer stvari postanejo bolj zapletene. Da, vsekakor se strinjamo, da zmaga proti Belgiji ni nek rezultatski presežek in jo je zlahka mogoče zapakirati v dosedanji kalup. Toda ...

Kmalu bomo seveda na prelomnici, na kateri Vilfanu v tej vlogi res ne bo lahko. Morda te prelomnice še ne predstavlja tekma proti Islandiji - seveda v primeru, da prinese novo zmago. Drugače pa bi bilo, če bi Slovenija proti močnejšemu Izraelu lovila čim boljše izhodišče za izločilne boje, kaj šele če bi nato s stalnim napredkom v igri v njih zaigrala za mesto med (najprej) osmimi najboljšimi ekipami.

Za seboj imamo vsaj tako bogato kilometrino medijskih kritik kot nekoč izjemni košarkar in drznemo si verjeti, da točno vemo, kje je zdaj. Predvsem pa vemo, kateri Rubikon mu trenutno predstavlja največjo težavo. Težko bi namreč ohranil kredibilnost, če bi (recimo) na neki točki prišel kakšen resnejši slovenski uspeh in bi ga nato Črni Peter, kot so ga klicali, moral pojasniti.

Verjetno bi poskusil "krivdo" zanj prevaliti na genialnost Luke Dončića, ki jo - roko na srce - poudarja že zdaj, ali na presežek ostalih slovenskih reprezentantov. Morda bi jo nekaj pripisal celo samemu sebi, težko, res zelo težko pa bi v vse skupaj vpletel Sekulića. Precej bolj v naravnem okolju bi Vilfan bil v primeru slovenskega poloma in hitro se ob tem človek lahko vpraša, ali je to scenarij, za katerega za ohranitev svoje linije prvi slovenski kapetan zdaj mora navijati.

V preteklosti smo bili v podobnih položajih in občutek res ni prijeten. Zahteva pa vso mero odgovornosti in dobrega okusa, da te ne odnese predaleč. V javnem nastopu tako ali tako ne, a v želji imeti prav z lastno kritiko se ti ne sme zgoditi niti, da proti svojim - proti našim - navijaš v varnem zavetju lastne glave. Upamo in želimo si, da legenda te meje ni in ne bo prestopila v nobenem trenutku ter nobenih okoliščinah. Vedel pa bo le sam pri sebi, vsi ostali lahko le ugibamo ...