Bolj kot ne jasno je bilo, da je bil Primož Roglič danes na pobočjih Ventouxa močnejši od moštvenega kolega Floriana Lipowitza. Rogla je bil edini, ki je lahko sledil in odgovoril na prvi napad Jonasa Vingegaarda, ki je s seboj seveda potegnil še Tadeja Pogačarja. A namesto, da bi se podal v lov za vodilno dvojico, je Roglič počakal Lipowitza in ga vlekel proti vrhu kultnega klanca.
Zdi se, da Rogliču v tem trenutku precej bolj odgovarjajo eksplozivne etape z enim samim vzponom, kot pa dolge alpske in/ali pirenejske gorske preizkušnje. Za slednje mu po zdravstvenih težavah po Giru kot vse kaže manjka prava baza, temelj. Bolj mu odgovarjajo etape, kot je bil petkov kronometer in današnja etapa z enim samim vzponom.
Morda videz vara, toda Roglič je bil v cilju videti precej svež, kolikor si pač lahko svež na vrhu Ventouxa. Zdelo se je, da ni šel do konca, da ni šel v rdečo oziroma da ni šel all-in. Da ni smel iti. "Navzven tega ne kažem, navznoter pa jokam," je odvrnil slovenski veteran, ki pa je med vrsticami dal jasno vedeti, da se je tokrat res podredil moštvenim ciljem. "Seveda sem čakal (Lipowitza, op.p), lotili smo se tega dobro in vesel sem, kako je šlo na zadnji klanec. Bomo videli, kako bo do konca, ne obremenjujem se s skupnim seštevkom. Če bi dobil kakšno dobro etapno uvrstitev, bi bil zadovoljen," ni želel polemizirati Roglič.
Morda se prav v tem najlepše izraža veličina lika in dela Primoža Rogliča. Petkratni zmagovalec tritedenske dirke in olimpijski prvak, da ne naštevamo dalje, je podredil lastne ambicije in brez fige v žepu delal za več kot desetletje mlajšega moštvenega kolega, ki je v profesionalni karieri dobil le dve dirki: Dirko po Češki in Dirko po Romuniji.
Marsikdo bi dejal narobe svet, seveda pa ne gre spregledati, da Rogla in Lipo dirkata za nemško ekipo. Medtem ko dvomilijonska Slovenija že nekaj časa uživa v zlati kolesarski dobi, pa osemdeset milijonska Nemčija že več kot dvajset let, vse od časov Jana Ullricha, čaka na novega junaka, ki bi se lahko vpletel v boj za zmagovalni oder Toura. In Lipowitz je s svojimi predstavami zanetil kolesarsko evforijo v tej veliki državi. Katero je večje tržišče za Red Bull, Boro in/ali Hansgrohe, pa najbrž ni potrebno pisati. Tudi presing nemških medijev je že nekaj tednov izjemen.
Na koncu je Roglič ciljno črto prečkal dve sekundi pred moštvenim kolegom, v skupnem seštevku pa razlika med njima znaša skoraj tri minute. Kar je najpomembnejše za nemško zasedbo, skupaj sta pridobila še nekaj časa v primerjavi z Oscarjem Onlyjem, pa je Lipowitz še malce bliže tretjemu mestu in osvojitvi bele majice. Kdo ve, kakšna bi bila razlika, če bi Roglič lahko šel za Vingegaardom in Pogačarjem. Nikoli ne bomo izvedeli.
Hardcore Rogličevim navijačem najbrž ni bilo lahko gledati, da ni dobil prostih rok oziroma nog. Sploh ker se je zdelo, da je bil to en tistih dni, ko je bil zelo razpoložen, ko je bil končno dobri stari Rogla. Tisti najbolj vročekrvni navijači bodo dejali, da je bil vržen pod vlak oziroma žrtvovan za nemške ambicije in sanje. A po drugi strani je zaradi popolne podreditve ekipnemu cilju pridobil še nekaj novih navijačev. Navsezadnje je kolesarstvo ob koncu dneva še vedno ekipni šport.
PS: Se pa človek vpraša, kaj bi bilo, če bi bile vloge zamenjane. Če bi bil Roglič nemški šampion, Lipowitz pa neizkušeni Slovenec.
