Na preizkušnjo igre so povabili Scottieja Reynoldsa, ki bi lahko – če bo zadovoljil okus stroke, obenem pa ne bo imel za Ljubljančane nedosegljivih finančnih zahtev – postal Olimpijin košarkar številka 19.
Bolj ali manj je jasno, da je njegov prihod v Stožice povezan z verjetnim odhodom Jaleka Feltona, ki je, kot kaže – brez izkušenj in vendarle tudi z manj potenciala, kot so zatrjevali njegovi zastopniki – zašel na evropska tla. V Ljubljani ni pokazal praktično ničesar, v kar bi lahko trener Zoran Martić polagal upe. Na uvodni tekmi lige ABA ga, denimo, sploh ni bilo v ekipi, medtem pa je direktor Roman Lisac že iskal njegovo zamenjavo.
Glede na to, da Reynolds v tem tekmovanju ni neznan igralec in je tudi že igral na stožiškem parketu, je brez dvoma precej primernejša rešitev za mesto dirigenta Olimpijinega orkestra. V prejšnji sezoni je nosil dres ruskega Zenita, pred tem pa je bil član Cibone. V Zagrebu se je izkazal, pa ne le na parketu, kjer je s 6,9 asistence na tekmo postal najboljši podajalec regionalne lige, ampak tudi s tem, da se kljub takrat izjemno dramatičnim razmeram v klubu ni podal v beg, temveč je ob enormnih zamudah plače ostal v moštvu.
Košarkar, ki bo prihodnji teden dopolnil 31 let, velja za igralca, ki ga imajo zaradi njegove pozitivne osebnosti trenerji radi, bolj kot na osebno statistiko pa misli na dobrobit svoje ekipe. Po študiju na Univerzi Villanova je v kariero gradil v Italiji, Turčiji, na Češkem, v Izraelu, Rusiji in na Hrvaškem; kot vse kaže, bo na ta seznam dodal še Slovenijo. Težko je namreč verjeti, da ob vseh težavah z organizacijo igre trener Martić svojim delodajalcem ne bi zaploskal, visoko v zrak dvignil palca in se jim zahvalil.
