Alpe d'Huez, Angliru, Zoncolan, Stelvio, Galibier ... Klanci, ki jim lepimo vzdevke kultni, mitski, zloglasni, legendarni ... In Mont Ventoux je tu med njimi, v tem »hall of fame«, v tej izbrani druščini.
Provansalski velikan sicer ni ne najdaljši, ne najbolj strm, ne najvišji, navsezadnje ne gre niti za dvatisočaka, a je preprosto – edinstven. Tam, sredi ničesar, sredi od mistrala oguljenih pobočij, kjer o življenju priča zgolj tista zapuščena meteorološka postaja, tisti beli svetilnik, je najlepši, a obenem najostudnejši naravni športni amfiteater. Oguljena pobočja, na katerih nastajajo legende. In se odvijajo tragedije.
Na TdF je Mont Ventoux »debitiral« leta 1951 in bil od takrat še šestnajstkrat del Le Grande Boucle. Neprimerno manjkrat kot denimo dobri stari Tourmalet, Aubisque in Galibier, toda malokateri vzpon je spisal bolj dramatične zgodbe. Če bi njegova pobočja znala govoriti, kaj vse bi lahko povedala.
GORA POGUBE
Tu je karizmatični Britanec Tom Simpson daljnega leta 1967 odvijugal v smrt. Zanj je Mont Ventoux postal Mount Doom, gora pogube. Usoden je bil ubijalski koktajl amfetaminov, ki so bili takrat pogosto na meniju, in alkohola, s katerim si je želel pomiriti želodčne težave. Plus neznosna vročina, dehidriranost, driska, utrujenost od prejšnjih dni, obupen, brezglavi lov na še eno, zadnjo bogato pogodbo ... Ko je zapeljal na lunino površje, je bil že v deliriju, z eno nogo že v onstranstvu, cikcakal je z enega konca ceste na drugega. Ko je kakšen kilometer in pol pod vrhom prvič padel s kolesa, je do njega pritekel moštveni mehanik Harry Hall. »To je bilo to za danes, Tom,« ga je v solzah skušal prepričati in rešiti pred samim seboj. »Moje vezi, Harry, moje vezi,« mu je odvrnil Tom in nato še zadnje besede: »Naprej, naprej, naprej!« Po neki drugi različici, legendi pa tudi: »Postavite me nazaj na kolo!« V njegovem žepu so našli amfetamine, v njegovi krvi pa alkohol. S kolesa so ga morali dobesedno odtrgati. V smrtnem krču se je namreč čvrsto oprijemal krmila, na mestu, kjer je končal svojo pot, pa danes po vzoru spomina na v Himalaji preminule alpiniste stoji njegova spominska plošča, ki je z leti postala romarski kraj. Namesto sveč in rož kolesarski navdušenci z vseh koncev zemeljske oble ob njej puščajo bidone.
Tri leta kasneje je dramo na istem mestu preživljal tudi veliki Eddy Merckx, ki se je (pri)gnal do roba zavesti; k sebi so ga spravili šele s pomočjo kisika. Kanibal, ki je bolečino in tekmece jedel za zajtrk, je bil tistega dne videti, kot da je uzrl smrt. Kdo ve, morda jo tudi je. »Nikoli več!« naj bi dejal tistega dne, po neki drugi verziji pa »Ne, to je nemogoče!«
KO MISLIŠ, DA SI VIDEL ŽE VSE
Eno najboljših zgodb na plešasti gori je spisal Eros Poli. Robustni Italijan je bil večino kariere pomočnik, »gregario« oziroma »domestique«, in eden zadnjih mož v sprinterskem vlaku velikega Maria Cipollinija, nekega vročega julijskega dne leta 1994 pa je le dočakal svojih pet minut slave. Njegov »šef« Cipollini se je nekaj tednov pred Tourom polomil in ga ni bilo na dirki, pa je dobil bolj proste roke. In priložnost se je odločil pograbiti na dan, ko tega ni pričakoval nihče.
Bil je Tim Declercq devetdesetih. Če so Belgijcu prilepili vzdevek Traktor, so Italijanu pravili voznik avtobusa, saj je bil prav on tisti, ki je »gruppetto« oziroma avtobus vodil skozi zahtevne gorske etape ter pri tem skrbel, da so ujeli časovno zaporo. Tudi v tistem dnevu, ko se je bližal plešasti gori, so se mu po glavi podile številke. Izračunal je, da do vznožja Ventouxa potrebuje približno 22 minut, da bi njegov drzni beg morda lahko uspel. Minuto za vsak kilometer vzpona. Na začetku vzpona jih je imel 25. Medtem ko je on s svojimi 194 centimetri kot medved lomastil proti vrhu, se je prednost hitro topila. Indurain, Pantani, Virenque so bili z vsakim metrom bližje, toda Poli je vendarle prvi dosegel vrh in potem tudi cilj v Carpentrasu. Bila je to njegova najsijajnejša ura, bila je to prva in edina zmaga v profesionalni karieri, v popolnem nasprotju z logiko in pričakovanji pa je slavil na poligonu čistokrvnih hribolazcev. On, ki je gorske cilje po navadi dosegel med zadnjimi.
TECI, CHRIS, TECI
Nič manj zanimivo in dramatično ni bilo leta 2016 ob predzadnjem obisku Ventouxa, pa čeprav so morali zaradi (pre)močnega vetra cilj z vrha prestaviti šest kilometrov niže v Chalet Reynard. Bržkone je tudi ta nepričakovana sprememba cilja pripomogla h kaosu, ki smo ga spremljali v zaključku dneva. Bilo je kilometer ali dva pred ciljem, ko se je eden izmed spremljevalnih motorjev zaustavil sredi ceste, vanj pa je treščila trojica kolesarjev, med njimi tudi mož v rumeni majici Chris Froome. V tem klobčiču teles in koles je najkrajšo potegnil prav Britanec. S polomljenim kolesom je obstal sredi ceste in množice gledalcev, moštveni avto je obtičal v kaosu nekje nižje na gori, tudi o nevtralnem pa ni bilo ne duha ne sluha. Sekunde pa so tekle. In ko je človek mislil, da je videl in doživel že vse ter da ga na Touru nič več ne more presenetiti, se je rumena majica kar peš odpravila proti cilju. Bil je to prizor za anale. Rumena majica, ki v nerodnih kolesarskih čevljih teče, če temu lahko rečemo tek, skozi množico začudenih gledalcev, pri tem pa se kot Cary Grant v Hitchcockovi mojstrovini Sever-severozahod ozira nazaj, v dolino. Run, Forrest, run!
Morda si je Froome pri tem v mislih ponavljal besede Riharda III. 'Kraljestvo za konja! Kraljestvo za konja!' Po mukotrpnem čakanju ga je le dobil, a bilo je to neko zdelano kljuse, bil je to neki poštarski bicikel, nevreden rumene majice, in njegova kalvarija se je nadaljevala še nadaljnjih nekaj sto metrov.
Rumena karavana je Ventoux nazadnje obiskala leta 2021. In to dvakrat. Mont Ventoux je v tistem dnevu postal Wout Ventoux. V tistem vročem popoldnevu je namreč etapo dobil Wout van Aert, ki je po odstopu kapetana ekipe Primoža Rogliča dobil proste roke/noge. In morda se je prav tistega vročega popoldneva pričela primopredaja kapetanske vloge v vrstah Jumbo Vimse. Vingegaard, ki je na dirko prišel kot pomočnik, se je namreč slab kilometer pod vrhom Ventouxa otresel Tadeja Pogačarja. Ciljno črto v Malauceneju sta sicer prečkala skupaj, toda Vingegaard je nakazal, da je iz grand tour testa. »Ne, nisem presenečen. Na začetku leta sem videl, da je eden najboljših hribolazcev v karavani. Menim, da ima pred sabo svetlo prihodnost, je super močan kolesar,« je predstavo Danca takrat komentiral Pogačar. In štiri leta kasneje je Vingegaard prvi oziroma edini izzivalec.
JUNAKI VENTOUXA
2021 Wout van Aert (Bel)*
2016 Thomas De Gendt (Bel)*
2013 Chris Froome (VB)*
2009 Juan Manuel Garate (Špa)
2002 Richard Virenque (Fra)
2000 Marco Pantani (Ita)
1994 Eros Poli (Ita)*
1987 Jean-François Bernard (Fra)
1974 Gonzalo Aja (Špa)*
1972 Bernard Thevenet (Fra)
1970 Eddy Merckx (Bel)
1967 Julio Jimenez (Špa)*
1965 Raymond Poulidor (Fra)
1958 Charly Gaul (Fra)
1955 Louison Bobet (Fra)*
1952 Jean Robic (Fra)*
1951 Lucien Lazarides (Fra)*
* cilj etape ni bil na vrhu Ventouxa
Zver Provanse, Velikan Provanse ali Plešasta gora, kakor vam je ljubše, definitivno pa eden najbolj impozantnih naravnih športnih amfiteatrov. Tokratno etapo bi sicer lahko razdelili na dva dela. Zaradi nenavadne geografske oblike Velikana Provanse je ta pogosto edina težava dneva. In letos ni nič drugače. Pot, ki bo kolesarje vodila od Montpelliera do Bedoina, ki se nahaja ob vznožju Ventouxa, je bolj kot ne ravninska. Avtocesta do Ventouxa. Nanj se bodo tokrat povzpeli po klasični, najtežji smeri. Gole številke pravijo, da je vzpon dolg 15,7 kilometra, povprečni naklon pa znaša 8,8 odstotka. Za Chalet Reynard se pokrajina spremeni v lunino, brez vsakršnega rastja – kot bi se vzpenjali na Luno.
Kdo bo kolesarski Neil Armstrong, kdo bo prvi »pristal« na Luni? Možnosti se zdita le dve. Dober hribolazec iz ubežne skupine ali Tadej Pogačar. Bo slovenski as želel na svoj »palmares« dodati tudi enega najbolj mitskih klancev?
Etapa se začne ob 12.10, prihod v cilj pa je predviden okoli 16.55.
