V modernem kolesarstvu to ne bi smelo biti mogoče, komajda - pa še to redko - je bilo mogoče v nekih povsem drugih in drugačnih časih. Pobeg več kot 100 kilometrov pred ciljem in solo vožnja več kot 60 kilometrov sta več desetletij služila predvsem zato, da je kakšen posameznik brez pravih možnosti za končno slavje nekaj časa kazal sebe in svoje pokrovitelje v neposrednem prenosu. Da ga bodo ujeli, prehiteli in med seboj za zmago obračunali povsem drugi kolesarji, je bilo jasno, celo samoumevno.
S Pogačarjem se je to spremenilo. Povsem spremenilo. Kot da bi ob vsaki priložnosti zgolj za lastno zabavo dodal nekaj kilometrov več svojim rekordnim podvigom (čeprav to zagotovo ni čisto tako), zmaguje na način, ki ga sploh ne bi smelo biti. Tako v svojem posebnem komentarju ob Slovenčevi zgodovinski drugi zaporedni solo zmagi na svetovnem prvenstvu piše slovita La Gazzetta dello Sport, znana podpornica kolesarstva, mati italijanskega Gira in velika navdušenka nad Pogačarjevim likom in delom.
Da je Tadeju Italija ljuba, celo njegov doma stran od doma, je jasno. Obožuje hrano, obožuje navade, enkratno se tam počutita z njegovo Urško - in tudi Italijani so ga vzeli povsem za svojega. A poudarjajo, da ni prav nič tovrstne subjektivnosti, ko ocenjujejo njegove dosežke. In da ni prav nič tovrstne subjektivnosti, ko vlečejo črte pod tokratne dogodke in ko skušajo ubesediti, kar je pravzaprav kar težko dojeti in razumeti, kaj šele da bi človek o tem znal pripovedovati in pisati.
"Tadej je kralj kolesarstva v najbolj pristni, najbolj prvinski obliki," pišejo in odkrito razmišljajo o tem, da bo v prihodnosti kolesarska zgodovina pripovedovala zgodbe o človeku, ki je zmagoval na povsem svoj način. Morda - čeprav težko - bo to kdaj kdo nekje ponovil, precej bolj mogoče je, da se bo zgolj bolj ali manj približal. A v vsakem primeru bi po prepričanju Italijanov takrat že moral obstajati izraz, da mu je uspel pogačarjevski podvig. Ti dosežki po tem kličejo, to zahtevajo. Ker že zdaj ni drugega, ni boljšega izraza za te presežke.
