Na Draženov grob danes prihaja ogromno ljudi, ki prinašajo razne stvari, te pa najdejo svoje mesto v muzeju. "Toliko je tega, da bomo morali muzej razširiti. Tudi sama sem zelo pogosto na grobu, nekajkrat na teden," pripoveduje mama Biserka, ki je bila že v času njegovega igranja njegova prva in najglasnejša navijačica in tudi danes skrbi za njegovo zapuščino. In ta je zelo bogata.
"Ne morem verjeti, da je minilo že 25 let, odkar mojega Dražena več ni med nami. Tistega 7. junija 1993 sem čakala, da me pokliče. Vedno sva imela običaj, da me pokliče, ko je za njim del poti. Zazvonil je telefon, javila sem se. Mislila sem, da je on. Vendar na žalost ni bil. Iz Nemčije me je klicala neka Makedonka, ki je najprej v hrvaškem jeziku vprašala, če je to stanovanje Petrovićev. Ko sem pritrdila, mi je povedala, da je moj Dražen umrl. Začela sem jokati, slušalka mi je padla iz rok in v takšnem stanju sem šla proti balkonu," skrušeno pripoveduje mati Dražena Petrovića.
"Tako močno me je pretreslo, da nisem mogla verjeti. Na srečo je bil v stanovanju tudi mož, ki me je zaustavil. To so bili najtežji dnevi v mojem življenju. Spomnim se pogreba pred tisočimi in tisočimi ljudmi."
Ko je Biserka dva dni pozneje strmela v grob, ji je pristopil nek človek in ji rekel: "Vi ste ga rodili, ampak on je od vseh nas. On je naš Dražen. Vsi smo jokali za njim." Teh besed, kot pravi, ne bo nikoli pozabila.
Prej je na grob hodila prav vsak dan, zdaj pa ne več. Mož je že deset let nepokreten, zato od doma odhaja vsak drug dan. Vedno odnese cvetje in prižge svečo. Pred kratkim je bila v Beogradu na zaključnem turnirju evrolige. "Luka Dončić je dal svoj dres za Draženov muzej."
Pravi, da je njen sin naredil veliko za košarko, kar še danes ne gre v pozabo. "Po 25 letih še vedno vidim, kako ga imajo radi, kako ga cenijo. Videti je, kot da ga ni bilo mogoče ne imeti rad. Kot mama sem zaradi tega izjemno vesela."
