Iz današnje perspektive se morda sliši smešno, a mnenje, da tuji oziroma evropski igralci niso dovolj dobri za najboljšo košarkarsko ligo na svetu, je bilo nekoč splošno sprejeto kot dejstvo. Mit, ki pa so ga načeli konec 20. stoletja, da bi ga v 21. raztrgali na koščke.
Prvi je bil leta 1946 nek Hank Biasatti, ki se je rodil v Italiji, odraščal pa v Kanadi. A še tam sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja bi jih lahko prešteli na prste ene roke. Če odmislimo igralce kot so bili Nigerijec Hakeem Olajuwon, Nizozemec Rik Smits in/ali Nemec Detlef Schrempf, ki so pred prihodom v NBA igrali na ameriških univerzah, so ledino dejansko orali Vlade Divac, Dražen Petrović, Šarunas Marčiulionis ... Omenjeni so tlakovali pot, v večjem številu pa so najboljši evropski košarkarji prek Atlantika krenili po padcu železne zavese in nastopu dream teama na OI v Barceloni.
Na otvoritveni dan sezone 1991/92 je bilo na seznamih moštev 23 tujih igralcev iz 18 držav. V sezoni 1998/99, ko je v ligo denimo prišel Dirk Nowitzki, jih je bilo 30. Danes jih je 125, kakšen gor ali dol, prihajajo pa iz rekordnih 43 različnih držav.
Še enajstič zapored največ 'tujcev' prihaja iz sosednje Kanade (21), sledijo Francozi (14) in Avstralci (13). Ko je govora o igralcih s področja nekdanje skupne države, jih največ prihaja iz Srbije. Srbov je šest (Bogdan Bogdanović, Vasilije Micić, Nikola Jokić, Nikola Jović, Nikola Topić, Tristan Vukčević), Hrvati so štirje (Bojan Bogdanović, Dario Šarić, Ivica Zubac, Karlo Matković), Slovenija in BiH (Jusuf Nurkić, Luka Garza), imata po dva košarkarja, Črna gora pa v Nikoli Vučeviću enega. Makedonci svojega košarkarja v NBA nimajo.
Enajst plus dva Slovenca
Najbolj narodnostno barvita je ekipa Portlanda. Blazersi so kot združeni narodi. Kanadčana, Bahamec, Belgijec, Izraelec, Sudanec, Francoz in seveda Američani. Po drugi strani imajo denimo Milwaukee Bucks le enega 'tujca', to pa je seveda nihče drug kot grška pošast Giannis Antetokounmpo.
Slovenija ima v NBA kot že rečeno dva predstavnika. Isto število kot Litva in več kot denimo Grčija, Italija in Španija, ki imajo le po enega. Poleg Dončića je tu še povratnik na parkete Vlatko Čančar. Sedemindvajsetletni Primorec je lansko sezono zaradi poškodbe kolena v celoti izpustil, v letošnji pa je zaigral le na uvodni tekmi in na parketu prebil zgolj minuto ter 38 sekund.
V ligi NBA je do danes zaigralo 11 košarkarjev s slovenskim potnim listom. Trinajst, če zraven štejemo še naturalizirana Anthonyja Tončka Randolpha in Mika Miho Tobeyja, ki je v sezoni 2016/17 v dresu Charlotte zaigral na dveh tekmah.
Prvi Slovenec v NBA je bil Marko Milić, ki je v najmočnejši ligi debitiral leta 1997, potem pa so mu sledili Rašo Nesterović, Primož Brezec, Boštjan Nachbar, Beno Udrih, Saša Vujačić, Uroš Slokar, brata Goran in Zoran Dragić ter Dončić in Čančar. Na naboru sta bila izbrana tudi Sani Bečirović in Erazem Lorbek, ki pa nikoli nista zaigrala v ligi.
Med prvih pet za MVP le en Američan
Ne le kvantiteta, z leti je naraščala tudi kvaliteta neameriških košarkarjev. Če pogledamo lansko sezono, so bili na prvih treh mestih v glasovanju za MVP trije Neameričani (Jokić, Gilgeous-Alexander, Dončić). Najboljši strelec je bil Slovenec (Dončić), najboljši skakalec Litovec (Domantas Sabonis), novinec leta pa Francoz (Victor Wembenyama).
Med petimi glavnimi kandidati za priznanje MVP v letošnji sezoni je le en Američan. Generalni direktorji ekip so v tradicionalnem glasovanju pred sezono največ glasov namenili Kanadčanu Gilgeous-Alexandru, drugi je bil Slovenec Dončić, tretje mesto pa so si delili v Kamerunu rojeni Embiid, Srb Jokić in Jayson Tatum.
In za konec še hipotetično vprašanje. Na koga bi denimo stavili, če bi se pomerili ZDA, ki so poleti v Parizu še petič zapored osvojili olimpijsko zlato, in selekcija Evrope? Selekcija Evrope z Dončićem, Jokićem, Antetokounmpom, Wembanyamo, Sabonisom ...
