V košarkarskem smislu pa se zagotovo je. Ne da prej ni imel dobrih ali celo zelo dobrih predstav, a vseeno je bilo na zadnjih dveh tekmah mogoče opaziti drugačnega Prepeliča.
Peter Prevc je moral med nedavnim svetovnim prvenstvom v Falunu po tekmi na manjši napravi, na kateri je bil trinajsti, odgovarjati tudi na vprašanja o morebitnem prepoznem prihodu na prizorišče in posledično o tem, da je bilo manj treninga razlog, da se s skakalnico ni najbolje spoprijateljil.
Prevc že nekaj let neomajno zaupa Goranu Janusu in njegovi ekipi, o enaki meri zaupanja in vere seveda govorimo tudi v obratni smeri. In posledica so Prevčevi rezultati. Seveda so ti tudi zasluga talenta in trdega dela ter še številnih drugih malenkosti, ki privedejo do vrhunskosti, a dobro sodelovanje oziroma zaupanje na relaciji trener–športnik je zelo visoko na seznamu pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da govorimo o vrhunskih rezultatih vrhunskega športnika. Vprašajte Tino Maze. Lahko bi bila vzorčni primer (ne)zaupanja med trenerj(i)em in športnico oziroma športnikom.
In takih je še veliko. Kako se recimo počuti nogometni napadalec, če ve, da na klopi sedi nekdo, ki mu neomajno verjame, ki bo vedno znova zahteval od drugih, da z žogami iščejo prav njega, ki ga pohvali, tudi ko mu ne gre vedno, oziroma ga takrat še bolj spodbuja, ali pa tisti, ki čuti oziroma ve, da pri trenerju ni najbolj priljubljen, da lahko pri njem hitro porabi "kredit", da mu ta preprosto ne zaupa.
Prvemu lahko tudi nekaj časa ne bo šlo, a bo to obdobje kratko, preprosto zato, ker ga bo že misel na to, da uživa polno zaupanje, gnala naprej, mu vzbujala optimizem, dvigovala samozavest. In potem bo tresel ... Drugi pa bo ob spodrsljaju, zgrešenem strelu upognil glavo, vedoč, da jih bo slišal, da bo nezaupanje trenerja le še naraslo in da bo z rastjo slednjega premosorazmerno naraščal tudi strah, pesimizem pri njem. Z nesamozavestjo bo sam sebe pognal v nove in nove napake, slabo formo, iz katere se ne bo mogel izkopati, preprosto se bo ovil s slabo karmo.
Dvaindvajsetletni branilec je po oktobrskem prihodu v Olimpijo dolgo časa iskal samega sebe in se počasi našel šele po novem letu, ko je odigral nekaj dobrih tekem, recimo z Zvezdo v Stožicah, Metalcem in Igokeo v gosteh. A zadnji dve predstavi, na katerih je že igral pod Bečirovićevim vodstvom, sta bili še drugačni.
Saj ne da Prepelič že prej ne bi pokal od samozavesti oziroma nečimrnosti, včasih celo pretirane, zato tudi meti 0:7 za tri točke kot na tekmi z Budućnostjo niso bili nenavadni, toda ti lastnosti sta zdaj dobili še drugo dimenzijo. Prej je morda metal kljub temu, da je grešil, ker je on pač Prepelič, prislovično dober strelec, ki preprosto mora metati, tudi ko mu ne gre.
V sezoni 2011/12, ko je Prepelič prvič igral v ligi ABA in je pri 19 letih kazalo, da se rojeva prava zvezda, je imel pri Heliosu vso podporo in zaupanje Zmaga Sagadina. Pri Bečiroviću ima (spet) to, predvsem pa, če komu med trenerji, zaupa prav someščanu. In zato z zanimanjem čakamo naslednje tekme in odgovor na to, ali bo zvezda res kdaj zažarela.
*Obstaja neka skrivna vez
