Nič ni bilo od pirenejskega vstajenja, nič ni bilo od Rogmontade, kar je izpeljanka iz španske besede remontada (veliki preobrat). Primož Roglič tudi danes ni bil konkurenčen najboljšim, pa čeprav je šel na Hautacamu globoko v rdeče.
Na koncu je zaostal več kot štiri minute za rojakom Pogačarjem in zasedel deveto mesto. Pri tem je "izgubil" tudi interni dvoboj z znova zelo dobrim Florianom Lipowitzem. Roglič je v generalni razvrstitvi zdaj sedmi, njegov moštveni kolega četrti, med njima pa že skoraj dve minuti. Mladi Nemec (p)ostaja udarni adut Red Bulla.
Roglič pa ... Ni ga lahko gledati, ko trpi in se muči. Ko pred njim končajo tudi kolesarji, ki bi jih še nedolgo tega pohrustal za zajtrk. Kolesarji kot so Oscar Onley, Kevin Vauquelin, Tobias Johannessen ... Kolesarji, ki so, z vsem dolžnim spoštovanjem, druga liga v primerjavi z njim.
Ko se je z trpečim izrazom na obrazu vlekel proti cilju, se je v ozadju nekje že slišala večna uspešnica skupine The Doors. The End. »This is the end, beautiful friend« ... To je konec, čudoviti prijatelj ...
Kruto zna biti kolesarstvo. Oziroma kot je ob spodnji fotografiji zapisal nek profil na omrežju X. "Mora biti kot ogromen udarec v drobovje. Neskončno se žrtvuješ, verjetno dosežeš svoje najboljše številke doslej, pa vseeno nimaš niti najmanjše možnosti. Lora poskuša potolažiti Roglo."
Must feel like some MEGA gut punch...you make so many neverending sacrifices, probably even produce your best numbers, but no chance whatsoever...Lora trying to comfort Rogla... pic.twitter.com/TqCCTGomCB
— Cycling_Eve (@CyclingEve) July 17, 2025
A po drugi strani, če nas je Rogla skozi vsa ta leta česa naučil, potem je to to, da ni važno kolikokrat padeš, ampak, da se vedno znova pobereš. In če si kdo zasluži še en popoln julijski dan, je to prav on. Rock on oziroma Rog on! "Ne pojdi mirno v tisto dobro noč, stara doba naj gori in besni ob koncu dne; besni, besni proti umiranju luči," kot je nekoč davno zapisal velški poet Dylan Thomas.
