Nagradni sklad Toura letos znaša natanko 2.305.250 evrov. Plus 272 tisočakov, ki bodo šli na račun davkov in sindikatov. Skoraj identično kot lani.
Veliko, malo, odvisno od zornega kota. Na prvi pogled malo v primerjavi s tenisom in/ali golfom. Samo zmagovalec in zmagovalka letošnjega Wimbledona sta v žep pospravila precej več (3,5 milijona evrov), kot znaša celoten nagradni sklad na Touru.
Denar leži na cesti
V nasprotju z rekom denar na Touru sicer leži na cesti. Največ bankovcev seveda prinaša skupna zmaga. Okroglega pol milijona evrov. Drugo mesto je vredno 200, tretje pa sto tisočakov. In tako naprej. Denarno nagrado bodo prejeli vsi kolesarji, ki bodo pribrcali do cilja v Nici. Tisti od 20. mesta navzdol po »jurja«.
Nekaj stotakov oziroma tisočakov je mogoče zaslužiti tudi med samo dirko. Zmagovalec vsake etape denimo prejme 11 tisoč evrov, drugouvrščeni 5500, tretjeuvrščeni 2800 in tako naprej do 20. mesta, ki prinaša 300 evrov.
Denar prinašajo tudi majice. Za vsak dan, ki ga kolesar prebije v rumeni, prejme 500 evrov. Za vsak dan v pikčasti, beli in zeleni majici pa po 300 evrov. Končna zmaga v točkovanju za kralja gora in v točkovanju za zeleno majico prinaša 25 tisoč evrov, najboljši mladi kolesar dirke pa bo bogatejši za 20 tisoč evrov.
Denar je na voljo tudi za prve tri na letečih ciljih (1500, 1000 in 500 evrov) in za prve tri na gorskih ciljih. Pri slednjih je višina nagrade odvisna od kategorije vzpona. Na tistih, ki spadajo v najvišjo HC-kategorijo, prvi pobere 800 evrov, drugi 450 in tretji 300.
Posebne nagrade oziroma bonusa v višini 5 tisoč evrov bosta deležna kolesarja, ki bosta prva dosegla vrh Col de la Loze (Souvenir Henri Desgrange) oziroma Tourmaleta (Souvenir Jacques Goddet).
Gremo naprej. Priznanje za najbolj borbenega kolesarja dneva (kronometra sta izvzeta) prinaša 2000 evrov, priznanje za najbolj borbenega kolesarja celotnega Toura pa 20 tisočakov. Denarno je nagrajena tudi najboljša ekipa: 2800 evrov vsak posamezen dan in 50 tisoč za končno zmagovalko ekipnega tekmovanja.
Ob koncu vsakega izmed treh tednov bo posebna žirija izbrala tudi najboljšega moštvenega kolega, ki bo za nagrado prejel 2000 evrov. Prvi teden je bil to Pogačarjev moštveni kolega Joao Almeida, ki pa je zdaj že doma. Najboljši moštveni kolega celotnega Toura bo prejel tri tisočake.
Ko vse seštejemo, pridemo do 2.305.250 evrov. Številni bodo rekli, da je to malo. Premalo za dogodek takšnega obsega. In za tovrstne napore. Lani je bil največji zaslužkar seveda zmagovalec dirke Tadej Pogačar, ki je v treh tednih z nagradami »zaslužil« okoli 621 tisoč evrov. Drugi je bil tudi na tej lestvici Jonas Vingegaard, ki je zaslužil okoli 285 tisočakov. Samo za primerjavo: Jannik Sinner in Iga Swiatek sta za zmago v Wimbledonu prejela po 3,5 milijona evrov. Zmagovalec odprtega prvenstva Velike Britanije ali krajše »The Opna«, zadnjega majorja sezone v golfu, ki se začenja jutri na Otoku, bo prejel 2,67 milijona evrov.
Z mize padajo le drobtinice
Pogačar je do zdaj na letošnjem Touru s svojimi predstavami zaslužil dobrih 40 tisočakov. Ob tem velja opozoriti, da kolesar zneska ponavadi ne zadrži zase, temveč se po vseh odtegljajih in obdavčenju zbrani denar praviloma razdeli med vse člane ekipe. Namesto da bi zmagovalec vso nagrado pospravil v žep, tako lahko prejme zgolj pet ali deset odstotkov od celotne vsote. Ostane mu za … štirinajst dni v Premanturi, če malce pretiravamo.
A še preden boste dejali narobe svet, velja spomniti, da v nasprotju z igralci golfa in/ali tenisači profesionalni kolesarji prejemajo plačo, Pogačar bojda okoli osem milijonov evrov na leto brez bonusov, zato lahko na vse te denarne nagrade gledamo kot na dnevnice. Zmaga v etapi na Touru vam seveda tudi precej izboljša pogajalsko izhodišče ob podpisovanju nove pogodbe. Lahko bi rekli, da dirka vseh dirk ustvarja vrednost, namesto da jo plačuje.
Seveda pa ekipe že dolgo opozarjajo in tarnajo nad tem, da je delitev denarnega kolača nepoštena in da je lastnik Toura ASO, ki med drugim organizira tudi Vuelto, Pariz–Roubaix in LBL, zelo škrt. Da z njegove mize padajo le drobtinice, pa čeprav so dobički v zadnjih nekaj letih zaradi Strave in Netflixovega dokumentarca le še narasli. Kot tudi dividende, ki si jih ob tem izplačajo pri Amaury Sport Organisation. Ekipam pa kljub vse večjim stroškom (pri)padajo le drobtinice od tega kolača, ki ga nekateri ocenjujejo kar na 130 milijonov evrov. Vsako leto oziorma vsak Tour.
Tudi zato je v zadnjih letih luč dneva uzrla ideja o projektu One Cycling, za katerega se med drugim zavzema Milan Eržen, vodja ekipe Bahrain Victorious. A če nam je Eržen še februarja zatrjeval, da bo projekt zagotovo zaživel, bržkone že v sezoni 2026, pa je po še eni košarici s strani UCI njegova usoda zova malce bolj negotova.
Od stanovanja do avta
Skok v zgodovino razkriva, da je denarna nagrada prisotna že od začetkov Toura. Ko se je 60 in še nekaj kolesarjev leta 1903 prvič podalo na dirko, imenovano Tour de France, je nagradni sklad znašal 20 tisoč frankov. Ta je z leti skladno z ugledom – in spektaklom – dirke seveda rasel, zanimivo pa je, da so med letoma 1976 in 1987 za nagrado namesto denarja podelili apartma, ki ga je priskrbel pokrovitelj dirke. Leta 1988 se je Španec Pedro Delgado po drugi strani domov odpeljal z novim avtomobilom, ključi garsonjere in 500 tisoč franki v žepu, z letom 1990 pa so spet začele veljati »le« denarne nagrade.
