Zgodba, ki ne bi pustila ravnodušnega nikogar – ne na sončni strani Alp in tudi ne mnogo širše. Že sam po sebi je položaj, v katerem sta brat in sestra kapetan oziroma kapetanka dveh državnih selekcij, nadvse poseben, če ne celo edinstven. Še toliko bolj pa v okoliščinah, ki se obetajo sredi junija. Slovenska moška nogometna reprezentanca bo namreč med 16. in 19. junijem odigrala tako imenovani nordijski dvojček, morda celo najbolj pomembni in prelomni kvalifikacijski tekmi v zadnjem desetletju. Najprej bo gostovala na Finskem in nato v ljubljanskih Stožicah gostila Dansko, potem ko je na marčevskem uvodu v kvalifikacije za naslednje evropsko prvenstvo premagala Kazahstan in San Marino.
Stvari so jasne, v od boga dani skupini je Slovenija v imenitnem položaju in junija se lahko izstreli proti tako težko pričakovani prvi uvrstitvi na veliko tekmovanje po zdaj že kar daljnih dodatnih kvalifikacijah novembra 2009 oziroma nastopu na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki poleti 2010. Šlo bi za uresničitev velike želje mnogih, zagotovo pa pri tem v mnogih pogledih izstopa reprezentančni kapetan in eden najboljših čuvajev mreže na svetu Jan Oblak. No, njegovo sestro Tejo Oblak seveda čaka prav tako težko pričakovano domače evropsko prvenstvo, na katerem bo ženska košarkarska reprezentanca Slovenije najprej med 15. in 18. junijem odigrala tri tekme skupinskega dela, se poskušala prebiti v izločilne boje in prižgati evforijo na tribunah (in širše), s katero bi bilo nato v ljubljanski dvorani mogoče prav vse.
Da bi bila opora drugačna od navijanja
Tudi Teja je, kot rečeno, kapetanka svoje izbrane vrste in lahko si le predstavljamo, kako bi se v tem neverjetnem junijskem tednu počutila starša, ki kariero svojih otrok seveda spremljata na vsakem koraku. Ob še posebej izstopajočem 16. juniju, kajti na ta dan ob 18. uri bodo slovenski nogometaši v Helsinkih za kvalifikacijske točke igrali s Finci, slovenske košarkarice pa v Ljubljani za prvenstvene točke z Nemkami. Ni vrag, da bi se kaj takega v evropskem športu na tako visoki ravni zgodilo prvič – in v vseh pogledih lahko le upamo, da se tudi dejansko bo. Pri čemer pa na žalost ne gre zgolj za tisto osnovno 'če bo vse po sreči' upanje, kajti vsi skupaj se moramo dobro zavedati, da iz Španije v teh dneh prihajajo kar pošteno skrb vzbujajoče novice.
Seveda ni nobenega dvoma o tem, da bo po koncu klubske sezone Jan pripotoval v Slovenijo podpret svojo sestro na zadnjih pripravljalnih tekmah, biti kar najboljši ambasador domačega košarkarskega prvenstva in ji seveda tudi nuditi oporo, ko se bo EP začelo. Toda seveda si želi, da bi bila ta opora drugačna od navijanja na pripravljalnih tekmah, kajti njegov glavni cilj je biti kapetan in vodja svoje reprezentance, se z njo pripravljati in tudi čim bolj uspešno odigrati obe omenjeni tekmi. A na poti do tega ga čaka še veliko ovir, trdega dela in iskanja rešitev, kajti v tem trenutku ni Jan še niti blizu temu, da bi se lahko vrnil na igrišče in v vrata Atletica, nadležne bolečine v vratu pa povzročajo take težave, da so vsi okolji njega razpeti okoli tega, kaj in kako bi bilo v tem trenutku najbolj pametno storiti.
Če bodo obstajale vsaj približno realne možnosti
Glede na to, da se Atletico že nekaj časa ne bori za praktično nič in ima svojo usodo v letošnji sezoni v vseh tekmovanjih zakoličeno, madridski rdeče-beli ne bi imeli popolnoma nič proti, če bi njihov zvezdniški slovenski vratar v tem trenutku končal svoje nastope za to tekmovalno obdobje in vse misli usmeril v okrevanje do zaključka naslednjega. Sprejemljivi pa bi bili obe mogoči poti – konzervativno in počasno spoprijemanje z bolečinami v četrtem in petem vratnem vretencu, s katerimi se že nekaj časa neuspešno ukvarja kar nekaj nevrologov, ali pa invazivna operacija. Toda te teorije seveda ne vključujejo Oblakove velike želje igrati za reprezentanco in biti del zgodovinskega družinskega dvojnega kapetanstva.
Ta želja pa je za Jana v teh okoliščinah gotovo najpomembnejša in zaradi nje išče tretjo pot: konservativen pristop, ki pa ne bi bil počasen in bi omogočil junijsko vrnitev na igrišče. Po pisanju španskega športnega časnika AS je v igri tudi možnost takojšnjega odhoda v domovino k posebej izbranemu specialistu za tovrstne bolečine, več o tem in možnostih za popolno okrevanje pa bi moralo biti znano v prihodnjih dneh, morda v kakšnem tednu. Ste pa lahko prepričani, da če obstaja vsaj približno realna možnost za to, da Jan v Slovenijo pride tako na košarkarske tribune kot med nogometni vratnici, se bo to vsekakor zgodilo. V igri je preprosto preveč, da se ne bi, za nameček pa je tudi družinska zgodba morda celo neponovljiva in vredna odrekanja, stiskanja zob, pa tudi tveganja ne glede na višino Atleticovega vložka.
