Tretjič zapored, skupno pa četrtič, se je Fiba odločila za prvenstvo v dveh državah. Na njem sodeluje 16 reprezentanc, ki so v prvem delu razdeljene v štiri skupine, po dve v Tel Avivu in Ljubljani. Prvouvrščene reprezentance vsake skupine se bodo neposredno uvrstile v četrtfinale, drugo- in tretjeuvrščene pa čaka repasaž za preostala štiri prosta mesta v izločilnih bojih, spet bosta po dve tekmi v Izraelu in Sloveniji. Od četrtfinala dalje se bo igralo samo še v Stožicah.
Na zadnjih treh prvenstvih so na zmagovalni oder stopile le štiri reprezentance, to so bile Španija, Srbija, Francija in Belgija. Najbrž se ne bomo dosti zmotili, če rečemo, da tudi na tem prvenstvu sodijo v krog glavnih favoritinj. Naslov branijo Srbkinje, ki so predlani ponovile uspeh iz leta 2015. V finalu so premagale Francijo, ki je tako izgubila še svoj peti zaporedni (!) dvoboj za zlato kolajno. Stavnice najvišje postavljajo Španke, prvakinje v letih 2013, 2017 in 2019.
Napredek v vseh pogledih
Leto 2017 je bilo prvo, ko je na evropskem prvenstvu nastopila tudi Slovenija. Takrat je v Pragi zasedla 14. mesto, na naslednjih dveh prvenstvih pa izpadla v repasažu in obakrat osvojila končno deseto mesto. Priti (vsaj) v četrtfinale je naslednji cilj in nobena skrivnost ni, da je tudi z mislijo na to Slovenija pred leti kandidirala za gostiteljico letošnjega EuroBasketa. Prvenstvo na domačih tleh naj bi bilo vrhunec neke generacije, ki je zadnja leta Slovenijo konkretno postavila na evropski košarkarski zemljevid. Vodstvo zveze se je po prejšnjem prvenstvu odločilo za zasuk na selektorskem mestu in namesto Damirja Grgića, ki je reprezentanco vodil od decembra leta 2014, pripeljalo Georgiosa Dikaiulakosa. Sveža kri na klopi naj bi poskrbela za novo energijo in dodaten vzpon, z vrhom na tem prvenstvu. Dobro leto in pol časa od imenovanja do EuroBasketa se je zdelo dovolj časa, da grški strokovnjak vpelje vse svoje zamisli, da se igralke privadijo na njegov sistem in se Slovenija v Stožicah pokaže v najboljši možni izvedbi ter napade vsaj četrtfinale. Ni namreč skrivnost, da se je po glavah vpletenih motala tudi misel na kolajno.
Stvari se niso ravno izšle po zamišljenem scenariju, v katerem bi zdaj čakali na nastop najmočnejše slovenske reprezentance kadarkoli. Načrt predvidenega zaključnega meseca in pol priprav, v katerem bi se pilile podrobnosti in uigravale še zadnje stvari v že dobro utečeni ekipi, se je zaradi različnih vzrokov povsem podrl. Najprej zaradi nasprotnih mnenj selektorja in Nike Barič, ki je Dikaiulakos ni povabil v reprezentanco, sledile so številne težave s poškodbami, vrhunec vsega pa je bil še zaplet z Američanko Kalani Brown, ki bi morala zasesti mesto naturalizirane igralke. Ni se pojavila v Sloveniji in izbrana vrsta bo prvič na evropskem prvenstvu nastopila brez tujke v svojih vrstah.
Vse težave so v začetku pustile posledice, a z dnevi in tedni se je razpoloženje močno popravilo in zdaj je vzdušje v ekipi odlično. Selektor je tudi na novo postavil igro in po uvodnih problemih je ta prav tako vidno napredovala, Slovenija je na koncu zmagala na štirih od sedmih pripravljalnih tekem. Zaradi problemov so se cilji na prvenstvu spremenili, zdaj pravzaprav nihče več ne govori o rezultatu, pač pa o tem, da se pokaže maksimum, da se igra hitro in borbeno. In da se pri navijačih pusti vtis, da je vsaka igralka na parketu res dala vse od sebe. Prvič že danes, ko bo tekmec Velika Britanija. Rakete so pripravljene in čakajo navijače, da jih podprejo.
