Kolesarski svet je napovedoval veliki obračun med Pogačarjem in Evenepoelom, a bolj zaradi dejstva, da mu je bil Belgijec po kvaliteti, na tem prvenstvu, še najbližje. Vendar še vedno ne dovolj blizu, razlika med najboljšim na svetu in preostalim svetom je pač prevelika.
Pogačar je tako kot lani v Zürichu že 100 kilometrov pred ciljem odpeljal naprej, sprva s Juanom Ayusom in Isaacom del Torom, moštvenima kolegoma, potem le še s slednjim, v zadnjih 65 kilometrih pa povsem sam.
Dolgčas za nekatere. Navdušujoče za večino. In frustrirajoče za tekmece. Bržčas tudi za belgijskega šampiona, ki se je pred enim tednom okitil z zlato kolajno na kronometru, danes je želel podvojiti naslov – kot prvi v zgodovini.
Belgijcu danes ni šlo vse po načrtih. Zapletal se je v tehnične težave, zamenjal je dve kolesi, tako da je v cilj pripeljal s tretjim. In predvsem izgubljal energijo ter dragocen čas.
Belgijska stroka si je bolj ali manj enotna, češ da si je sam kriv za poldrugo minuto zaostanka za Pogačarjem. Prvo kolo mu ni ustrezalo zaradi sedeža, ko pa ni bil zadovoljen niti z drugim, naj bi storil ključno napako.
V nekem trenutku se je kar zaustavil ob cesti, stopil s kolesa in začel brcati. Frustracije so ga pokopale. "Moral bi peljati naprej, kolo je bilo še vozno, belgijskega ekipnega avtomobila pa ni bilo tam," je dejal eden od komentatorjev.
"Avto, avto," je Remco zavpil kar proti kameri. Na svetovnem prvenstvu namreč ni imel slušalk. Bila je nenavadna situacija, polna frustracij in jeze, ki je Belgijcu pobrala 42 dragocenih sekund. "Evenepoel je te sekunde izgubil po svoji krivdi, zaradi nepotrebnih sestopov s kolesa. Moral bi voziti naprej in čakati, da do njega pride ekipni avto," je dejal drugi. In dodal, da še mehanik ni vedel, zakaj za vraga se je zaustavil.
Čeprav je bila danes glavna težava v pomanjkanju komunikacije, zaradi česar se stroka zavzema za slušalke, številni očitajo Evenepoelu, da bi moral ostati priseben. "Voziti bi moral tako dolgo, da bi prišlo podporno vozilo povsem zraven."
Evenepoel je s tretjim kolesom silovito napadel, a dlje kot do drugega mesta ni prišel. Srebro je danes največ, kar je lahko osvojil. Pravzaprav je glede na vse nevšečnosti, naj bodo to realne težave ali njegove neumnosti, odvozil dobro dirko. Drugo mesto je bila zanj nagrada za borbeni duh.
Bržkone bi se tudi belgijska kolesarska stroka gotovo strinjala, da Pogačarja ne bi dohitel niti v primeru, če teh nevšečnosti ne bi bilo. Pogačar je pač z drugega planeta.
