Praktično takoj ob prihodu v najmočnejšo košarkarsko ligo na svetu so se začele primerjave z za mnoge največjim vseh časov, Michaelom Jordanom. LeBron James je takoj ob vstopu v svet košarkarskih profesionalcev poslušal hvalospeve na svoj račun, dobil je vzdevek kralj in proglašen je bil – z vsem spoštovanjem do Kobeja Bryanta – za naravnega naslednika nekdanjega zvezdnika Chicaga. Od prvega dne v ligi NBA je bil pod ogromnim pritiskom, a z njim se je spoprijel na fantastičen način, v veliki meri je vse napovedi tudi uresničil, a v svoji karieri ima eno črno piko.
V primerjavi s svojim idolom iz otroštva, ki je v dresu Chicaga v finalu lige NBA nastopil šestkrat in si na roke nadel šest prstanov, je LeBron v finalu šestič, do zdaj pa ima vsega dva prstana. In prav ta argument mnogi, ki jim samooklicani kralj ni všeč, uporabljajo v svojih trditvah, da James niti približno ni na ravni Jordana. In da so porazi leta 2007 s Clevelandom proti San Antoniu, leta 2011 z Miamijem proti Dallasu in leta 2014 z Miamijem znova proti San Antoniu tisti, zaradi katerih ravni njegovega veličastva, Air Jordana, nikdar ne bo dosegel. A argument o številu naslovov oziroma izgubljenih finalov je praktično edini, ki sovražnikom Jamesa še ostane.
Še posebej zdaj, ko košarkar Clevelanda igra – tako kot pravi tudi sam – najboljšo košarko v svojem življenju. In še posebej zdaj, ko je LeBron pravzaprav lastnoročno konjenike popeljal v drugi finale v zgodovini franšize in ko v finalu proti najboljši ekipi letošnje sezone ter velikem favoritu Golden Statu Cleveland izključno zaradi njega vodi z 2:1. To, kar triindvajsetica iz Ohia počne v velikem finalu lige NBA, je na meji verjetnega. James je v seriji z bojevniki videti kot košarkar z drugega planeta, kot vesoljec, ne nazadnje kot Michael Jordan v najboljših časih. A za razliko od nekdanjega zvezdnika Chicaga, je James v finalu ostal povsem sam. Če je imel še na začetku sezone dva fantastična pomočnika v Kevinu Lovu in predvsem Kyrieju Irvingu – zaradi tega je bil Cleveland eden od favoritov za osvojitev prstana –, pa ima zdaj, ko sta oba prej omenjena košarkarja zaradi poškodb že končala s sezono, le malo pomoči soigralcev.
Ob sebi ima povsem solidnega, a v ničemer izstopajočega evropskega centra Timofeja Mozgova, organizatorja igre, ki je na svetovnem prvenstvu v dresu Avstralije odigral tako povprečno, da so se mnogi spraševali kako za vraga lahko ta Matthew Dellavedova igra v ligi NBA, »limitiranega« krilnega centra Tristana Thompsona in obrambnega specialista Imana Shumperta, od katerega v napadu ni prevelike koristi. Če k tej četverici dodamo še J. R. Smitha, ki onstran luže zaradi svojega razuzdanega življenja in nerezonske igre velja za cirkusanta, in dva veterana, ki drugega razen odprtega meta za tri točke ne moreta zadeti (James Jones, Mike Miller) – več kot osem igralcev trener David Blatt ne rotira –, potem je jasno, zakaj je celotno breme padlo na Jamesa.
Najboljše povprečje v finalu lige NBA
1. LeBron James, Cleveland – Golden State (2015): 41. točk
1. Michael Jordan, Chicago – Phoenix (1993): 41.0 točk
3. Michael Jordan, Chicago – Portland (1992): 35.8 točke
4. Dwyane Wade, Miami – Dallas (2006): 34.7 točke
In LeBron, kot kaže, s tem nima nobenih težav. Prve tri finalne tekme je odigral namreč kot v transu, košarkarji Golden Stata pa ne poznajo načina, kako ga zaustaviti. Igralci se menjavajo pri pokrivanju ena na ena, a vsak naslednji branilec je še manj uspešen. S svojo raznovrstnostjo preprosto nikdar ne vedo, kaj bo naredil. Če mu pridejo preblizu, jih prebije in zaključi s silovitim zabijanjem, če stojijo predaleč, vrže iz polrazdalje ali pa za tri točke. Če ne gre drugače, si izbori prostor pod košem in uspešno odigra s hrbtom, obrnjen stran od koša. Če pa se košarkarji Golden Stata odločijo za podvajanje, pa uspešno najde bodisi Timofeja Mozgova pod košem bodisi katerega od strelcev na metu za tri točke.
Njegove številke so neverjetne, na prvih treh finalnih tekmah beleži povprečno neverjetnih, osupljivih, fenomenalnih, fantastičnih, nezemeljskih – uporabite katerikoli pridevnik želite – 41 točk na tekmo, ob tem ima še 12 skokov in 8,3 podaje. Skratka, igra partijo, kakršno so do zdaj ljubitelji lige NBA videli samo enkrat, ko je bil v glavni vlogi, da, uganili ste, Michael Jordan. LeBronov vzornik je leta 1993 v finalu proti Phoenixu dosegal 41 točk na tekmo, ob 8.5 skokih in 6.3 asistencah. Za primerjavo, drugi najboljši dosežek v finalih je prav tako Jordanov, iz leta 1992, ko je proti Portlandu beležil 35.8 točke na tekmo, tretji pa pripada nekdanjemu soigralcu Jamesa pri Miamiju, Dwyanu Wadu, ki je leta 2006 proti Dallasu povprečno dosegal 34,7 točke na tekmo. Verjetno ni treba poudarjati, da so vsi trije dosežki Jordana in Wada Chicagu oziroma Miamiju na koncu prinesli tudi prstan, po enaki poti pa trenutno hodi tudi LeBron. Če bo nadaljeval v takšnem slogu, bo tudi on osvojil svoj tretji prstan, če bo nadaljeval v takšnem ritmu, mu tretjega naslova ne more odvzeti niti fantastični Stephen Curry s svojimi odličnimi pomočniki.
