Za kritiko še prezgodaj

V sredo bosta že znani imeni tistih dveh, ki se jima je selektor Jure Zdovc zahvalil za prispevek in sodelovanje, priprave pa se bodo nadaljevale brez njiju. Če lahko ugibamo, je prvi verjetno Matej Krušič, drugi pa eden od bratov Nikolić. Zelo verjetno Aleksej, morda pa se je Zdovc odločil, da ne potrebuje višjega, torej Mitja.

Kljub temu bo še naprej ostalo v kadru 14 reprezentantov, kolikor jih je potovalo na Kitajsko, saj se bosta soigralcem (spet) pridružila Goran Dragić in Erazem Lorbek. Slednji je končal rehabilitacijo gležnja, ki jo je opravljal s svojim fizioterapevtom, in bo šele zdaj vključen v proces treningov reprezentance, prvi pa je že prej vadil z izbrano vrsto, a le po svojem programu oziroma tistem, ki mu ga je predpisal Phoenix. Slednji je tudi diktiral število prijateljskih tekem, na katerih lahko igra najboljši slovenski košarkar, Dragić bo igral le v dvobojih z Grčijo, Brazilijo in ZDA. "V pogajanjih s Phoenixom je odločilno vlogo odigral prav Gogi z željo po nastopu za reprezentanco. Žal se tudi on ni mogel dogovoriti za več kot tri tekme. Sicer bomo poskusili, da bi odigral še kakšno več, a dejstvo je, da moramo biti zadovoljni že s tem, da ga imamo zraven. On bo brez dvoma svojo kakovost pokazal na svetovnem prvenstvu," pravi Matej Avanzo, direktor članskih reprezentanc in nasploh eden glavnih mož Košarkarske zveze Slovenije.

PORAZA VELIKO POVEDALA
Slednja je v sklopu sodelovanja s Fibo Europe A-reprezentanco, tako kot že v letih 2007 in 2010, tudi to poletje poslala na Kitajsko. Tamkajšnji turnir za Stankovićev pokal je letos praznoval okroglih deset let, a jubilej ni pripomogel h kakovostnejši zasedbi na njem. Še v najboljši postavi je tja prišla prav naša izbrana vrsta, ki pa ji kljub temu ni uspelo osvojiti prvega mesta. Seveda se po dvobojih z B-reprezentancama Rusije in Angole ter Kitajsko, ki prav tako ne sodi v najvišji kakovostni razred, še bolj postavlja vprašanje smiselnosti dolge poti kot pred njimi, ko še ni bilo znano, v kakšnih zasedbah bodo nastopali tekmeci. Če pustimo vnemar povprečne nasprotnike, bi dva celotna dneva, izgubljena na letalu na poti tja in nazaj, prišla še kako prav za treninge.

A po drugi strani je tekma najboljši trening, kar poudarja tudi Zdovc, in poraza z Rusijo v prvem krogu ter finalu sta mu najbrž povedala več kot nekajurna vadba. Rusi so Slovencem nekajkrat dali lekcijo prav v elementu, v katerem naj bi bili najmočnejši, to je hitri igri s hitro tranzicijo in lahkim doseganjem košev. Seveda porazov nikakor ne gre jemati preveč tragično, Zdovc je vendarle v Luoyangu priložnost dajal tudi tistim, ki bodo igrali vse manj ali sploh ne več, slovenska reprezentanca z Goranom Dragićem in Erazmom Lorbkom je tudi nekaj povsem drugega in pravo taktično uigravanje se bo lahko začelo šele zdaj, ko bosta zraven glavna aduta. Vsekakor pa izgubiti tekmo oziroma kar dve ni prijetno, poraza z B-ekipo, pa čeprav ruska očitno ni slaba, pa lahko še toliko bolj načneta samozavest.

Zdovčeva naloga jo bo povrniti in v preostalih 24 dneh do prvenstva uskladiti vse linije tako v obrambi kot napadu. Ne bo najlažje, veliko stvari še šepa, nekateri igralci se še ne znajdejo v sistemu Zdovca, nekateri so še daleč od prave forme, nekateri vedno znova delajo podobne napake. A za kritike, tudi poimenske, je še veliko prezgodaj. Časa do prvenstva je vendarle še tri tedne, verjamemo, da bo podoba reprezentance takrat takšna, kot jo pričakujemo.