Slovenci s(m)o se vedno radi delili. Na rdeče in bele, na leve in desne, na naše in vaše … Na cepilce in anticepilce. Na … Vstavite po želji.
Sem in tja je do tovrstnih delitev prišlo tudi v športu, pa tu ne mislimo na klubski ravni, kjer so delitve na naše in vaše seveda povsem normalne in razumljive. Sem in tja je do delitev prišlo tudi v individualnih športih, v nobenem pa bržkone bolj izrazito kot prav v kolesarstvu.
Do slovenskega kolesarskega razkola je prišlo 19. septembra 2020 nekaj po šesti uri popoldne na La Planche des Belles Filles. V izdihljajih predzadnje etape tistega kovidnega Toura, ko je postalo jasno, da je Pogačar v uri resnice pripravil preobrat za anale in 10 let starejšemu rojaku Rogliču na pragu Pariza slekel rumeno majico ter pred nosom speljal največjo zmago v kariero.
V očeh nekaterih Rogličevih navijačev je bil to nož v hrbet, izdajstvo, ki ga niso bili pripravljeni pozabiti in odpustiti. Neoproščeno. Unforgiven. Kot v sijajnem vesternu iz devetdesetih let, ko Clint Eastwood ni mogel oprostiti, da se je Gene Hackman z druščino odločil »okrasiti« zakoten kupleraj z njegovim do smrti prebičanim prijateljem Morganom Freemanom.
In narod, ki se že od nekdaj rad deli, se je tistega sobotnega popoldneva (raz)delil še na Rogliče -in/ali Pogačarje. Ko te razdeli točno tisto, kar bi te moralo združiti. Stvari so šle celo tako daleč, da so posamezni slovenski navijači v naslednjih letih v obračunu Pogačarja in Vingegaarda navijali za – Danca?!
Čas celi rane, pa slabih pet let kasneje velika večina, vsaj upamo, pesti stiska za oba. Za vse. A še vedno pa se najdejo tudi takšni, ki vztrajajo na barikadah.
In že dolgo ni nihče tega bizarnega in absurdnega slovenskega kolesarskega razkola bolje opisal kot stand-up komik Uroš Kuzman. »Mi smo edina nacija na svetu, ki je zmagala Tour de France, pa ni bila zadovoljna, ker ga ni zmagal ta prav. Pri nas je Pogačar prehitel Rogliča in je bila cela Slovenija: "Prasec grd! Pa kak si mu to naredil tik pred penzijo, no?! Čeprav je Pogačar absolutno boljši, to ni več neka dilema, on je mogoče najboljši kolesar vseh časov, je pa Roglič še vedno en tak kralj slovenskih ljudskih src. Zakaj? Zato, ker Pogačar zmaguje kot šampion. Roglič zna zmagovat kot Slovenec. Pri Pogačarju so včasih zmage že malo dolgočasne, ker to je prva etapa dve minuti prednosti, druga etapa štiri minute ... To je kot vozni red slovenskih železnic, samo da tip prehiteva. On ne zaostaja. Pri Rogliču je pa vseskozi neka drama. Ti ne veš, a si v Gazi ali Ukrajini! To bi morala Karmen Švegl poročat! Njemu pod bicikel pade senena kopa, tip si sam naravna svojo ramo in ko misliš, da bo zmagal, gre njegova ekipa scat! Roglič je kot mama samohranilka. Ni ti jasno, kako se prebije iz tedna v teden, ampak kar zgura naprej. Kar gre in gre. Oba sta zmagala Giro d'Italia. Ampak na kakšen način? Pogačar kot priprave na Tour de France. Roglič v zadnji etapi, kronometer s sneto verigo na Svete Višarje. Bolj epsko bi bilo samo, če bi dal majico dol, pa bi mu tukaj pisalo: Trst je naš!« je transkript dela nastopa, ki ga je Kuzman izvajal v sklopu predstave Janezi. Nastop, ki si ga lahko ogledate tudi v priloženem videu.
