Ali uživate na tej dirki. Prvi dnevi so dajali vtis, kot da ste nekoliko razdraženi, a po Pirenejih se zdi, da se je to spremenilo?
Ne, sploh nisem bil razdražen. Ampak jasno je, da je to Tour in da si na začetku dirke popolnoma osredotočen, še posebej v uvodnih etapah. Morda mi tiste etape niso bile najbolj po godu – pa tudi ne ostalim kolesarjem za skupno razvrstitev. Mislim, da jih prav nihče nima posebej rad. So kaotične, nevarne, treba je biti zelo zbran. Ampak moram reči, da v tej dirki res uživam. Imamo izjemno skupino fantov – tako na cesti kot na avtobusu, pri večerjah, zajtrkih ... Če bi moral na Tour priti vsako leto, bi prišel že samo zaradi ekipe in vzdušja v njej. Res sem vesel, da sem tu in da sem del te skupine.
Jonas je zjutraj dejal, da je še vedno prepričan, da lahko osvoji Tour, in da načrtujejo napad. Vemo, da zaupate vase – pa vseeno, obstaja kakšna etapa, kjer se potiho sprašujete: »Hm, morda me pa lahko tam ujamejo?«
Sem zelo samozavesten, verjamem vase. Moram biti. A tudi Jonas ima dober razlog za samozavest. Je v zelo dobri formi, to smo lahko videli na kronometru in potem v Superbagneresu, kjer je res letel. Zato moram ostati osredotočen, dobro jesti, dobro spati ... in ohranjati to pozitivno razpoloženje v ekipi. Motivacijo imamo, samozavest tudi – zadnji teden bo težak, a pripravljeni smo na boj z vsemi. Še posebej z Jonasom.
Zdi se, da ste letos bolj zrel, bolj samozavesten kot vodja. Da se sproščeno izražate tudi glede taktike tekmecev? Je to znak dozorevanja?
Ja, mislim, da imam res več izkušenj. Končno nisem več v beli majici – nosil sem jo dolgo in jo zdaj že kar malo pogrešam (smeh). Ampak res je, zdaj bolje razumem, kako deluje Tour, kako se razvija dirka, kakšne so moje sposobnosti in česa so sposobni tekmeci. To je že moj šesti Tour – vedno sem dirkal na visoki ravni, zdaj pa lahko rečem, da imam že nekaj izkušenj. A ne vseh. Še vedno se učimo. Vsak teden, vsak dan.
V zadnjem tednu vas med drugim čakata Mont Ventoux in Col de la Loze – kraja, kjer vas je Jonas v preteklih letih premagal. Imate posebno motivacijo za ti dve etapi, ta dva klanca?
Ja, če pogledamo traso letošnjega Toura, imam skoraj občutek, da je narejena tako, da me »straši« (smeh). Hautacam, Ventoux, Loze – vse to so kraji, kjer me je, kot ste rekli, Jonas premagal. A zame ni stvar v tem, ali mi določen klanec ustreza ali ne. Gre za situacijo v dirki – kako se dirka razvija, kako se kdo počuti. Konec koncev so si vsi ti vzponi podobni – 10 do 15 kilometrov dolgi, s tem ali onim naklonom. Ni pomembno, kakšno ime nosijo. Meni so ti klanci pravzaprav všeč. Mont Ventoux je ikoničen, Col de la Loze pa je zame eden najtežjih v karieri. Veselim se teh etap. Ne bom rekel, da iščem maščevanje, samo upam, da bodo noge boljše kot takrat. To je vse.
Lani ste imeli po 15. etapi tri minute prednosti pred Jonasom, letos jih imate že več kot štiri. Kaj pričakujete od zadnjega tedna, ki velja za najtežjega na tritedenskih dirkah?
Kaj pričakujem od zadnjega tedna? Kot vedno na Touru bodo noge povedale svoje, treba pa se bo boriti vse do ciljne črte. Seveda pa sem zelo zadovoljen s prvima dvema tednoma – težko bi si jih zamislili boljše. Včeraj sem ocenjeval z 1 do 10 in sem dal oceno 9, ker smo izgubili Joaa Almeido. To je bil velik udarec, v zadnjem tednu bi nam zelo prav prišel. Kljub temu smo kot ekipa zelo, zelo močni in verjamem, da lahko ubranimo rumeno majico ter to lepo prednost. Gremo naprej z dvignjenimi glavami, borili se bomo do konca, vse do Pariza.
Kako krotite (pre)veliko (samo)zadovoljstvo, ki prihaja z dejstvom, da imate res lepo prednost?
Kot ekipa smo do zdaj odpeljali vrhunski Tour. Smo v ugodnem položaju, prednost je lepa. A hkrati mislim, da mnogi – sploh v novinarskih krogih – menijo, da je prednost že prevelika in da je že vsega konec. Ampak pred tretjim tednom, ki prinaša tovrstne klance, ne more biti še nič odločenega. Vse se lahko še obrne na glavo. To je pač Tour de France. Dirkati moraš do konca in biti zbran na vsako potencialno nevarnost, ker se lahko hitro kaj zgodi. Karkoli. Etape so nevarne, tudi ravninske. V tej luči je fino, da imamo določeno prednost. Če gre res kaj narobe, imamo še vedno nekaj zaloge. Torej, da – to je lepa prednost, ampak nikoli ni zagotovila, da je dovolj velika.
Ste že sprejeli odločitev, ali boste po Touru dirkali na Vuelti?
Ne, za zdaj razmišljam samo o Touru. Ostalo mi je še šest etap in se še ne ukvarjam s tem, kaj sledi. Nekateri že načrtujejo dopust, jaz še nimam nobenih načrtov, ker preprosto še ne vem, kaj bom. Odločitev bo prišla po Touru, verjetno z moje strani. Ne delam si pritiska glede preostanka sezone. Zdaj sem z glavo tukaj, potem pa si bom v miru vzel čas za odločitev.
