Bilo je tam v začetku devetdesetih, ko je na velika platna prišla komedija z naslovom White Men Can't Jump, kar so pristojni na sončni strani Alp epsko butalsko prevedli v Driblerja pod košema. Komedija, ki se dogaja pod obroči, na neizprosnih asfaltnih igriščih Los Angelesa, kjer kraljujejo barviti liki, »hustlerji«, mojstri igre ter opletanja z jezikom, ki goljufajo oziroma poskušajo opehariti drug drugega. Komedija, v kateri so Woodyju Harrelsonu številni, predvsem pa Wesley Snipes, vseskozi poskušali dopovedati, da belci pač preprosto ne morejo skakati.
Nekaj let kasneje se je v iskanju svojih sanj čez veliko lužo v obljubljeno košarkarsko deželo podal neki dvajsetletni belec, ki je nekaj let pred tem v polnem Tivoliju, ki je bil poln predvsem zaradi njega, Snipesa postavil na laž in zabil čez zeleno hondo CRX. Pri samo sedemnajstih letih ...
Na naboru leta 1997, ko je bil kot prvi izbran neki tihi in mirni fant z Deviških otokov, ki je kasneje postal legenda in zaščitni znak Ostrog iz San Antonia, je Philadelphia v drugem krogu izbirala kot 33. »S 33. izborom na letošnjem naboru so Philadelphia 76ersi izbrali Marka Milića iz Slovenije,« je prebral komisar lige David Stern ter pri tem seveda Milićev priimek zmaličil praktično do neprepoznavnosti.
Philadelphia, ki jo je s klopi vodil sloviti Larry Brown, na igrišču pa je imel glavno besedo mladi Allen Iverson, košarkar, ki se ga je kasneje oprijel vzdevek The Answer (Odgovor), se je odločila v svoje vrste pripeljati 20-letnega in takrat na stari celini že dodobra uveljavljenega Kranjčana, ki je aprila na zaključnem turnirju evrolige v Rimu sesul tablo, kar je bil brez dvoma eden bolj originalnih slovesov od evropskih parketov vseh časov.
Nekaj mesecev kasneje se je namreč Milić, poln upov in pričakovanj, podal na ono stran velike luže. Če so Dražen Petrović, Šarūnas Marčiulionis, Vlade Divac, Žarko Paspalj in/ali Saša Volkov orali ledino, je bil on del druge ali tretje generacije evropskih košarkarjev, ki so se podali v ligo NBA. In ki bi jim moralo biti v primerjavi z omenjenimi pionirji vsaj malce lažje. Poudarek je na tistem moralo biti ...
NE TRUD UN ZNANJE, AMPAK POGODBA
Takrat je bilo namreč še vedno marsikaj drugače, če so danes denimo evropski košarkarji (skoraj) enakopravni svojim ameriškim kolegom, so na njih sredi devetdesetih še vedno gledali precej zviška oziroma z nemalo podcenjevanja. Liga je pri tem imela oziroma ima svoje zakonitosti, svoja nepisana pravila. Ne kakovost, ne trdo delo, ne vse garanje, ampak predvsem ime oziroma višina pogodbe sta pogosto odločala, koliko časa boš prebil na parketu. Namesto kriterijev, kdo gre višje, hitreje, močneje, je o minutaži odločal tudi bančni izpisek. Sam s svojo 350 tisočakov vredno pogodbo je bil seveda bolj pri dnu te plačilne hierarhije.
»Že pred prvim treningom se je vedelo, koliko bo kdo glede na pogodbo igral. Na prvi trening je denimo prišel eden od tistih igralcev, ki imajo dolgoročno pogodbo, vredno sploh ne vem koliko, 70 ali 80 milijonov, in je bil tak, da bi lahko, če bi slekel majico, oglaševal Michelin. Po mojem je imel kakih 40 kilogramov preveč, ampak je imel zagotovljeno petletno pogodbo. Tisti dan smo imeli testiranja na progi, dolgi eno miljo. Na polovici se je ustavil – človek, ki je profesionalni košarkar –, zamahnil z roko in odšel domov. Drugi dan sem prebral v časopisu, da se je ta igralec pojavil v življenjski formi, da tako motiviran za delo že dolgo ni bil. Čez tri dni ga je vzela neka druga ekipa, ki je prevzela njegovo pogodbo. V Ameriki te morajo plačati, pa če igraš ali ne,« se je v intervjuju za Playboy spominjal desetletje kasneje.
In fizično odlično pripravljenemu fantu iz Gorenjske, ki pa nikoli ni posedoval mirne, natančne roke, pravzaprav je bil met njegova rakava rana, so bile minute zelo skopo odmerjene. Čeprav jim je pokazal in dokazal, kot Woody ob koncu zgoraj omenjenega filma, da tudi belci (z)morejo skakati, je bil prikovan na klop. Trepljali so ga po rami, ga hvalili za ves njegov silni trud na treningu, mu obljubljali, ga tolažili, igral pa je bore malo, pogosto tudi nič. Košarkar, ki je bil še pred kratkim glavna faca svoje ekipe, je bil zdaj iz večera v večer gledalec z enim (naj)boljših sedežev v dvorani.
BELA OVCA
Vse iluzije so se pri tem najbrž kaj hitro razblinile. Če je bil v Evropi iskana roba, v Sloveniji pa prava pravcata zvezda, je bil onstran luže le belček z debelimi meči. Bil je črna ovca oziroma, bolje rečeno, bil je bela ovca. Air Milko je postal Milky Way.
»Izbrala me je Philadelphia, ki je bila povsem temnopolta ekipa. Poletno ligo smo odigrali v Philadelphii, v getu, na Tempel University, ki je še bolj črna, kot je že itak vsa Philadelphia. Tja sem prišel iz Slovenije, neobremenjen s predsodki, ki so jih pravzaprav oni potencirali, obremenjeni s svojo zgodovino in s tem, da jim lahko uspe samo z igranjem košarke ali pa s hip hop glasbo. Stopil sem v dvorano te univerze pred sedem tisoč ljudi in opazil, da sem ob še enem popolnoma prestrašenem soigralcu edini belec. Črnci so se mi smejali, ko sem stopil na igrišče s svojimi kratkimi nogami z debelimi meči. Oni z dolgimi, vitkimi nogami s kratkimi nogavičkami, jaz pa s takšnimi skoraj do polovice stegen. Ampak takrat sem bil v skakalni formi, in ko sem zabil malo manj kot s prostih metov, sem bil takoj njihov. Milky way so me klicali, kao belček, ampak ne slabšalno. Bila je kar dobra izkušnja, samo nisem igral, zato so me zamenjali v Phoenix.«
Na Zahod so ga poslali 21. novembra 1997 v zameno za slovitega centra Toma Chambersa, ki pa je bil takrat že pri koncu kariere. Milića je v Arizoni pričakala sijajna, talenta prepolna zasedba, ki je bila ena boljših ekip na Zahodu oziroma v celotni ligi. Imena so sama po sebi bržkone še najbolj zgovorna. Kevin Johnson, Jason Kidd, Steve Nash, Rex Chapman, Antonio Mcdyess, Clifford Robinson, Danny Manning ... Imena, ki se jih privrženci Sunsov še dandanes spominjajo z nostalgijo. Trener Danny Ainge je sem in tja zaigral tudi s štirimi branilci hkrati, Johnsonom, Kiddom, Nashem in Chapmanom, Milića je po drugi strani pogosto »pozabil« na klopi.
A že kmalu, samo nekaj dni po prihodu v prestolnico Arizone, je vseeno dočakal svoj veliki trenutek, svoj težko pričakovani debi. Pisal se je 26. november 1997, ko mu je Ainge pomignil in ga poslal v igro.
V večeru, ko je eno izmed svojih številnih življenjskih tekem na drugem koncu sveta odigral Matjaž Tovornik ter Grkom sredi Aten pri zanj še vedno rosnih 37 letih natresel reci in piši 32 točk, je Milić le dosanjal svoje sanje iz otroških dni. Potem ko se je kot številni njegovi vrstniki v ligo NBA zaljubil zaradi tistih nekajminutnih posnetkov enkrat na teden na TV Capodistria, ki jih je spremljal glas legendarnega Dana Petersona in njegov značilen »Fenomenale!«, je zdaj tudi sam postal del tega šova. Ni bil sicer to spektakularen debi, daleč od tega, a led je bil prebit. Minuta, ki jo je tistega večera prebil na parketu, in tisti dve točki, ki ju je dosegel z zabijanjem čez Sama Cassella, pa so bile seveda tudi prve slovenske v ligi NBA.
IZ OČI V OČI S TISTIM PRAVIM
Končno, si je sam pri sebi mislil marsikateri ljubitelj košarke v od Arizone kakšnih deset tisoč kilometrov oddaljeni državici, ko je naslednje jutro na teletekstu preveril rezultate lige. Številni s(m)o bili prepričani, da bo ta uboga minuta pomenila prekretnico, da bodo tej minuti sledile minute. Mnogo njih. V nekem lažnem upanju s(m)o se številni tolažili, da je pač vsak začetek težak in da bo naš Air Milko počasi, a zanesljivo vendarle prepričal nejeverne Tomaže, pardon, Američane. Kako jih tudi ne bi, pa saj je vendarle preskočil avto. Poteze, ki so jih tam čez vedno znali ceniti.
A vsi slovenski ljubitelji košarke ter častilci lika in dela Air Milka, ki s(m)o takrat bedeli dolgo v noč, da bi ga videli na delu, s(m)o se tudi v prihodnje razočarani, z grenkim priokusom v ustih podajali v posteljo. In kako se je moral potemtakem počutiti šele on ...
Potem ko je bil eden nosilcev igre Olimpije, in to ne tega skropucala od Olimpije, kot jo poznamo danes in ki so ji ostali le še ime ter spomini, ampak Olimpije, ki je dejansko nekaj pomenila na evropskem prizorišču, je zdaj v najboljšem primeru dobil kakšno minuto, dve, tri v tako imenovanem »garbage timu«. Odpadne minute. Prišli so sicer tudi večeri, kot denimo tisti marčevski, ko je proti Clippersom dosegel trinajst točk in med drugim zadel tudi trojko (!), ko je vzniknila iskrica upanja. Ali pa nekega decembrskega večera, ko si je na parketu iz oči v oči zrl z idolom iz mladih let, s tistim originalnim Airom, Michaelom Jordanom, ki je takrat tekel neki svoj – ne prvi ne zadnji – častni krog ... A ... A že na naslednji tekmi je tista iskrica znova kaj hitro ugasnila.
Ni bil ne prvi ne zadnji, pravzaprav je delil usodo številnih evropskih košarkarjev, ki v deželi sanj niso našli svojih sanj. Odgovor, zakaj je bilo tako, je večplasten. Mladost, slab met, preskromen repertoar, pregovorna nezaupljivost oziroma podcenjevanje Evropejcev, drugi časi ... Izberite po želji oziroma vsakega po malem.
KAKŠNO NAKLJUČJE
Naslednja sezona je bila zaradi »lockouta« skrajšana, Milić je v času zamrznitve zatočišče našel v Istanbulu pri Fenerhbačeju, potem pa se je po koncu lockouta vrnil v precej spremenjeno zasedbo Phoenixa ter zaigral še na enajstih tekmah. Bilo je to tudi zadnjih enajst tekem Marka Milića v ligi NBA, čeprav je bil takrat star šele 22 let. Liga, ki bi srčnemu košarkarju, ki je bil v najboljših letih atrakcija na dveh nogah, morala biti pisana na kožo, ga ni nikoli vzljubila, nikoli mu ni dala priložnosti, ni našel svoje tržne niše, ni našel svojega prostora pod NBA-žarometi. Morda bi bilo drugače, če bi lahko nastopil na tekmovanju v zabijanju, če bi preskočil ferrarija, kot je bojda nameraval in kar bi tam čez vsekakor znali ceniti. A kakšno naključje, kakšna smola, prav v tistih dveh letih tekmovanje v zabijanju ni bilo izvedeno, kar se je od leta 1984, ko je tekmovanje ugledalo luč dneva, zgodilo natanko – dvakrat.
Spomladi leta 1999 je odšel in ni se več vrnil. Vse skupaj je v ligi NBA igral dve sezoni. Leto dni premalo, da bi z one strani velike luže na stara leta prejemal pokojnino, a več kot dovolj, da je spoznal, da ni vse zlato, kar se s
