Argentincem so takšni poljubi očitno v krvi in nekaj povsem običajnega. Diego Maradona in Claudio Caniggia sta ga uprizorila leta 1996, ko je plavolasi napadalec dosegel tri zadetke za zmago s 4:1 nad najhujšim tekmecem River Platom. Pri slavju ob prvem golu Boce je sledilo veselje omenjene dvojice, ki je vrhunec doseglo z vročim poljubom na usta.
Devetnajst let pozneje, v nedeljo zvečer v garderobi Reala, smo bili spet priča nečemu podobnemu, ko se takemu proslavljanju osvojitve evroligaškega naslova očitno nista mogla upreti Andres Nocioni in Facu Campazzo. Slednji je celotni zaključni turnir presedel na klopi Reala, trener Pablo Lasa argentinskega branilca ni pošiljal na parket, zato pa je imel toliko večjo vlogo njegov rojak Nocioni, ki je bil ključni mož Madridčanov pri osvojitvi naslova, za kar je bil nagrajen z lovoriko za najkoristnejšega igralca zaključnega turnirja.
Slačilnica Reala je bila nabita s čustvi. Končno so pri kraljevem klubu prekinili niz neuspehov in po 20 letih vendarle spet stopili na vrh Evrope. Trener Laso je že lani poleti vedel, da ga to poletje čaka noga, če v klubske vitrine ne bo prinesel tega pokala, ki se je tako dolgo izmikal najuspešnejšemu evropskemu klubu vseh časov.
Kdo ve, ali je sam prišel na idejo ali pa mu je kdo prišepnil, da po nekaj neuspešnih poskusih sesti na prestol ob krepitvi moštva morda ne bi bilo slabo pomisliti na argentinskega veterana. Zdelo se je, da so najboljša Nocionijeva leta že minila, da po vrhuncu z osemletnim igranjem v ligi NBA na "stara leta" igra le še za svoje veselje in užitek tam, kjer si še želijo pomoči izkušenega krilnega košarkarja.
A očitno je imel v sebi še nekaj "dinamita", v Realu so to prepoznali, sam pa seveda ni imel prav nič proti, da skuša ob zaključku kariere še enkrat osvojiti pomembno klubsko lovoriko, ki je do zdaj v nasprotju z reprezentančnimi ni imel. Tako klub kot on sta zadela v polno.
Da je bil njegov prihod prava odločitev, so med sezono kljub nekaterim slabim predstavam spoznali tudi vsi skeptiki, ki so se čudili Realu, da nespametno najema "upokojenca", najbolj trdovratne nasprotnike pa je prepričal prejšnji konec tedna. Vsaj moral bi jih. Tako v polfinalu s Fenerbahčejem kot v finalu z Olympiakosom je bil tisti, ki je dajal ton Realovi igri, seveda zlasti z igro v obrambi, po kateri je najbolj znan, a tudi v napadu je bil njegov prispevek zelo pomemben.
Bil je prava kobilica, kot je njegov vzdevek, skočen, povsod prisoten. Po osvojitvi naslova je bil med najbolj veselimi v Realovem taboru. "Želel sem priti v položaj, da se lahko borim za evroligaško lovoriko. Hvaležen sem soigralcem, da so mi to omogočili, skušal sem se jim oddolžiti z dobro igro na zaključnem turnirju. Dajal sem vse od sebe in se boril tako kot vedno v življenju. Nekateri pravijo, da sem malo nor. Morda, a tak pač sem. Met je lahko odvisen od natančnosti in zbranosti, skoki, obramba, ukradene žoge in podobno pa so stvar želje ter 'lakote' po uspehu,« je povedal Nocioni in se nato predal čustvom ob slavju.
Tudi poljub s Campazzom je bil vmes, "norci" pač počnejo tudi to, posebej če so iz Argentine ...
