Temnikova je dekleta, svoje naslednice v dresu z državnim grbom, obiskala ob zaključku prvega dela priprav in pred selitvijo iz Zreč v Podčetrtek. Z njimi je šla na kosilo, se veliko pogovarjala in ni bežala ne od zapletov z Niko Barič ne od dveh visokih porazov na prvih dveh pripravljalnih tekmah proti Madžarski. Kot od tega ni bežala dan pozneje – brez ovinkarjenja je ravno s tem začela svoj nagovor v obliki pisma, s katerim je še enkrat nagovorila vse reprezentantke, hkrati seveda tudi vse nas in vse vas. Oziroma če smo čisto natančni, je še pred obravnavanjem tistih najtežjih tem v nekaj besedah povzela bistvo vsega. In spoprijemanja s težavami in pričakovanja domačega prvenstva in poslanstva na njem. »Na tekmi naših košarkaric proti Madžarkam sem se spomnila občutkov, ko sem leta 1997 še kot mladinka prvič zaigrala za člansko reprezentanco Slovenije. Težko je opisati čast in hkrati hvaležnost, ki te kot športnika prevzame, ko se zaveš, da zastopaš svojo državo. Da ne igraš le zase in za svojo ekipo, temveč za svoj narod in za vse, ki so ti in ti še pomagajo ter te podpirajo. Za vse, ki so ti omogočili, da si v tistem trenutku tam, na parketu in nosiš dres z napisom SLOVENIJA,« je zapisala in takoj zatem šla v osrčje stvari, o katerih je treba govoriti – a predvsem na način, na kakršnega je to storila ona. »Zelo mi je žal, da se je Nika Barič v svojih zrelih košarkarskih letih odločila za nezrele poteze, ki so privedle do tega, da zdaj soigralke spremlja le od daleč. Kot bivša kapetanka dobro vem, da Slovenija potrebuje vse najboljše košarkarice, ki jih premore. Kot učiteljica in človek pa še bolje vem, da Slovenija kot država potrebuje predvsem športnike, ki so Človek. Ki so zgled mlajšim in vsem, ki jih gledajo s tribun. Zgodba z Niko je končana. Štiri tedne pred domačim evropskim prvenstvom se začenja zgodba ekipe,« je sporočila. In takoj zatem na glas, kot je lahko glasno le tako iskreno pismo, spregovorila tudi o neizpodbitnem dejstvu, da je Slovenija niz pripravljalnih tekem, ki se bo nadaljeval v torek, začela z dvema zares visokima porazoma.
Svojo nalogo moramo opraviti tudi mi
Zadevo je naslovila točno tako, kakršna je – da se namreč stvari niso začele tako, kot bi si želeli. A da so hkrati zgolj in samo to – začetek. »Zgodba se ni začela najbolj obetavno, a vsak, ki se na košarko vsaj malo spozna, ve, da začetni porazi na prijateljskih tekmah ne pomenijo ničesar za prvenstvo. Še več, pametne ekipe – in naše punce to gotovo so – znajo vsako prijateljsko tekmo obrniti v svoj prid: poskušajo, se učijo, se spoznavajo – vedno, ampak res vedno, lahko kaj pozitivnega odneseš iz poraza. In naše punce imajo s teh dveh tekem kaj za odnesti – vidijo, da bo vsaka tekma neverjeten boj za vsako pozicijo, da bo pri vsaki obrambi treba vztrajati čisto do konca, dokler žoga ni v tvojih rokah, da bo treba igrati agresivno obrambo od začetka do konca, da bo treba ostati zbran v metu, dokler žoga ne gre skozi obroč … Tudi na tej tekmi so na trenutke odigrale zelo dobro, izjemno borbeno in zrelo,« je prepričana Temnikova, ki iz tega prepričanja črpa neposreden nagovor reprezentantkam: »Punce, zdaj je na vas, da te trenutke podaljšate v četrtine in nato četrtine v polčase, in na prvenstvu polčase v tekme. Dovolj časa imate, da se tako fizično kot psihično dobro pripravite in stopnjujete formo do takrat, ko jo boste najbolj potrebovale. Predvsem pa ta čas izkoristite za to, da se povežete, spoznate vse dobre strani druga druge in zgradite zaupanje v ekipi.« A če na eni strani pričakujemo in vsekakor tudi moramo pričakovati od ekipe točno to – je resnično še kako pomembno, da pometemo tudi pred svojim pragom. Govorimo o težavah, a končne sodbe prestavimo na – jasno – konec, vmes pa se zavedamo, kaj je na tej točki najpomembnejše. »Punce imajo dovolj nalog do prvenstva. Svojo nalogo pa moramo opraviti tudi mi – spremljevalci, navijači, gledalci, novinarji, komentatorji, 'ocenjevalci', 'strokovnjaki', in vsi, ki nam je res mar za šport, ki nam je res mar za naše športnike in športnice, ki nam je ne nazadnje mar za našo prelepo Slovenijo,« je prepričana Temnikova.
Na prvenstvu šteje samo rezultat, v življenju pa …
In brez zadržkov dodaja: »Dovolj je kritiziranja, pametovanja in blebetanja. To je ekipa, ki nas bo zastopala na evropskem prvenstvu in konec. Drugih ne bo.« Misel, ki jo gre pogledati zelo globoko in ob kateri se mora zamisliti tudi vsak sam. To je ekipa. Edina. Drugih ne bo. Predvsem pa je celotno prvenstvo še pred njo. »Zato se vsi skupaj potrudimo in usmerimo pogled v to, česa vse so punce sposobne, kako zelo se trudijo, kako trdo in predano delajo, da bi na koncu res bile najboljše, kar so lahko. Dajmo se tudi vsi mi potruditi in bodimo najboljši podporniki ekipi, kar smo lahko. Brez širokoustenj, z drobnimi stvarmi jim pokažimo, da cenimo njihov trud, njihov talent in njihovo predano voljo. Napišimo jim kaj spodbudnega, bodimo pozorni na vsak njihov napredek in jim pokažimo, da jih podpiramo tudi v slabih trenutkih in da verjamemo v njih,« se sliši kot poziv, ki bi moral biti edini logičen in edini smiseln vsakomur. Vsaj pred prvenstvom. Vsaj v pričakovanju tekem, na katerih bodo vse od sebe dala dekleta, a morajo vse od sebe dati tudi gledalci, navijači, javnost. Navsezadnje imamo vsi skupaj privilegij domačega prvenstva in nesmiselno bi ga bilo zavreči z nekimi trapastimi vnaprejšnjimi sodbami. »Vsak reprezentančni športnik se zaveda, da predstavlja celo državo, vse nas. Dajmo našim puncam pokazati, da se na parketu borijo za ljudi, ki jih podpirajo in ki verjamejo vanje. Dajmo, poskusimo ustvariti veliko večjo ekipo, ki presega meje košarkarskega igrišča. Ekipo, ki bo v teh tednih skupaj gradila medsebojno zaupanje in podporo – zato, da bomo po koncu Eurobasketa vsi ponosni na naše punce in na sebe. Ker ... ne pozabite: res je, na prvenstvu šteje samo rezultat. Ampak v življenju pa šteje samo to, kako dober človek si bil,« Temnikova v tem duhu ne bi mogla zaključiti bolje. Da, na koncu štel bo rezultat. A na poti do takega ali drugačnega rezultata bo najbolj štelo marsikaj drugega.
