• Kako ste zadovoljni z reklamo za Cedevito, ki jo je na družbenih omrežjih naredil Luka Dončić?
To doživljam kot velik kompliment – za produkt, za blagovno znamko in tudi za klub. Luka sicer ne poznam osebno, je pa drugi košarkar, zaradi katerega vstajam ob treh zjutraj. Prvi je bil Toni Kukoč, ko je z Michaelom Jordanom igral za legendarne Chicago Bullse. No, drugi pa je Luka. Za nobenega drugega športnika se nisem prebujal sredi noči. Nimam profila na Facebooku in Instagramu, zato sem fotografijo objavil na LinkedInu. Ker me je razveselila. Res je, da bi si človek to lahko razlagal kot marketinško potezo, zame pa je to bolj povezovanje uspešnih ljudi, proizvodov, organizacij, blagovnih znamk ... Luka Dončić je brez dvoma svetovna blagovna znamka, in ko ena znamka podpre drugo ter obratno, gre za veliko stvar.
• Šport v Sloveniji je nadvse uspešen. Košarka, odbojka, alpsko smučanje, smučarski skoki in kolesarstvo, nogomet sicer manj, pa vendarle. Se strinjate?
Ne le Slovenija, celotna regija oziroma področje nekdanje skupne države je polno izjemno nadarjenih športnikov. Zame je to po eni strani normalno, po drugi pa je treba povedati, da se je šport in odnos do njega zelo spremenil. Včasih smo imeli čisti amaterizem (razen v nogometu), danes pa otroci in družine najprej gledajo na denar in uspeh glede na profesionalno pogodbo. Ne želim trditi, da mladi športniki ne uživajo v tem, kar počnejo, ampak dejstvo je, da so posel, pogodba in denar na prvem mestu. Obenem je jasno, da talent predstavlja le 10, ogromna količina dela pa preostalih 90 odstotkov uspeha. Ne samo, da je na treningu treba opraviti nešteto ponovitev, pomemben je tudi način vadbe. Tu pa so zelo pomembni trenerji in sistem dela. Mlado telo ne sme biti preveč obremenjeno, saj sicer lahko prihaja do poškodb. Mladi športniki so stalno pod pritiskom treninga na eni in tekmovanj na drugi strani. Vse več je potovanj in tekem, vse manj je treninga, posledica takšnega ritma pa so poškodbe.
• Kako si torej razlagate vse te uspehe slovenskega športa?
Začuden nisem niti nad nadarjenimi športniki v Sloveniji niti nad dobrimi rezultati, saj v nekaterih panogah obstaja določena tradicija. Stalno prihajajo novi šampioni. Ko smo mislili, da jih po Bogdanu Norčiču, Bojanu Križaju, Roku Petroviću in Mateji Svet ne bo več, smo spoznali, da gre za kontinuiteto z vedno novimi šampioni. Šport kot globalni fenomen je dodaten dokaz, da lahko mladi ljudje iz teh prostorov v globalnih panogah dosegajo dobre rezultate in so uspešni. Moramo pa biti pošteni in priznati, da je športna infrastruktura v Sloveniji zelo dobra, ne glede na stalne kritike nad upravljanjem z javnim denarjem. Danes ima skoraj vsaka vas sodobno dvorano. Nikoli sicer ni preveč športnih terenov, a v Sloveniji so razmere v tem pogledu res dobre.
Obdavčitev športnikov je diskriminatorna
• Vendarle pa ni vse rožnato, mar ne?
Tisto, kar bi se v Sloveniji – ko govorimo o vrhunskem, profesionalnem športu – lahko spremenilo, je obdavčitev športnikov, ki je diskriminatorna. Če slovenska javnost želi gledati vrhunski šport v Sloveniji, denimo Klemna Prepeliča ali Jako Blažiča, če že ne more Luke Dončića, potem bi morala biti davčna obremenitev za vrhunske športnike manjša. Pri tem govorimo o razmeroma majhnem številu takšnih športnikov, vse skupaj med deset in dvajset. Zdaj pa te mlade ljudi pošiljamo drugam, da služijo denar drugje. Prijavljajo se v Monte Carlu, nekje v Ameriki, igrajo v Turčiji ali Grčiji. Slovenija na koncu od vsega skupaj nima nič, ne zaračuna davkov, mi pa gledamo drugorazredne tuje športnike. Danes je cena vrhunskega košarkarja denimo 350 tisoč evrov neto na sezono; Cedevita Olimpija je z vidika davčnega sistema nekonkurenčna tako klubom iz Srbije in Črne gore kot klubom iz Nemčije in Italije. In to slednje je težava. Sicer pa ‘kapo dol’ za slovenski šport. Slovenija bo vedno imela šampione. Pomembno je, da jih ne bomo gledali le v dresu Barcelone ali Panathinaikosa, ampak tudi v dresu Cedevite Olimpije ali kakšnega drugega slovenskega kluba.
• Zakaj je tako pomembno, da so v slovenskih klubih vrhunski menedžerji?
Izjemno sem počaščen, da sem lahko predsednik upravnega odbora s tako izvrstno menedžersko strukturo. To je ‘creme de la creme’ slovenskega in delno tudi hrvaškega poslovnega sveta. Tu so Tomaž Berločnik, Blaž Brodnjak, Nada Drobne Popović, Andrej Slapar, David Kovačič, Damjan Kralj, Enzo Smrekar, Jurij Žurej, Zoran Stanković ... Najprej je treba razumeti, da je tudi športni klub ekonomski subjekt. Pri tem je treba za vsakogar vedeti, kaj je njegova naloga. Upravni odbor se ukvarja predvsem s finančnim okvirjem. Ko je ta zagotovljen, lahko profesionalni menedžment, na čelu katerega je pri nas Davor Užbinec, kupuje igralce in trenerje ter vse drugo, kar je potrebno, da bi lahko klub nastopal v različnih tekmovanjih. Tako kot vsako drugo podjetje ima tudi športni klub svoje prihodke in odhodke, svojo organizacijo, svoje odgovornosti. Po mojem mnenju je nujno potrebno, da klub vodijo ljudje, ki so bili pred tem uspešni v poslovnem svetu.
Profesionalni klub, kot je Cedevita Olimpija, ima letni proračun v višini pet ali šest milijonov evrov. Naša tekmeca Partizan in Crvena zvezda jih imata več kot deset, Venezia kot najbogatejši klub v letošnjem eurocupu med 12 in 13 milijonov, najbogatejši evropski klubi, kot so Barcelona, Real in Anadolu Efes, pa imajo vsako leto na voljo več kot 30 milijonov evrov. Ali bi dali takšne proračune v roke nekomu, ki pred tem ni gospodaril s takšnim denarjem?
• Koliko denarja upravni odbor Cedevite Olimpije zagotovi za eno sezono in kakšen vpliv ima na odločanje o bistvenih potezah?
Profesionalni klub, kot je Cedevita Olimpija, ima letni proračun v višini pet ali šest milijonov evrov. Naša tekmeca Partizan in Crvena zvezda jih imata več kot deset, Venezia kot najbogatejši klub v letošnjem eurocupu med 12 in 13 milijonov, najbogatejši evropski klubi, kot so Barcelona, Real in Anadolu Efes, pa imajo vsako leto na voljo več kot 30 milijonov evrov. Ali bi dali takšne proračune v roke nekomu, ki pred tem ni gospodaril s takšnim denarjem? Ni pomembno, ali gre za zavarovalnico, energetsko podjetje, proizvodnjo hrane in pijače ali karkoli drugega; zakonitosti so iste. V upravnem odboru se ne ukvarjamo z igralci. Lahko se pogovarjamo, kdo je boljši, Josh Adams ali Jacob Pullen, ampak to je na ravni malo bolje obveščenega gledalca. Ne ukvarjamo se s športno politiko, pač pa s poslovno politiko kluba. Tudi jaz trenerja tu in tam vprašam, kako bomo igrali, kdo bo igral več in kdo manj, ampak to storim za lastno zadovoljstvo, saj želim dobiti dodatne informacije. Za vse trenerske odločitve je odgovoren on, jaz pa si kot predsednik upravnega odbora kluba nikoli ne bi vzel pravice, da bi mu pametoval ali se vtikal v stvari, za katere nisem odgovoren in o katerih ne odločam. V vsakem podjetju je nujno potrebno, da se ve, kdo kaj dela.
• Kakšen je prototip vrhunskega menedžerja?
Če me označite za vrhunskega menedžerja, bom to vzel kot kompliment. V poslu sem že 35 let, v tem času pa sem videl marsikaj – na eni strani dobro, na drugi pa tudi slabo upravljanje. Pogosto vidim, da ljudje podcenjujejo vodenje športnih klubov ali športnih organizacij. Mislim, na primer, da je Zoran Janković izjemen menedžer in zelo dober župan. Mislim tudi, da je Ljubljana eno od najlepših mest na svetu in več kot zasluženo predstavnica zelene Evrope. Vodenje Mercatorja in mesta Ljubljana ima enake zakonitosti, zato je bil Janković izjemen vodja tudi v športu, enako uspešen pa bi bil v vodenju česarkoli drugega. Zakonitosti so univerzalne.
• Franjo Bobinac je pravi za predsednika
Olimpijski komite bi si moral prizadevati, da bi Slovenija z vidika davčne obremenitve športa postala privlačna država, tako za sponzorje kot za športnike. Pred nami so predsedniške volitve v krovni športni organizaciji.
Mojo polno podporo ima gospod Franjo Bobinac. Spoznal sem ga v poslovnih krogih, čeprav nikoli nisem bil velik partner Gorenja, in poznam ga kot vrhunskega predsednika Rokometne zveze Slovenije. Bil sem na dogodku, ko je imela Slovenija svoj dan v Zagrebu, na evropskem prvenstvu, ki ga je organizirala Hrvaška. Moram poudariti, da je bila predstavitev Slovenije, tudi z gostom Aleksandrom Čeferinom, vrhunska. S Franjem Bobincem sva skupaj tudi v Trilaterali, v kateri ima zdaj Slovenija po njegovi zaslugi tri člane. Poznam ga ne le kot vrhunskega poslovneža, ampak tudi kot vrhunskega intelektualca, gospoda, kulturnega človeka in diplomata. Oba sva častna konzula – on Monaka, jaz Irske. Malo ljudi ve, da je bil tudi odličen pevec slovenske popevke. Njegova velika odlika je smisel za dialog. Zelo dobro posluša sogovornika, kar je danes prava redkost. Živimo namreč v svetu, v katerem se ne poslušamo med seboj, ampak želimo čim hitreje izraziti svoje stališče, ne da bi bili pripravljeni slišati, kaj ima povedati sogovornik.
Verjamem ali želim verjeti, da bo Franjo Bobinac z veliko večino zmagal na volitvah. To bo dobro ne le za slovenski šport, ampak tudi za slovenski narod. Gre namreč za človeka, ki posluša in sklepa kompromise.
• Kakšen izid volitev torej napovedujete?
Verjamem ali želim verjeti, da bo Franjo Bobinac z veliko večino zmagal na volitvah. To bo dobro ne le za slovenski šport, ampak tudi za slovenski narod. Gre namreč za človeka, ki posluša in sklepa kompromise. Vedno obstajajo stvari, ki nas ločujejo. Nekdo verjame v enega boga, nekdo drug v drugega, tretji pa v boga sploh ne verjame. Nekdo je heteroseksualec, drugi je homoseksualec. Eden se prehranjuje z mesom, drugi pač ne. Eden meditira, drugi posluša rock glasbo, tretji folk glasbo, četrti klasiko ... Vztrajanje pri delitvi in izločanje tistih, ki so drugačni, tlakuje pot v pekel. Mislim, da je Franjo Bobinac človek, ki zna pri vseh najti skupni imenovalec. Biti na čelu Olimpijskega komiteja pomeni usklajevati številne razlike med športi. Imate olimpijske in neolimpijske športe, pa velike in male športne zveze, na eni strani bogate in na drugi tiste, ki so povsem brez denarja. Mislim, da je gospod Bobinac kot človek in nekakšna renesančna osebnost ravno pravšnji za predsedniško mesto.
Imam pa izjemno dobro mnenje o pokojnem Janezu Kocjančiču, ki je kot dolgoletni predsednik OKS naredil ogromno za slovenski šport. Verjetno slovenska javnost nikoli ne bo docela izvedela, koliko dobrega je naredil – tako za promocijo države kot za šport. Ni bil po naključju izbran za predsednika evropske družine nacionalnih olimpijskih komitejev. In stopiti v njegove čevlje ni lahko.
Ampak, gospod Ivo, Olimpija je šla ...
• Gremo k drugi temi, dotaknimo se Olimpije. (G. Tedeschi nas je nemudoma popravil, češ da verjetno mislimo na Cedevito Olimpijo)
Vem, da vas bom užalostil, ampak Olimpije ni več. Pravzaprav je še tu, vendar se je združila z drugim klubom. Saj vem, da ko rečete Olimpija, je to izrečeno v slengu, in tudi vem, da bo v pogovoru med ljudmi vedno le Olimpija. S tem res nimam težav in ne gre za nikakršen egotrip, rad pa vedno to povem. Treba je vedeti, da je obe mednarodni tekmovanji – eurocup in ligo ABA – v ta zakon, ki ne bo kratkotrajen, prinesla Cedevita. Seveda pa nadvse spoštujem tudi zgodovino in tradicijo. Ravno zadnjič sem se srečal z legendarnim Ivom Daneuom. Objela sva se, prisrčno pozdravila, on pa se mi je zahvalil za vse, kar delamo za Olimpijo. ‘Ampak, gospod Ivo, Olimpija je šla, zdaj je združena z drugim klubom,’ sem mu rekel. Pa je hitro odvrnil, da seveda ve, da se ime spreminja, češ danes je Cedevita, prej je bila Petrol, še prej Union ... A to je vendarle malo drugače; pri Cedeviti gre za športno združitev dveh subjektov, in ne zgolj za sponzorstvo. Ampak v redu, zame je to zdaj ena družina. Ne gre za Slovence in Hrvate. Mene nikakor ne zanima, od kod kdo prihaja, niti ne želim preštevati krvnih zrnc. Včasih denimo na kakšnem spletnem forumu preberem, da naj bi bila to hrvaška Olimpija, da je Cedevita, in ne Olimpija. Tem neumnostim se le nasmejem.
• Kako ste leta 2019 prišli na idejo o združitvi Cedevite in Petrola Olimpije?
V resnici je bila to ideja Emila Tedeschija mlajšega, torej mojega sina. On je tudi član upravnega odbora kluba. Nekega večera, ko sva oba, vsak pri sebi doma, gledala tekmo lige ABA, me je poklical in mi rekel, da je frustriran zaradi dvojega. Prvič, skrbelo ga je, koliko gledalcev bo na naslednji domači tekmi Cedevite. In drugič, jezil ga je odnos mesta Zagreb in takratnega župana do Cedevite – kluba, ki je v petih letih trikrat igral v evroligi, igral na zaključnem turnirju eurocupa, osvojil pet naslovov državnega prvaka in številne lovorike v pokalnem tekmovanju. Predvsem pa kluba, ki je v Zagreb pripeljal Barcelono, Panathinaikos, Maccabi – skratka, največje evropske klube. Jezilo ga je, da v lastnem mestu glede na vse povedano ne moremo imeti že povsem normalnega statusa, kaj šele boljšega. Dejstvo je, da se je prav načrtno delalo proti nam. Je pa sin dobro vedel, da sem večkrat pred tem – sicer v šali, ampak v vsaki šali je vedno kanček resnice – v kakšni družbi razlagal, da bi bilo dobro klub preseliti drugam. V London, Gradec, Trst, morda v Varaždin, Karlovac ali na Reko. Občasno smo res razmišljali o tem. Dve leti pred združitvijo s Petrolom Olimpijo smo bili celo zelo blizu dogovora z Varaždinom, ki ima super novo dvorano, pa tudi župan mesta je bil velik podpornik te ideje, pripravljen je bil tudi finančno podpreti projekt. Naposled smo prišli do spoznanja, da mesto nima tradicije in v njem ni dovolj zanimanja za košarko. Vse možnosti na obrobju Zagreba, kot so Velika Gorica, Samobor ali Zabok, so žal odpadle, ker ti kraji nimajo primerne dvorane. Skratka, bilo je nekaj povsem neformalnih pogovorov s prijatelji, ki so vedeli za naše nezadovoljstvo v Zagrebu in nas pozivali, naj pridemo v njihovo mesto. Na misel mi je prišel Trst, kjer sem tudi živel in delal, pa potem še London, ki ima v tej sezoni klub v eurocupu. Tudi o Avstriji sem razmišljal.
No, Emil mlajši mi je dal neko drugo idejo: zakaj se ne bi preselili v Ljubljano, k našim dobrim športnim prijateljem? ‘Njim tudi ne gre najbolje,’ je dejal. Ampak vedeti morate, da se je vse to dogajalo takrat, ko ni nihče niti pomislil, da bi Petrol Olimpija lahko izpadla iz lige ABA. To je bilo nekaj nepredstavljivega.
S sinom sva se o tem pogovarjala okoli pol enajstih zvečer, ob polnoči pa sem imel že narejeno skico potencialne združitve v morda 15 stavkih. Zjutraj sem poklical Tomaža Berločnika, takratnega predsednika Petrola Olimpije, in ga obvestil, da mu bom nekaj poslal. ‘Tomaž, če v tem ne boš videl nikakršnega smisla, zavrzi. Če pa ti bo ideja všeč, se bova o njej pogovorila,’ sem mu na kratko rekel. Moj predlog je prebral, me poklical in mi zatrdil, da je ideja zanimiva.
• Od ideje do uresničitve ni minilo prav veliko časa, mar ne? Kje je bil ključni moment v zgodbi?
V nekaterih stvareh sem zelo hiter. S sinom sva se o tem pogovarjala okoli pol enajstih zvečer, ob polnoči pa sem imel že narejeno skico potencialne združitve v morda 15 stavkih. Zjutraj sem poklical Tomaža Berločnika, takratnega predsednika Petrola Olimpije, in ga obvestil, da mu bom nekaj poslal. ‘Tomaž, če v tem ne boš videl nikakršnega smisla, zavrzi. Če pa ti bo ideja všeč, se bova o njej pogovorila,’ sem mu na kratko rekel. S Tomažem sva se sicer poznala že od prej, saj je bil v času, ko smo kupovali Drogo Kolinsko, predsednik uprave Istrabenza. Gre za vrhunskega menedžerja, profesionalca in etičnega človeka. Kdor v profesionalnem pogledu karkoli govori čez Tomaža Berločnika, ta govori velike neumnosti. Poznala sva se torej kot poslovna partnerja, tudi kot kolega iz dveh klubov. Moj predlog je prebral, me poklical in mi zatrdil, da je ideja zanimiva. Dobila sva se na Otočcu, ki ima pri meni prav posebno mesto. Tja sem namreč na prvi zmenek peljal svojo ženo, na tistem mostu sem jo prvič poljubil.
Kosilo s Tomažem je bilo prvi korak, potem smo začeli pri pravnikih preverjati možnost izvedbe. Pogovarjal sem se z več vrhunskimi pravniki, tako hrvaškimi kot slovenskimi, in vsi po vrsti so mi zatrjevali, da je takšna združitev vsekakor mogoča. Seveda je bilo treba najprej zagotoviti, da bodo v obeh klubih vsi člani upravnih odborov potrdili to idejo.
A vse to je trajalo malo časa, potem pa se je zgodilo nekaj, kar je v resnici vse skupaj olajšalo. Petrol Olimpija je v zadnjem krogu izgubila s Krko in izpadla iz lige ABA. Čeprav bi marsikdo pomislil, da nam je to ustrezalo, ni bilo tako. Jaz namreč želim biti v enakovrednih partnerstvih, ne pa da je videti, kot da nekoga rešujem. Je pa res, da so imeli tisti, ki so v Ljubljani delali pri tem projektu, v tistem trenutku še razlog več, da ga javnosti predstavijo kot zelo dobrega, saj sicer v Stožicah ne bo več regionalne lige. Mi smo medtem v finalu hrvaške lige s Cibono izgubili s 3:0, po zadnji tekmi pa so me začeli klicati novinarji in spraševati, ali se bomo res združili s Petrolom Olimpijo. Ker je v nasprotju z našim načrtom novica pač spolzela v javnost, smo hitro organizirali novinarsko konferenco v Ljubljani. Zanimivo, še pred uradno združitvijo nas je kot združen klub priznala evroliga oziroma eurocup; za slednjega smo bili že uvrščeni v žreb.
• Kakšen je bil prvi odziv dvomljivcev?
Skupščini obeh klubov sta naposled vse potrdili in vsi tisti, ki so vztrajno trdili, da je to nemogoče, so ostali brez besed, kot ribe na suhem. To je bila prva združitev dveh klubov iste ravni iz dveh držav v Evropski uniji, vsaj kolikor jaz vem. V vsakem primeru je šlo za zelo zanimiv in tudi zelo zahteven poslovni podvig. Ponavadi podobne združitve pomenijo, da se v enem klubu zbere vse resurse, pravice in lovorike, drugega z vsemi dolgovi na kupu pa se potopi. Mi smo to naredili drugače, za vse dotedanje obveznosti obeh klubov smo plačali več kot dva milijona evrov. Nikomur nismo ostali dolžni niti evra – nobenemu trenerju, nobenemu igralcu, nobenemu dobavitelju, niti državi. Vse smo poravnali. Vsakomur lahko pogledam v oči. Ta združitev ni le športno uspešna, ampak je tudi legalna in moralna.
Bil sem žalosten zaradi Zdovca
• Na kakšen način ste se lotili prvih potez v športnem delu? Kako ste se odločali med dvema trenerjema, med dvema direktorjema ...?
Vprašanje, ali bi moral biti trener Slaven Rimac ali Jure Zdovc, ki je velik zmagovalec in je bil že pred tem trener v zagrebški Cedeviti, je bilo seveda pomembno. Sam sem bil mnenja, navsezadnje je bil to tudi pogoj, da bo športni del skupne zgodbe prispevala Cedevita, ki je bila v športnem pogledu v zadnjih desetih letih uspešnejša. To je bil zame edini logični kriterij. Niso me zanimala ne krvna zrnca ne domnevna veličina tega ali onega; zanimala me je le kontinuiteta. Bil pa sem žalosten zaradi Zdovca, saj se ga spominjam kot edinega, ki je bil lahko v tisti nepozabni jugoslovanski reprezentanci z začetka devetdesetih organizator igre. Takrat ni bila dovolj ena žoga, morale bi biti vsaj tri. Želel jo je imeti Dražen Petrović, Toni Kukoč, pa Dino Rađa, Žarko Paspalj, Vlade Divac ... Le Jure je lahko to zagotovil – z brezkompromisno obrambo, z nesebičnostjo, s podajami, z delovanjem za ekipo. Takšnemu šampionu reči, da trener ne bo on, ampak nekdo drug, res ni lahko. Ampak, ponavljam: moj obraz je čist. Če bom želel jutri spet poklicati Jureta, ga bom brez težav poklical. Enako je bilo v primeru direktorja. Z Romanom Liscem se danes brez težav pogovarjam o tem, kako bi lahko pomagal klubu, kako bi lahko priskočil na pomoč pri kakšnem sponzorju. Vedno se mi javi, prihaja na tekme.
• Ste z doslej opravljenim zadovoljni?
Smo popolnoma transparentni. Vstopili smo v četrto sezono. Ne glede na to, da je bilo vmes obdobje covida brez občinstva v dvoranah, je naš finančni rezultat pozitiven. Vse naše obveznosti so izpolnjene. Igralci radi prihajajo v Cedevito Olimpijo, tu trenirajo in igrajo. Uspeli smo pripeljati nove sponzorje, obstoječi so kljub težkemu položaju zaradi covida podpisali nove pogodbe. Zaradi tega sem vsem brezmejno hvaležen. Seveda tudi drugim partnerjem, na primer Mestni občini Ljubljana, ki klubu ves čas stoji ob strani.
Morda obstaja očitek, zakaj se nismo že ob koncu prejšnje sezone bolj potrudili glede povabila v evroligo. Mislim, da je bilo za nas prekmalu. Za takšen vstop v evroligo bi morali proračun kluba povečati za vsaj 65 odstotkov, med nami povedano pa za vsaj 100 odstotkov, in to le za povabilo. V tem ne vidim ekonomske logike. Verjamem, da se bomo v nekem obdobju, ki ne bi smelo biti daljše od treh let, uvrstili v evroligo in tam tudi ostali. Vstop le za eno sezono nima nobenega smisla.
• Ni skrivnost, da navijači želijo evroligo. Bržčas je tudi glavni cilj projekta. Kako blizu ste mu?
Morda obstaja očitek, zakaj se nismo že ob koncu prejšnje sezone bolj potrudili glede povabila v evroligo. Mislim, da je bilo za nas prekmalu. Za takšen vstop v evroligo bi morali proračun kluba povečati za vsaj 65 odstotkov, med nami povedano pa za vsaj 100 odstotkov, in to le za povabilo. V tem ne vidim ekonomske logike. Je pa na drugi strani povsem jasno, da si bomo skušali nastop v evroligi priigrati po tekmovalni poti – bodisi prek eurocupa bodisi prek lige ABA. Tega seveda ne bi izpustili iz rok. Ne mislimo pa kupiti povabila, kot je to storil Partizan, ki je pred letošnjo sezono prodal več kot 10 tisoč sezonskih vstopnic. Za to ima vse moje spoštovanje. Beograjčani so lani pripeljali najtrofejnejšega trenerja v Evropi Željka Obradovića. Partizan je institucija, o tem ni nobenega dvoma; zanimanje za košarko v Beogradu meji na fanatičnost. Česa takšnega si človek lahko le želi. A mislim, da je vendarle treba iti postopoma. Sprašujem se, ali si navijači Cedevite Olimpije res želijo gledati svoj klub v evroligi, ki bi bil na zadnjem mestu z osmimi zmagami in 26 porazi. Za današnji športni trenutek Cedevite Olimpije je eurocup ravno pravšnje tekmovanje – z Venezio, Bursasporjem, Gran Canario, Ulmom, Budućnostjo in drugimi. To so atraktivni tekmeci, s katerimi lahko igramo enakovredno. V prejšnji sezoni smo to tudi dokazali, ko smo premagali najbogatejšega in poznejšega zmagovalca ter letošnjega evroligaša, bolonjski Virtus, dvakrat Valencio in v ligi ABA tudi dvakrat Partizan, oba pa sta danes evroligaša. Pokazali smo, da smo v športnem pogledu konkurenčni, prav tako organizacijsko, da imamo ekipo ljudi z direktorjem Davorjem Užbincem na čelu, ki ima izkušnje z evroligo. Da lahko napolnimo Stožice. Verjamem, da se bomo v nekem obdobju, ki ne bi smelo biti daljše od treh let, uvrstili v evroligo in tam tudi ostali. Vstop le za eno sezono nima nobenega smisla.
• Kako v klubu poteka gradnja prve ekipe?
Naredili smo vse, da bi pripeljali najboljše in za nas dosegljive slovenske igralce. Ni takšnega, s katerim se športni direktor Sani Bečirović ni dogovarjal in mu ponudil najboljše pogoje v okviru svojih zmožnosti. Jaka Blažič je v Turčiji dobil natanko dvakrat večjo pogodbo, kot jo je imel v Ljubljani. Bil pa je najbolje plačan slovenski športnik, ki je igral v Sloveniji. Temu nismo mogli parirati. Želim mu hitro okrevanje in mu sporočam, da ima vrata v naš klub, kadarkoli bo želel, na široko odprta. Ob tem, da se je najprej iz zagrebške Cedevite skupaj z nami v Ljubljano preselil Edo Murić, je prav Blažičev podpis pogodbe predstavljal povsem novo razsežnost. Pozneje so prišli še drugi, navsezadnje tudi Zoran Dragić in Alen Omić. Ob teh smo se pogovarjali še z Gregorjem Glasom, Žanom Markom Šiškom, Gregorjem Hrovatom, Klemnom Prepeličem, Aleksejem Nikolićem, celo z Anthonyjem Randolphom. Skratka, z vsemi slovenskimi igralci, če odštejem tiste v ligi NBA. Oni so bili naša prva izbira. Želeli smo narediti jedro domačih igralcev, ker je to prvi pogoj, da bi ljudje hodili na tekme. Gotovo nekateri mislijo drugače in trdijo ravno nasprotno, češ da je v trenutkih, ko se tekma lomi, povsem nepomembno, kdo je na parketu, le da žoga pade skozi mrežico. Morda imajo celo prav, a vseeno.
V klubu smo zbrali še skupino nadarjenih slovenskih igralcev – vse tiste, ki so želeli ostati v Sloveniji. Treba je vedeti, da nekateri pri 12 ali 13 letih odidejo v Madrid ali Barcelono, saj se njihovi starši dogovorijo z agenti. Takšnih ni lahko vrniti domov. Živimo pač v globalnem svetu. V drugem koraku smo iskali igralce iz regije, ki so za nas prav tako domači igralci. Tako je prišel Marko Radovanović, pa letos Karlo Matković in Lovro Gnjidić, že prej pa denimo Filip Krušlin ali Marko Simonović. Želeli smo tudi Krunoslava Simona, a je zaradi družine želel v Zagreb. Delovali smo v okviru svojih zmožnosti, saj najboljši odidejo v ligo NBA. Tamkajšnji klubi danes podpisujejo s še več evropskimi igralci, med katerimi številni potem ne odigrajo niti minute. Ampak ni jih tukaj. Na takšen način je Dallas v zadnjem trenutku želel Eda Murića. Pritisk na igralce je velik, regionalni bazen pa izjemno majhen. Tuji košarkarji so prišli pri nas na vrsto komaj v tretjem koraku.
Konec prejšnje sezone, ko smo razprodali Tivoli in dvakrat Stožice, so stvari začele prihajati na svoje mesto. Prav zaradi polnih Stožic mi je hudo zaradi 0,2 sekunde Jacoba Pullena na četrtfinalni tekmi z Bursasporjem. Ne zaradi polfinala, ampak zaradi vsaj še enkrat nabito polne dvorane.
• Je kaj, zaradi česar niste zadovoljni?
Imam mešane občutke glede covidnega leta. Po eni strani sem bil izjemno ponosen na vse ukrepe, ki smo jih sprejeli, in na vsa s tem povezana pravila. Igralci so ostali zdravi. Tisti, ki so preboleli covid, niso imeli posledic. Ampak to leto brez občinstva v dvorani mi je dalo vedeti, da to ni tisto pravo, čeprav so bile tudi tekme v prazni dvorani nekako dostopne; navijači so jih spremljali po televiziji, kljub vsemu smo jim ponudili določeno zabavo. Tudi to je v redu glede na zdravstveno-varnostno dogajanje v svetu. Če tisoče ljudi umira in moramo zato igrati brez občinstva, s tem nimamo težav. Mi je pa to težko padlo. Vse to je seveda vplivalo na dotok denarja in obenem tudi na ohranjanje navad navijačev, ki kar naenkrat niso več obiskovali tekem. Pozneje jih je bilo treba vrniti na tribune. Konec prejšnje sezone, ko smo razprodali Tivoli in dvakrat Stožice, so stvari začele prihajati na svoje mesto. Prav zaradi polnih Stožic mi je hudo zaradi 0,2 sekunde Jacoba Pullena na četrtfinalni tekmi z Bursasporjem. Ne zaradi polfinala, ampak zaradi vsaj še enkrat nabito polne dvorane. Izgubljati pa je športno in človeško. Tudi Slovenija je na evropskem prvenstvu izgubila, ampak bo naslednjič bolje. Lahko si najboljši na svetu, pa še vedno kdaj izgubiš. Izgubljal je tudi Roger Federer. In izgublja tudi Manchester City.
Očitali so nam, da smo umeten klub
• Ste pričakovali, da vas bo hrvaška javnost bolje spremljala?
Hrvaška javnost nas sploh ne spremlja. Morda nas spremlja nekaj sto velikih ljubiteljev košarke, ampak Cedevite Olimpije na Hrvaškem načeloma ne spremljajo.
• Ali so vam v domovini zamerili, da ste klub odpeljali v Ljubljano? Takrat se je pisalo marsikaj, nekateri so govorili celo o nacionalni izdaji.
Obstaja javnost in ‘javnost’. Tisto, kar je na Hrvaškem slabo, je zelo majhno zanimanje za košarko. Vedno rad rečem, da je vprašanje, koliko je v Zagrebu takšnih, ki imajo radi košarko, in koliko takšnih, ki imajo radi šampione. Če bi osvojili eurocup ali evroligo, bi imeli polno dvorano. Ampak ali bi nas ljudje res imeli radi? Cedevita nikoli ni uspela priti v srca starejših zagrebških navijačev, kot je denimo Cibona. Ta je dvakratna evropska prvakinja, ima številne lovorike, bogato zgodovino, tradicijo, številne legende, kot sta brata Petrović, Andro Knego, Mihovil Nakić, Danko Cvjetićanin, pa pozneje Gordan Girićek, Bojan Bogdanović ... Gre za športno institucijo. Jaz pa sem želel s Cedevito le pošten odnos mesta glede infrastrukture in financiranja vrhunskega športa. To, kar je počel takratni župan (Milan Bandić, op. p.), je zločin. Najprej je mestna oblast kot kriterij za vrhunski šport postavila dva evropska naslova. To pomeni, da Cedevita tega ne bi dosegla v 300 življenjih. Potem so to spremenili in kot kriterij postavili tri naslove državnih prvakov. Ko je Cedevita to izpolnila, so vse spremenili in nam dali le 200.000, Ciboni pa dva milijona evrov. Ta oblast je končala tako, kot je končala, župan pa je že pokojni. O tistih, ki niso več z nami, pa ne želim govoriti.
• Kaj natančno so vam na Hrvaškem očitali?
Na koncu so nam očitali, da smo umeten klub in da imamo veliko denarja, a z njim ne znamo ravnati. Pričakovali so, da bomo ponovili rezultat Cibone iz osemdesetih, a takrat je bil šport neprimerljiv z današnjim. Na drugi strani pa hrvaška reprezentanca trenira v Cedevitinem kampu, od zadnjih šestih selektorjev pa so bili trije hkrati trenerji in na plačilni listi Cedevite; da ne naštevam igralcev, ki jih je Cedevita dala reprezentanci. Ko smo odšli v Ljubljano, so seveda začeli udrihati po nas, češ da nismo naredili nič dobrega za hrvaško košarko. Zdaj nas že četrto leto ni več na Hrvaškem. Tam smo sicer ostali s Cedevito Junior, ki je, zanimivo, najbolje stoječi hrvaški klub – edini, ki ne posluje z izgubo, edini, ki je v prejšnji sezoni poravnal vse svoje obveznosti, in edini hrvaški klub, ki je želel igrati v evropskih pokalih. Sicer je izgubil z estonskim Kalevom v kvalifikacijah za Fibin evropski pokal, ampak je vsaj poskušal. Cedevita je morda naredila tudi kakšno napako, ampak trikrat zapored je v Zagreb pripeljala evroligo. In to ne s povabilom, ampak s svojimi rezultati.
Da se vrnem k ‘nacionalni izdaji’. Res je bilo nekaj takšnih neokusnih, rekel bi, rumenih zapisov. Ampak če vprašate ljudi iz košarke, nekatere nekdanje igralce, vam bo vsak rekel, da je za hrvaško košarko slabo, da je Cedevita s svojo prvo ekipo odšla iz države. A to je zdaj že preteklost, ki jo prepuščam zgodovinarjem.
• Kaj ste našli v Ljubljani, kar ste pogrešali v Zagrebu?
Sam sem v Ljubljani zelo zadovoljen. Uživam v vodenju tukajšnjega kluba. Seveda ni vse posejano z rožicami, ampak je vse zelo transparentno. Okoli kluba so ljudje, ki jim je mar. Vprašanje kluba ni v tem, ali bo žoga šla skozi mrežico ali ne. Seveda vsi želimo osvajati lovorike. Vidim, da Cedevita Olimpija uživa veliko spoštovanje – v vsej Evropi. Meni se to zdi super. Obenem sem prepričan, da nekaj dajemo lokalni skupnosti, Ljubljani, Sloveniji. Dokazujemo, da je s smiselnim poslovnim projektom mogoče uspešno voditi športni klub. In na koncu to prepoznajo tudi sponzorji.
Velika zabava z glasbenimi legendami iz regije
• Za konec nekaj bolj sproščenega. Kdaj je bil nazadnje v akciji DJ SMS Deutsch?
(smeh) Ravno danes. Delal sem dvourni intervju, ki ga pripravljam za soboto, torej sem bil v vaših čevljih. Za 119. del oddaje Drive na radiu Yammat FM sem se pogovarjal z izjemnim glasbenikom Damirjem Urbanom. Intervju je bil fenomenalen. Spet bom aktiven to noč (v sredo po tekmi z Bursasporjem, op. p.), ko bom pripravljal seznam (‘play listo’) 30 pesmi za četrtkov program. To delam vsak teden in nikoli v 267 večerih se pesmi niso ponovile. V soboto pa imam triurno oddajo v živo. Glasba je stalno v meni.
• Kako je videti dan Emila Tedeschija? Gotovo je 24 ur za vas mnogo premalo.
Danes sem se denimo zbudil zgodaj, že ob šestih. Najprej sem se pripravil na intervju. Potem sem s svojo Majo popil kavo, preveril, kaj se dogaja v Ukrajini, preletel druge novice. Šel sem peš do podjetja in imel tam tri sestanke. Naposled sta prišla Damir Urban in šef tehnike. Snemali smo dve uri. Zatem sem imel še dva sestanka. Potem sem se odpeljal proti Ljubljani in se v avtomobilu pogovarjal o poslu s sodelavcem. Pred intervjujem z vami sem preveril še novo pridobitev na naših tekmah – poseben kotiček VIP Deluxe za glavne sponzorje. Sledi ogrevanje pred tekmo, ki si ga vedno z veseljem ogledam. Tekma. Po njej bova s sodelavcem nadaljevala pogovor v avtomobilu. Ko se vrnem domov, bom nekaj dobrega večerjal. Za konec, že ponoči, bom s slušalkami v ušesih še malo urejal glasbo. Dokler ne zaspim.
Ko bo Cedevita Olimpija osvojila kakšno pomembnejšo lovoriko, bomo priredili velik glasbeni festival na čelu z Zoranom Predinom, ki v dvorani sedi v prvi vrsti ob igrišču in je eden največjih navijačev Cedevite Olimpije. Legenda teh prostorov. Bo pa prostor še za več velikih ‘fac’. Skratka, naredili bomo resno zgodbo z nekaj okrepitvami iz regije. V rokavu imam tako vroča imena, da bomo ‘zažgali’ celo dvorano in naredili pravi spektakel. Ampak najprej je treba nekaj osvojiti.
• Vi boste torej tisti, ki bo skrbel za glasbo na zabavi, ko bo Cedevita Olimpija osvojila kakšno pomembnejšo lovoriko.
Ko se bo to zgodilo, bomo priredili velik glasbeni festival na čelu z Zoranom Predinom, ki v dvorani sedi v prvi vrsti ob igrišču in je eden največjih navijačev Cedevite Olimpije. Legenda teh prostorov. Bo pa prostor še za več velikih ‘fac’. Moja velika želja je, da bi nastopila Anja Rupel. Če bi se spet zbrala skupina Videosex, bi bilo sploh super. Skratka, naredili bomo resno zgodbo z nekaj okrepitvami iz regije. V rokavu imam tako vroča imena, da bomo ‘zažgali’ celo dvorano in naredili pravi spektakel. Ampak najprej je treba nekaj osvojiti.
• Slovenska glasba vam je zelo blizu, mar ne?
Uf, pa še kako. Ali pa Miladojka Youneed, ampak kdo jo lahko vrne? Potem Borghesia, pa Laibach. Ali pa že pokojna Tomaž Pengov in Marko Brecelj ter njegov Cocktail, ki je ena najpomembnejših vinilnih plošč v nekdanji Jugoslaviji vseh časov.
• Za konec: kaj je vaša najbolj drzna poteza, ki jo imate v načrtu, ko gre za Cedevito Olimpijo?
Močno si želim, da bi Goran Dragić svojo profesionalno kariero zaključil v našem klubu. Rad bi videl Gorana in Zorana skupaj. Goranova vrnitev ob koncu kariere, ko bi bil hkrati še vedno dovolj sposoben za vrhunsko igranje košarke, bi bila ne le marketinško, ampak tudi športno in družbeno izjemno pomembna. Ne želim mu še konca kariere, zato pravim, da naj bo to čez tri sezone, recimo. Če pa bi me isto vprašali še za Luko, s katerim smo začeli ta intervju ... On je še tako mlad, da to seveda ni realno. Ampak tudi sam sem še dovolj mlad, da bi lahko nekega dne dočakal Luko v dresu Cedevite Olimpije.
